Jedro

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP je po oceni pritožbe podana tudi zato, ker je obramba predlagala, da se kot pričo zasliši A.W. iz nizozemske družbe, sodišče pa navedene priče na glavno obravnavo ni povabilo, temveč je bila zaslišana na Nizozemskem. S tem je obdolžencu prekršilo pravico do obrambe, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, ker ne obdolženka ne zagovornik o tem zaslišanju nista bila obveščena, da bi se ga lahko udeležila in priči zastavila vprašanja, iz napadene sodbe pa ni razvidno, zakaj sodišče prve stopnje tega ni storilo.

Sodišče prve stopnje napadene sodbe ni oprlo na izpovedbo A.W., niti je ni dokazno ocenjevalo, navedlo je le, kaj je navedena oseba povedala na Inšpektoratu za socialne zadeve in zaposlovanje na Nizozemskem. V točki 4 obrazložitve napadene sodbe je podrobno pojasnilo, da je preko mednarodne pravne pomoči skušalo zaslišati navedeno osebo, vendar to ni bilo mogoče, saj dejstva opisana v posredovanem zaprosilu za pravno pomoč ne sodijo v nizozemski opis kaznivega dejanja in po nizozemskem pravu niso kazniva, kar pa bi za ugoditev zaprosilu morala biti. Tako pritožba očitno prezre, da se napadena sodba ne opira na izjavo A.W., zato niti ne more iti za obremenilno pričo, kot to zmotno zatrjuje in obdolženki ni bila prekršena pravica do neposrednega zaslišanja obremenilne priče in s tem tudi ne pravica do obrambe.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene N.K. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 42399/2014 z dne 4. 9. 2019 obdolženo N.K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po istem zakonskem določilu izreklo kazen šest mesecev zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženka dolžna plačati oškodovancu B.P. iz naslova neizplačanih plač in regresa znesek 1.209,61 EUR in oškodovancu S.H. iz naslova neizplačanih plač in regresa znesek 3.644,28 EUR. Odločilo je še, da bo o stroških kazenskega postopka in o plačilu sodne takse odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženkin zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji ter odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni ter izreče oprostilno sodbo, oziroma podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po oceni pritožbe podana, ker sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, in sicer o tem, na podlagi česa sodišče prve stopnje zaključuje, da je stečajni upravitelj dokumentacijo iz šestih registratorjev uredil v en fascikel. Tega namreč nista povedala ne stečajni upravitelj mag. M.J. ne priča M.M. P., ki je zanj opravljala računovodske oziroma knjigovodske storitve. Gre za odločilno dejstvo, saj je izginotje petih registratorjev povezano z zagovorom obdolženke, ki je povedala, da se med dokumentacijo, ki je bila predana stečajnemu upravitelju, nahajajo listine, ki izkazujejo porabo gotovinskih sredstev za namene poslovanja družbe. Z opustitvijo razlogov sta bili obdolženki prekršeni tudi pravica do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in pravica do obrazložene sodne odločbe ter s tem pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

5. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je (v točkah 5 in 9) obrazložitve sodbe med drugim navedlo, da je stečajni upravitelj brez zadržkov potrdil prejem s strani obdolžene zatrjevanih šestih registratorjev, ki jih je v okviru svoje funkcije tudi ustrezno obravnaval, ter da mu samo zato, ker jih je uredil v en „oranžni fascikel“, še ni mogoče očitati, da je del prejete dokumentacije uničil ali izgubil, in to prav dokumentacijo, ki bi potrdila, kot se je zagovarjala obdolženka, da je dvignjeno gotovino porabila za potrebe delavcev. Ob tem pa ni bistvenega pomena okoliščina, kako je stečajni upravitelj uredil prejeto dokumentacijo, temveč je bistvena ugotovitev sodišča v napadeni sodbi, da ni nobenega razloga za dvom v izpovedbo stečajnega upravitelja, da je vso dokumentacijo, ki jo je od obdolženke prejel, sodišču predložil. Sodba ima razloge o tem, zakaj ne gre verjeti obdolženki, da je stečajnemu upravitelju predala dokumentacijo, ki bi potrjevala njen zagovor, in kršitve, ki jih uveljavlja pritožba, niso podane.

6. Nadalje je po oceni pritožbe podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, in sicer o zapisu na zapisniku o primopredaji dokumentacije v stečajni zadevi S. d.o.o. z dne 5. 7. 2011, kjer je navedeno, da je družba prav zaradi neplačevanja družbe C.B. D. prišla v likvidnostne težave in da je bila izterjava zapadlih računov neuspešna, kar potrjuje zagovor obdolženke, da so obstajale objektivne okoliščine, zaradi katerih ni bila zmožna poravnati vseh obveznosti.

7. Tudi v tem ji ni mogoče pritrditi. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je namreč med drugim podana, če sodba nima razlogov, pri čemer se mora kršitev nanašati na odločilna dejstva in ne na katerakoli dejstva, odločilna pa so tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane obsodilne sodbe. Glede zapisa na zapisniku o primopredaji stečajne dokumentacije napadena sodba nima razlogov, a ne gre za odločilno dejstvo, do katerega bi se bilo potrebno v sodbi opredeliti. Navedbe iz zapisnika, glede na to, da je bil sestavljen ob obdolženkini predaji dokumentacije, ne pa potem, ko bi stečajni upravitelj dokumentacijo celovito pregledal, ne dokazujejo objektivnih okoliščin, zaradi katerih obdolženka ne bi bila zmožna poravnati vseh obveznosti, kot to zatrjuje slednja. To pa še zlasti ne glede na izvedensko mnenje izvedenke finančne stroke in vse izvedene dokaze, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Pritožba zatrjuje tudi obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana, ker je sodišče na glavni obravnavi zavrnilo dokazne predloge in obdolžencu prekršilo pravico do obrambe, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Zavrnilo je namreč predlog, da se ponovno zasliši stečajni upravitelj mag. M.J. ter da se zaslišita A.J. in S.K., ki sta kot sodelavki v stečajnem postopku, ob stečajnem upravitelju, podpisali zapisnik o primopredaji dokumentacije z dne 5. 7. 2011, iz katerega je razvidno, da je bilo s strani obdolženke predanih šest registratorjev. Ker je sodišče zavrnilo navedene dokazne predloge, je s tem onemogočilo obrambi, da bi zastavila navedenim osebam vprašanja glede izginotja petih registratorjev in glede okoliščine nastanka predloženega enega oranžnega fascikla. Prav tako bi navedene priče lahko izpovedale glede zapisa v zapisniku z dne 5. 7. 2011, da je družba z Nizozemske prenehala s plačevanjem računov, zaradi česar je družba S. d.o.o. zašla v likvidnostne težave.

9. Zatrjevana kršitev ni podana. Tretji odstavek 16. člena ZKP daje obdolžencu pravico, da se brani, oziroma da predlaga dokaze, ki so mu v korist. Pravica do predlaganja dokazov je tako neomejena, ni pa absolutna pravica do izvedbe dokazov. Po ustaljeni sodni praksi sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če je: a) nadaljevanje dokazovanja zaradi jasnosti zadeve odveč; b) dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano; c) dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, brez pomena za zadevo; d) dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo in e) dokazni predlog dan z namenom zavlačevanja postopka.1 V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje kot nepotrebnega utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe, da se priča mag. M.J., potem ko je bil na glavni obravnavi 5. 10. 2016 zaslišan, in ko je bila nato njegova izpovedba na glavni obravnavi 16. 4. 2019 v soglasju s strankami prebrana in nanjo ni bilo pripomb, ponovno povabi na glavno obravnavo in zasliši. Priča mag. J. je na naroku 5. 10. 2016 povedal, da je od obdolženke prejel šest registratorjev ter da jih sodišču izroča kot oranžno mapo z barvnimi listki, v okoliščino, da je bila sodišču izročena vsa dokumentacija, pa nihče ne tedaj ne na glavni obravnavi 16. 4. 2019, ko je bila njegova izpovedba v soglasju s strankami prebrana, ni izrazil pomislekov. Ponovno zasliševanje priče o dejstvu, o katerem je na glavni obravnavi že določno izpovedala, in ko ni v predlogu za ponovno zaslišanje predlagatelj navedel ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v njeno verodostojnost, je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Prav tako je utemeljeno zavrnilo dokazna predloga, da se zaslišita A.J. in S.K., ki bi naj vedeli izpovedati o okoliščinah izginotja petih registratorjev in nastanka oranžnega fascikla. Navedena dokazna predloga sta bila, glede na obrazloženo in na dejstvo, da je bil mag. M.J. tisti, ki je bil odgovoren za stečajno dokumentacijo in ki jo je sodišču za namen obravnavanega kazenskega postopka tudi izročil, očitno materialnopravno nerelevantna. Dejstvo, ki ga je želela obramba dokazovati z zaslišanjem teh dveh prič, je sodišče torej že nedvomno ugotovilo iz izpovedbe mag. M.J., ki je glede prejete dokumentacije pojasnil vse, kar je bilo relevantno, sodišče prve stopnje pa mu je utemeljeno verjelo in je tudi pravilno zaključilo, da dodatno razjasnjevanje dejanskega stanja v tem delu ni več potrebno. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je bilo za razjasnitev dejanskega stanja potrebno zaslišati priče J., J.1 in K. v zvezi z zapisom na zapisniku, da je družba z Nizozemske prenehala s plačevanjem računov in da je zato družba S. d.o.o. zašla v likvidnostne težave, kar bi potrdilo, da obdolženka obveznosti ni mogla poravnati iz objektivnih razlogov. V postopku se namreč ni porajal dvom v dejstvo, da so navedene priče podpisale zapisnik o primopredaji stečajne dokumentacije, medtem ko sam navedeni zapis, glede na izvedene dokaze, ne potrjuje zaključka, da niso podani subjektivni znaki očitanega kaznivega dejanja, kot navaja pritožba.

10. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP je po oceni pritožbe podana tudi zato, ker je obramba predlagala, da se kot pričo zasliši A.W. iz nizozemske družbe, sodišče pa navedene priče na glavno obravnavo ni povabilo, temveč je bila zaslišana na Nizozemskem. S tem je obdolžencu prekršilo pravico do obrambe, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, ker ne obdolženka ne zagovornik o tem zaslišanju nista bila obveščena, da bi se ga lahko udeležila in priči zastavila vprašanja, iz napadene sodbe pa ni razvidno, zakaj sodišče prve stopnje tega ni storilo. V obrazložitvi sodbe je povzeta izjava A.W., ki je netočno in lažno zatrjeval, da naj bi v celoti plačali račune, gre pa za obremenilno pričo in obdolženka ima pravico, ki ji jo zagotavljata 6. člen EKČP in 29. člen Ustave, da se vsaj enkrat v postopku s takšno pričo sooči. Da so navedbe W. lažne, pa dokazuje tudi zapis iz zapisnika o primopredaji dokumentacije v stečajni zadevi S. d.o.o. z dne 5. 7. 2011. 11. Pritožba nima prav. V splošnem mora obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče ali zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, imeti realno možnost, da se vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza.2, a v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Sodišče prve stopnje napadene sodbe ni oprlo na izpovedbo A.W., niti je ni dokazno ocenjevalo, navedlo je le, kaj je navedena oseba povedala na Inšpektoratu za socialne zadeve in zaposlovanje na Nizozemskem. V točki 4 obrazložitve napadene sodbe je podrobno pojasnilo, da je preko mednarodne pravne pomoči skušalo zaslišati navedeno osebo, vendar to ni bilo mogoče, saj dejstva opisana v posredovanem zaprosilu za pravno pomoč ne sodijo v nizozemski opis kaznivega dejanja in po nizozemskem pravu niso kazniva, kar pa bi za ugoditev zaprosilu morala biti. Tako pritožba očitno prezre, da se napadena sodba ne opira na izjavo A.W., zato niti ne more iti za obremenilno pričo, kot to zmotno zatrjuje in obdolženki ni bila prekršena pravica do neposrednega zaslišanja obremenilne priče in s tem tudi ne pravica do obrambe. V postopku pa je bil angažiran izvedenec računalniške stroke J.Š. prav iz razloga, ker sodišče na glavni obravnavi ni moglo neposredno zaslišati A.W., in ki je po preiskavi elektronske naprave - računalnika obdolžene N.K. pripravil celoten izpis e-mailov - korespondence med A.W. (oziroma njegovo družbo C.B. D.) in obdolženko (oziroma njeno družbo S. d.o.o.). Izvedba tega dokaza se je v nadaljevanju glede na ugotovitve izvedenke finančne stroke sicer izkazala kot nepotrebna, a sodba se na izjavo A.W. ne opira in ima o tem, zakaj priče ni zaslišalo, tudi ustrezne razloge.

12. Pritožba zatrjuje še obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP z navedbami, da je sodišče prve stopnje obdolženki prekršilo pravico do obrambe, ker ni vztrajalo pri izvedbi dokaza korespondence z elektronskimi sporočili, in to zgolj zato, ker obdolženka ni imela finančnih sredstev, da bi pridobila uradne prevode, je pa pisna pojasnila vsebine posameznih elektronskih sporočil vložila v spis. Da ni imela finančnih sredstev za uradne prevode, pa ji ni mogoče šteti v škodo. Pri tem je sodišče prve stopnje še navedlo, da naj bi bilo že iz finančno računovodske dokumentacije razvidno, s kakšnimi sredstvi je družba v obdobju pod obtožnim aktom razpolagala in za kakšne namene ter v kolikšni vrednosti jih je uporabljala, vendar pri tem ni upoštevalo izginotja dokumentacije, predane stečajnemu upravitelju, ko je namesto šestih registratorjev na koncu ostal samo eden.

13. Tudi s temi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Na naroku za glavno obravnavo 5. 2. 2019 sta obdolženka oziroma njen zagovornik izrecno predlagala, da obdolženka posamezni elektronski dopis oziroma „e-mail“ označi, navede na kaj se nanaša in ob tem poskrbi za ustrezen prevod sodno zapriseženega tolmača za listine, na katere se bo sklicevala. Takšnemu dokaznemu predlogu je sodišče ugodilo, obdolženka pa vse do zadnjega naroka za glavno obravnavo 4. 9. 2019 tega ni storila, torej ni priskrbela ustreznih prevodov označenih elektronskih dopisov. Ker pa je bila v obravnavani zadevi angažirana izvedenka finančne stroke, ki je podrobno pojasnila finančno situacijo družbe S. d.o.o., kjer je pri izdelavi svojega izvedenskega mnenja upoštevala vso dokumentacijo v spisu, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in v sodbi pojasnilo, da pri izvedbi dokaza korespondence z elektronskimi dopisi ni vztrajalo iz razloga, ker je bilo že iz finančno računovodske dokumentacije družbe S. d.o.o. razvidno, s kakšnimi sredstvi je družba v obdobju pod obtožbo razpolagala in za kakšne namene in v kolikšni vrednosti jih je porabljala ter kakšna so bila prikrajšanja oškodovancev. Tudi po oceni pritožbenega sodišča nadaljnje dokazovanje glede vsebine elektronske pošte za razjasnitev dejanskega stanja zato ni bilo potrebno. Pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča ne more omajati niti navedba pritožbe, da sodišče pri tem ni upoštevalo izginotja dokumentacije, s čimer pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

14. Pritožbena graja na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja pa prav tako ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja ugotovilo pravilno in popolno, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, razjasnilo je vsa odločilna dejstva in utemeljeno zaključilo, da je obdolženki storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Za svoje zaključke je v sodbi navedlo podrobne, tehtne in prepričljive razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

15. Zaradi zavrnitve dokaznih predlogov je po oceni pritožbe dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Povsem zmoten in nedokazan je namreč zaključek, da naj bi stečajni upravitelj dokumentacijo iz šestih fasciklov prenesel v en sam oranžni fascikel, saj je očitno večji del obdolženkine dokumentacije izgubil ali založil, kar potrjuje tudi njegov dopis z dne 6. 4. 2016, v katerem navaja, da je bil stečajni postopek končan 5. 6. 2014 ter da z dokumentacijo več ne razpolaga. Dejstvo, da dokumentacije ni hranil, čeprav bi jo moral, pa ne more biti obdolženki v škodo, in če bi sodišče omogočilo izvedbo predlaganih relevantnih dokazov, bi se tudi izkazalo, da je bila gotovina, dvignjena v obdobju od 9. 7. 2009 do 28. 5. 2010, dejansko porabljena za potrebe delovanja družbe, vključujoč obveznosti in plačila za delavce na terenu, plačilo stroškov bivanja delavcev, orodja, goriva in izplačila delavcem preko blagajniških izdatkov.

16. Pritožba nima prav. Obdolženka je v zagovoru potrdila, da socialni prispevki za delavce niso bili poravnani, in sicer zato, ker družba za to naj ne bi imela sredstev, zanikala pa je očitek, da B.P., S.H. in B.K. plače niso bile izplačane. Izplačane naj bi bile preko blagajniških prejemkov ali Western Uniona, a da dokazil za to nima, ker je vso dokumentacijo predala stečajnemu upravitelju mag. M. J.. Glede dvigov gotovine, za katero je izvedenka finančne stroke zaključila, da dvigi niso izkazani in pojasnjeni z ustreznimi računovodskimi izkazi ter da ni izkazan namen porabe gotovine, pa je pojasnila, da jo je porabila izključno za delavce. Sodišče prve stopnje takšnemu zagovoru, ki ga izpovedbe navedenih prič in drugi izvedeni dokazi ne potrjujejo, utemeljeno ni verjelo.

17. Dopis stečajnega upravitelja mag. M.J. z dne 6. 4. 2016, v katerem navaja, da je bil stečajni postopek nad družbo S. d.o.o. pravnomočno končan in da z dokumentacijo več ne razpolaga, ne more spremeniti dejstva, da je ob zaslišanju na glavni obravnavi dokumentacijo družbe imel in da je na naroku 5. 10. 2016 izrecno povedal, da mu je obdolženka kot direktorica navedene družbe 5. 7. 2011 izročila šest registratorjev, da ima vso dokumentacijo, ki mu jo je izročila, pri sebi v oranžni mapi z barvnimi listki in jo je sodišču tudi v celoti izročil. Za sklepanje, da je del dokumentacije izgubil ali založil, kar naj bi potrjeval njegov dopis, sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga. V sodbi je pravilno pojasnilo, da bi bilo nenavadno, da bi „zadržal“ prav del dokumentacije, ki bi dokazoval, da je obdolženka dvignjeno gotovino porabila za potrebe delavcev in je utemeljeno zaključilo, da ji zato ne gre verjeti, ko je trdila, da je izročila dodatno dokumentacijo, a jo je stečajni upravitelj založil ali izgubil. Njen zagovor, da je denar, ki ga je dvignila z računa družbe v gotovini, porabila za plačila obveznosti družbe, potrebe delavcev in za njihova poplačila, je sicer potrdila priča M.L., a ji sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo. Pravilno jo je ocenilo kot obdolženki izrazito naklonjeno pričo, ki je med drugim povedala tudi, da je tudi sama dvigala gotovino z računa družbe, čeprav to očitno ni bilo res, ker seznam dvigov gotovine, ki je priloga izvedenskega mnenja izvedenke finančne stroke A.D., to ne potrjuje. Iz seznama je namreč razvidno, da je gotovino dvigovala le obdolženka, ki je bila za to pooblaščena. Glede obdolženkinih navedb, da nizozemska družba C.B.D. ni izpolnila svojih obveznosti, pa ni dvoma, da so likvidnostne težave sicer nedvomno bile, kar je navsezadnje privedlo do stečaja družbe S. d.o.o. v letu 2011, a iz seznama zapadlih računov za nizozemsko družbo, ki ga je sodišču predložila obramba, izhaja, da so računi zapadli v letu 2010, medtem ko začetek inkriminiranih obdobij sega že v julij 2009 (neplačilo sorazmernega dela regresa za leto 2009) ter nato v december 2009 (neplačilo prispevkov), pri čemer je mag. M.J. glede izdanih računov nizozemski družbi pojasnil, da ne more z gotovostjo zatrditi, da so izdani računi pristni in da je pogrešal priloge računov in specifikacijo računov. Sklicevanje pritožbe na nizozemsko družbo C.B.D. pa je neutemeljeno tudi glede na dejstvo, da je obdolženka v obravnavanem obdobju dvignila kar za 97.764,12 EUR gotovine, pri čemer, ko se odštejejo obveznosti do obdolženke v višini 19.500,00 EUR za dano posojilo družbi, še vedno ostaja 78.264,12 EUR dvignjene gotovine, za slednjo pa je izvedenka finančne stroke A.D. ugotovila, da ni mogoče pojasniti, za kakšne namene je bila porabljena. Glede na navedeno, in ker je izvedenka med drugim v svojem izvedenskem mnenju pojasnila tudi, da je družba S. d.o.o. razpolagala z zadostnimi sredstvi, da bi pokrila svoje obveznosti do zaposlenih delavcev tako iz naslova plač in regresa kot tudi prispevkov iz obveznih socialnih zavarovanj, sklicevanje pritožbe na navedeno nizozemsko družbo ne more biti uspešno.

18. Pritožba še poudarja, da je iz zapisnika o primopredaji dokumentacije z dne 5. 7. 2011 razvidno, da je podjetje S. d.o.o. poskušalo izterjati dolg v tujini preko pooblaščenih družb za izterjavo, a neuspešno. Zapisnik po njeni oceni zato potrjuje zagovor obdolženke, da družba ni imela denarja, ker je imela terjatve do tujih družb, C.B. W in I. P., na Nizozemskem pa niso plačevali računov in so tako obstajali objektivni razlogi, ki jih obdolženka ni zakrivila in zaradi katerih ni uspela v celoti poravnati obveznosti. Zagovor obdolženke glede obstoja terjatev do tujih družb ter do kupcev in o neuspešni izterjavi potrjuje zapisnik z dne 5. 7. 2011, ki so ga s podpisi potrdili stečajni upravitelj ter A.J. in S.K..

19. V zapisniku o primopredaji dokumentacije z dne 5. 7. 2011 je navedeno, da je stečajni upravitelj prevzel dokumentacijo, da je družba S. d.o.o. prišla v likvidnostne težave, ko je C.B.V D. z Nizozemske prenehal s plačevanjem računov in da je podjetje (S. d.o.o.) poskušalo v tujini izterjati dolg preko pooblaščenih družb za izterjavo, a žal neuspešno, saj zaradi tujine niso hoteli delati izterjave. Takšen zapis, sestavljen ob predaji dokumentacije, četudi so zapisnik podpisale osebe, ki so bile pri predaji udeležene, pa ne potrjuje, da je bil to razlog, da obveznosti do delavcev niso bile izpolnjene, predvsem pa ga ne potrjuje mnenje izvedenke finančne stroke, ki je ugotovila finančno-premoženjsko stanje družbe S. d.o.o. in poudarila, da je le-ta razpolagala z zadostnimi sredstvi, da bi lahko poplačala obveznosti do delavcev ter da je obdolženka dvignila kar za 97.764,12 EUR gotovine oziroma, glede na upoštevano posojilo, 78.264,12 EUR, za katero ni bilo mogoče ugotoviti namena uporabe. Glede na navedeno, ko je finančno stanje družbe poplačilo obveznosti do delavcev dopuščalo, kot je razvidno iz mnenja izvedenke finančne stroke, je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje odrediti prevod elektronske korespondence, ki jo je označila obdolženka, saj vsebina dopisov ne bi mogla spremeniti dejstva, da so finančna sredstva družbe omogočala izpolnitev obveznosti do delavcev. Sodišče prve stopnje je zaključek, da je obdolženki storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana in da neizpolnitev obveznosti do delavcev ni onemogočalo finančno stanje družbe zaradi neuspešne izterjave dolgov v tujini, med drugim utemeljeno oprlo tudi na izpovedbo oškodovanca S.H.. Povedal je, da mu je obdolženka izplačilo plače obljubljala, da je zanj od Zavoda za zaposlovanje celo prejela subvencijo za zaposlitev in da bi mu morala od plače poravnavati kredit pri NLB, pri čemer je na plačilnih listih bilo prikazano, kot da ga poravnava celo preko zakonskega maksimuma, a tega ni storila, njegove navedbe glede subvencije pa je potrdila tudi M.Z., zaposlena na Zavodu za zaposlovanje, ki je zaslišana kot priča povedala, da je družba S. d.o.o. kot delodajalec prejela več subvencij v skupni višini 11.750,00 EUR, med drugim tudi za S.H.. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je obdolženka v obravnavanem času z računa družbe dvigovala gotovino ter tako razpolagala s sredstvi družbe, a jih ni porabila za delavce, temveč je v času, ko se predpisani prispevki za delavce niso plačevali, opravila za več deset tisoč evrov dvigov gotovine s transakcijskega računa družbe, pri čemer namena dvigov ni navedla, ob tem pa je tudi iz izpisov prometa pri Novi KBM za oba transakcijska računa družbe razvidno, da je v obravnavanem obdobju poravnavala plačila dobaviteljem, torej da so prilivi bili, a jih je porabila za druge obveznosti, tudi nepojasnjene, ne pa za plačilo socialnih prispevkov.

20. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

21. Odločbo o kazenski sankciji pritožba izpodbija z navedbo, da je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja obdolženki neutemeljeno izrečena zaporna kazen. Tudi v tem ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ocenilo vse okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter obdolženki utemeljeno izreklo zaporno kazen v ustrezni višini. Pravilno in v ustrezni meri pa je kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da je oškodovala večje število delavcev ter kot olajševalni okoliščini njeno predhodno nekaznovanost in časovno oddaljenost kaznivega dejanja, zato kazenske sankcije ne gre spreminjati v njeno korist. 22. Neutemeljena je pritožba tudi, ko navaja, da je bilo obdolženki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljeno naloženo plačilo oziroma izpolnitev premoženjskopravnih zahtevkov. Kršitve, ki jih je uveljavljala pritožba, niso podane, dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, sodišče prve stopnje pa je oškodovancema utemeljeno prisodilo premoženjskopravna zahtevka v višini, za kolikor sta bila oškodovana.

23. Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

24. Glede na socialne in premoženjske razmere obdolženke, ki so razvidne iz njenih osebnih podatkov v spisu, je pritožbeno sodišče odločilo, da jo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ki bi ga morala plačati zaradi neuspešne pritožbe, oprosti (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 52541/2017 z dne 19. 9. 2019. 2 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 17472/2015 z dne 20. 4. 2017.