Jedro

Od trenutka prodaje stanovanja štejejo skupni deli stavbe in pripadajoče zemljišče za akcesorij lastninske pravice na stanovanju, s katerim ni dopustno samostojno razpolagati.

S stopnjo verjetnosti je izkazano, da je bilo sporno zemljišče kot zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe, načrtovano že v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep 15. 7. 2014 o začasni odredbi, s katero je nasprotnemu udeležencu prepovedalo spreminjati stanje na parc. št. 1, 2, 7 in 8, vse k. o. X, in za vsako morebitno kršitev te prepovedi določilo kazen v višini 50.000,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Predlagatelji niso podali ustreznih navedb, niso izkazali predpostavk po prvem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), in tudi ne po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče je verjetnost obstoja terjatve utemeljilo na dejstvih, ki jih predlagatelji niso navajali. Mimo navedb predlagateljev je „poiskalo“ verjetnost obstoja terjatve v dokazih predloženih izvedenskemu mnenju izvedenca geodetske stroke B. D. z dne 5. 7. 2014, na katerega so se predlagatelji sicer sklicevali. Tako posplošeno sklicevanje je v nasprotju z dolžnostjo stranke, da jasno in določno poda navedbe in dokaze, s katerimi želi dokazati neko dejstvo. Predlog predlagateljev je zato nesklepčen. Sodišče je samo razlagalo in ugotavljalo navedbe iz upravne odločbe ter aeroposnetka in je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom, kar vpliva na pravilnost in zakonitost sklepa o začasni odredbi. Pavšalno sklicevanje predlagateljev na mnenje izvedenca (sklicevanje na grafične prikaze in priloge) je neustrezno, saj iz tega ni razvidno, kaj predlagatelji zatrjujejo, ko se sklicujejo na grafične priloge. Brez ustrezne trditvene podlage in zmotno je sodišče ugotovilo dejansko stanje v delu, kjer je navedlo, da J. ulica na prilogi (aeroposnetku) ni označena, je pa njen potek mimo obravnavane stavbe razviden v že omenjenem aeroposnetku ob mejah med parc. št. ... in ... oziroma ... in .... Sodišče v izpodbijanem sklepu sicer pritrjuje navedbam nasprotnega udeleženca, ki je z izpisom s spletne strani Google zemljevidi izkazal, da se J. ulica ne nahaja med M. ulico in F. ulico (med njima se nahaja G. ulica), temveč se nahaja med R. in M. ulico. Za sklepanje, da je bil tak potek J. ulice gotovo predviden v času izdaje upravnih dovoljenj za gradnjo obravnavane stavbe, ker si drugače ni mogoče predstavljati, kaj je upravni organ mislil s 6 metrskim prostorom ob J. ulici, sodišče nima ustreznega znanja. Gradbeno dovoljenje, na katero se opira sodišče in je predloženo predlogu izvedenca D., se ne nanaša le na stavbo predlagateljev. Upoštevaje izhodišče iz 7. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL), ki opredeljuje način določanja pripadajočega zemljišča, ne drži, da zemljiškoknjižno stanje ni usklajeno z dejanskim. Konkretno zemljišče v prostorskih aktih in upravnih aktih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ni določeno kot pripadajoče stavbi F 14, 16, in tudi ni bilo v rabi navedene stavbe, niti ni bilo namenjeno rabi te stavbe. Zemljiškoknjižno stanje so lastniki stanovanjskega objekta F14, 16, urejali v času veljavnosti trenutne stanovanjske zakonodaje in so bili nedvomno seznanjeni z vsemi postopki. Odločba geodetske uprave, s katero je bila stavba etažirana in je bilo odmerjeno stavbišče, je bila izdana v letu 2005. Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da odločba I Cp 515/2013, na katero se je nasprotni udeleženec skliceval, ni v bistvenem podobna. Zmotna je presoja prvostopenjskega sodišča glede dobrovernosti nasprotnega udeleženca pri nakupu spornega zemljišča. Ni šlo za razpolaganje s predmetom, ki ni v samostojnem pravnem prometu, saj so bili skupni deli stavbe in solastni deleži na njej določeni v aktu, s katerim je bila vzpostavljena etažna lastnina na stavbi F 14 in 16. Stavba je etažirana, predlagatelji pa tudi sicer zemljišča niso imeli v posesti (ne morejo izkazati, da bi bilo to pripadajoče zemljišče). Nepravilna je ugotovitev sklepa, da bi se moral nasprotni udeleženec, kot upravnik do leta 1994, seznaniti z režimom redne rabe, vključno s parkiranjem. V ta namen je nasprotni udeleženec predlagal zaslišanje prič F., A., R. ter U.. Prvostopenjsko sodišče se do navedenega dokaznega predloga ni opredelilo, izpodbijani sklep je pomanjkljiv in se ga v tem delu ne da preizkusiti. V povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) navedeno predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Na pritožbo niso odgovorili niti predlagatelji niti drugi udeleženci.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku izdaje začasne odredbe (kot je predmetni) morajo biti verjetno izkazane predpostavke 272. člena ZIZ. Sodišču prve stopnje, ki je z izpodbijanim sklepom odločalo o ugovoru nasprotnega udeleženca zoper izdano začasno odredbo, je v njem (ponovno) zavzelo stališče, da so izpolnjeni pogoji za zavarovanje. Pritožba obrazloženo nasprotuje le obstoju verjetnosti terjatve (gre za predpostavko po prvem odstavku 272. člena ZIZ).

6. Na trditve, ki jih nasprotni udeleženec ponavlja v pritožbi, je v zadostni meri in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno obravnavalo predlog predlagateljev za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi … k. o. X na F. ulici 14 in 16 na parc. št. 1, 2, 7, 8, vse k. o. X na podlagi ZVEtL. Dejstvo, na katerega se sklicuje pritožba, da je bila stavba etažirana in je bilo odmerjeno stavbišče (določena je bila etažna lastnina na posameznih delih stavbe in zemljišču pod stavbo), ne predstavlja ovire za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi. Po določbi 26. člena ZVEtL lahko udeleženci in druge osebe, ki izkazujejo pravni interes, če je bila etažna lastnina na stavbi vzpostavljena v postopku po tem zakonu, pri sodišču predlagajo ugotovitev oziroma določitev pripadajočega zemljišča k stavbi. Za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003 (predmetni primer) se lahko pripadajoče zemljišče po določbi 30. člena ZVEtL določi tudi, če predhodno ni bil izveden postopek za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL(1). Odločba I Cp 515/2013, na katero se pritožba sklicuje, kot v zadostni meri in pravilno pojasni že sklep, s predmetno zadevo ni primerljiva. Med drugim je bil, kot pravilno pojasni sklep v tej zadevi, odmerjen tudi del zemljišča zunaj tlorisnih gabaritov zemljišča pod stavbo, za razliko od predmetne zadeve, ko je bilo v okviru vzpostavitve etažne lastnine, na podlagi enostranskega akta tedanjega zemljiškoknjižnega lastnika, odmerjeno le stavbišče. Pritožba ne trdi, da gre za odstop od sodne prakse, česar morebitno drugačno zavzeto stališče v eni odločbi niti ne predstavlja.

8. Po določbi drugega odstavka 26. člena ZVEtL v postopku za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi odloča sodišče po pravilih nepravdnega postopka. Res gre za predlagalni (nepravdni) postopek, kar pa ne pomeni, kot trdi pritožba, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, ker je upoštevalo dokaze iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca geodetske stroke ing. B. D.. Ob izrecni navedbi predlagateljev v predlogu, da se kot del trditvene in dokazne podlage upošteva to mnenje skupaj s dokazi (II. točka (2)), ni na mestu pritožbeni očitek, da sodišče ni imelo ustrezne trditvene in dokazne podlage. Posledično tudi ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

9. Sklep ima zadostne in pravilne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo njegov preizkus. Neutemeljen je očitek pritožbe, da ima sklep pomanjkljivosti, ki onemogočajo njegov preizkus, ker ne obrazloži, zakaj ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal nasprotni udeleženec. V postopku zavarovanja se praviloma dokazi ne izvajajo. Očitana bistvena kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zato ni podana.

10. Sodišče prve stopnje je že ob izdaji začasne odredbe sprejelo stališče, ki ga ponavlja v izpodbijanem sklepu, da so predlagatelji s stopnjo verjetnosti izkazali, da je na podlagi upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila zgrajena stavba, mogoče določiti pripadajoče zemljišče k obravnavanim stavbam. Materialnopravno pravilno sklep pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča upošteva pogoje 30. člena ZVEtL v zvezi s 7. členom ZVEtL.

11. Primarno se za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe, šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče (četrti odstavek 7. člena ZVEtL). V primeru, da na tej podlagi pripadajočega zemljišča ni mogoče ugotoviti, so za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003 (v konkretnem primeru gre za tako stavbo), predvideni drugi načini določitve pripadajočega zemljišča (šesti odstavek 30. člena ZVEtL).

12. Zavzeto stališče ima, kot obrazloži izpodbijani sklep, podlago v tekstualnem in grafičnem delu izvedenskega mnenja in njegovih prilogah, kar je, v skladu s predlogom predlagateljev, sodišče prve stopnje (pravilno) upoštevalo kot del trditvene in dokazne podlage predlagateljev. Pritožba v bistvenem izpodbija zavzeto stališče z očitkom bistvene kršitve (odločanje brez ustrezne trditvene in dokazne podlage), ki, kot je bilo že obrazloženo, ni podana.

13. Sodišče prve stopnje je po skrbni proučitvi izvedenskega mnenja s prilogami, s stopnjo verjetnosti ugotovilo (8. točka obrazložitve), da so bila (sedaj) sporna zemljišča predvidena za redno rabo obravnavanih stavb že v lokacijskem dovoljenju z dne 20. 2. 1951, odločbi o prenosu pravic in dolžnosti iz gradbenega dovoljenja Poverjeništva za finance z dne 17. 2. 1949, ki se nanaša na gradbeno dovoljenje z dne 2. 11. 1948, gradbenem dovoljenju z dne 2. 11. 1948 in tudi kasnejših poskusih urbanistične ureditve. Pritrditi je prepričljivim in jasnim razlogom sklepa, da v gradbenem dovoljenju predviden „predprostor“ ob F. in J. ulici, (s stopnjo verjetnosti) kaže, da gre za zemljišče, namenjeno redni rabi obravnavanih stavb. Zapis v odločbi o dovoljenju za gradnjo 2. 11. 1948 (3) (priloga 1 k izvedenskemu mnenju) v povezavi z aeroposnetkom(4), kar je sodišče prve stopnje že v sklepu 15. 7. 2014 (6. točka obrazložitve) upoštevalo kot odločilno, in odgovoru na ugovor priloženi fotografski posnetki, tudi po oceni pritožbenega sodišča nudijo zadostno podlago za tak zaključek sklepa. Napačna ocena poteka J. ulice v sklepu 15. 7. 2014(5) (v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje pritrjuje ugovoru nasprotnega udeleženca glede poteka J.(6)), na katero se (ponovno) sklicuje pritožba, ne vzbuja dvoma v pravilnost zavzetega stališča. Razumna je razlaga izpodbijanega sklepa (8. točka), da je moral biti tak potek J. ulice (mimo obravnavane stavbe) predviden v času izdaje upravnih dovoljenj za gradnjo obravnavane stavbe. Slednje zadošča za izkazanost obstoja terjatve s stopnjo verjetnosti. Nasprotna udeleženka drugačne razlage, kot jo je predstavilo sodišče prve stopnje, glede zapisa v dovoljenju za gradnjo (6 metrski prostor ob J. ulici, merjeno od „regularne črte“ stavbe), ne ponudi. Sicer pa se bo to vprašanje, ki je, kot navaja pritožba, strokovne narave, razčistilo v nadaljevanju postopka, ko bo sodišče izvajalo dokazni postopek (s postavitvijo predlaganega izvedenca urbanistične stroke in z izvedbo drugih potrebnih dokazov).

14. Pritrditi je razlogom sodbe, da je verjetno izkazano, da nasprotni udeleženec ob pridobitvi zemljišča parc. št. ... in … (z delitvijo so nastale sedaj sporne parcele), ni bil dobroveren. Izčrpen kronološki prikaz zakonodajne ureditve prenosa pravice uporabe v sistemu družbene lastnine (7. točka obrazložitve) potrjuje pravilnost sklepa, da je s prodajo posameznih delov stavbe vsakokratnemu lastniku posameznega dela pripadla tudi pravica souporabe zemljišča, potrebnega za redno rabo. Od trenutka prodaje stanovanja štejejo skupni deli stavbe in pripadajoče zemljišče za akcesorij lastninske pravice na stanovanju, s katerim ni dopustno samostojno razpolagati. Upoštevaje novejšo sodno prakso, na katero se izpodbijani sklep sklicuje (sodba VS RS II Ips 985/2006 z dne 26. 8. 2009), je nakup zemljišč, ki so potrebna za redno rabo, ničen. S pritožbenimi trditvami, da v konkretnem primeru ni šlo za razpolaganje s predmetom, ki ni v samostojnem pravnem prometu, da preverjanje v zemljiški knjigi ne zadostuje oziroma ni bistveno, pritožba ne more omajati prepričljivih razlogov sklepa (7. točka obrazložitve), ki temeljijo na zemljiškoknjižnih podatkih. Dejstvo je, da je S. (pravni prednik prodajalca spornih zemljišč) postalo lastnik nekdanjih parcel ... in ... na podlagi ZLNDL, ki je urejal preoblikovanje družbene lastnine v lastninsko pravico. Sicer pa na nedobrovernost nasprotnega udeleženca kaže tudi dejstvo, da je bil slednji upravnik do leta 1994, kot v pritožbi navaja sam, in da je bil že v letu 2000 izdan sklep o motenju posesti IV P 381/99 z dne 16. 2. 2000 v zvezi z zahtevki etažnih lastnikov glede takratne parcele št. .... Nenazadnje pa dvom v dobrovernost nasprotnega udeleženca vzbuja tudi dejstvo, da je po nakupu parcel slednje parceliral(7), kar mu je omogočilo, da je zahteval upravno odločitev o ureditvi meja brez sodelovanja etažnih lastnikov.

15. Po povedanem se izkaže, da je s stopnjo verjetnosti izkazano, da je bilo sporno zemljišče kot zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe, načrtovano že v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, zato se glede obstoja drugih pogojev (sklep ugotavlja, da so se sporna zemljišča dejansko uporabljala za parkirišča) ni treba opredeljevati.

16. Stališča sklepa, da je izpolnjen tudi pogoj iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe, pritožba ne izpodbija. Ravno tako ne izpodbija višine zagrožene kazni.

17. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker ni po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih in materialnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

(1) Po določbi 30. člena ZVEtL, ki se nanaša na stavbe zgrajene med 1. januarjem 2003 (predmetni primer) lahko upravičene osebe predlagajo ugotovitve pripadajočega zemljišča ne glede na to, ali je bil predhodno izveden postopek za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL.

(2) V njej predlagatelji navajajo, da se v izogib ponavljanju sklicujejo na priloženo izvedeniško delo B. D., kot sestavni del svojih navedb (razen glede določitve pripadajočega zemljišča na parceli ... k. o. x), in sicer tako na obrazložitve, grafične prikaze, kot tudi na priloge njegovega dela.

(3) V njem je med drugim med pogoji navedeno: „stavbo situirati tako, da bo ob F. ulici računano od „regulačne črte“ predprostor širok 14 metrov, ob J. 6 metrov, ob M. ulici pa se bo predprostor določil tako, da bo vložen načrt za zaključek tega poslopja“.

(4) Iz aeroposnetka je razvidna sedanja lega parkirišč severno in zahodno od obravnavane stavbe, kjer bi po gradbenem dovoljenju moral biti zagotovljen 14 metrski oziroma 6 metrski prostor.

(5) V 5. točki obrazložitve tega sklepa je sodišče zapisalo, da J. ulica ni označena v prilogi št. 3-2 izvedenskega mnenja, ki prikazuje položaj ulic okrog obravnavane stavbe, da pa je njen potek mimo obravnavane stavbe nakazan v „aeroposnetku ob mejah med parc. št. ... in ... oziroma ... in ...“.

(6) V 8. točki obrazložitve sodišče prve stopnje navaja, da ugovor utemeljeno opozarja, da sedaj J. ulica dejansko ne teče mimo obravnavane stavbe.

(7) Iz grafičnega prikaza izvedenskega mnenja je razvidno, da je med stanovanjskim blokom F. 14 in 16 ozek pas zemljišča, sedaj parc. št. ... in ..., ki loči stanovanjski blok od parc. št. 1 in 7, vse v lasti nasprotnega udeleženca.