Jedro

Tožnik ni nikoli vložil ne prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD in tudi nikoli ni vložil prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, kar pomeni, da tožnik ne izpolnjuje enega izmed taksativnih zakonskih pogojev iz 1. alineje 2. odstavka v zvezi s 4. odstavkom 2. člena ZPŠOIRSP, ki bi morali biti za ugoditev njegovi prošnji kumulativno izpolnjeni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju: Upravna enota) na podlagi 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) zavrnila zahtevo tožnika za izplačilo denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki jo je vložil po svojem pooblaščencu dne 10. 11. 2015. 2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je Upravna enota vlogo tožnika obravnavala skladno z določili 2. člena ZPŠOIRSP, ki opredeljuje, kdo so upravičenci do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V nadaljevanju opisuje svoje ugotovitve v postopku, in sicer, da je na podlagi podatkov uradnih evidenc Registra stalnega prebivalstva, Registra državljanstev, Matičnega registra in Registra tujcev ugotovila, da tožnik nikoli ni podal vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, niti ni podal vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ter da je bil iz registra stalnega prebivalstva izbrisan dne 26. 2. 1992 na podlagi 81. člena Zakona o tujcih (ZTuj). Zato po presoji Upravne enote tožnik, ki ne spada v nobeno izmed navedenih kategorij upravičencev do povračila škode po določbah 2. člena ZPŠOIRSP, ni upravičen do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. O zadevi je odločila skladno s 1. in 2. točko 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) po skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je dejansko stanje v celoti ugotovila na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana, in na podlagi uradnih podatkov iz uradnih evidenc, zato je presodila, da lahko odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku po 1. in 2. točki 1. odstavka 144. člena ZUP, ker za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, ni bilo potrebno dodatno opraviti še kakšnega dejanja v postopku.

3. Zoper odločitev Upravne enote je tožnik vložil pritožbo, o kateri je odločalo Ministrstvo za notranje zadeve kot pritožbeni organ druge stopnje. Pritožbo je zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP v povezavi z 2. in 8. členom ZPŠOIRSP ob ugotovitvi, da je odločitev Upravne enote pravilna in zakonita, saj je utemeljena na določilih 2. člena ZPŠOIRSP, ker se tožnik ne uvršča med upravičence po določilih 2. člena ZPŠOIRSP.

4. Tožnik v tožbi, ki jo je uperil izrecno zoper oba upravna organa prve in druge stopnje, uvodoma poudarja, da bi ga morala Upravna enota povabiti na razgovor oziroma zaslišati. Tožnik namreč meni, da je Upravna enota spregledala dejstvo, da je tožnik državljan BiH, ki so mu bili po izbrisu uničeni osebni dokumenti. Novih dokumentov si tožnik ni uspel pridobiti tudi v matični državi Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju: BiH), tako da je ostal brez osebnih dokumentov, ker je tedaj bila vojna, med katero so bili Romi preganjani in jim sploh ni bil dovoljen vstop v Bijelino. Tožnik dodaja, da je v Nemčiji med tekom azilnega postopka skušal na slovenskem konzulatu v Berlinu in Bonu pridobiti dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji, a neuspešno, ker njegove vloge niso hoteli sprejeti zgolj na podlagi starega jugoslovanskega potnega lista. Tožnik meni, da bi Upravna enota morala upoštevati to, da ni mogel uspešno podati vloge za dovoljenje za stalno prebivanje niti za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V dokazne namene predlaga izvedbo dokaza z ustnim zaslišanjem samega tožnika, sodišču pa v tožbenem zahtevku predlaga, da naj sodišče odpravi obe izpodbijani odločbi upravnih organov prve in druge stopnje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožnik tožbo istočasno uperil izrecno zoper oba upravna organa prve in druge stopnje, ki sta v obravnavani sporni zadevi zaporedoma odločala o tožnikovi vlogi oziroma pritožbi na prvi in drugi stopnji upravnega odločanja tako, da je najprej odločila Upravna enota o njegovi vlogi z dne 10. 11. 2015, vloženi po tožnikovem pooblaščencu in jo je zavrnila kot neutemeljeno, zatem pa je Ministrstvo za notranje zadeve kot pritožbeni organ druge stopnje odločilo o tožnikovi pritožbi zoper navedeno prvostopno odločbo in jo je kot neutemeljeno prav tako zavrnilo. Sodišče je zato tožnikovo (skupno) tožbo zoper oba uvodoma navedena upravna organa prve in druge stopnje obravnavalo skupaj v skladu z določilom 5. odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po katerem je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. To je v konkretnem primeru Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za notranje zadeve, zato je sodišče glede na vsebino tožnikovih navedb v tožbi in tožbenega zahtevka štelo, da je tožena stranka v konkretnem primeru Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za notranje zadeve.

8. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru pa je dokončna zavrnilna odločitev o tožnikovi zahtevi za določitev denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva po določilih ZPŠOIRSP.

9. ZPŠOIRSP ureja pravico in upravičence do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje pričele veljati določbe Zakona o tujcih, v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča. Tako je po 1. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva bodisi pridobila dovoljenje za stalno prebivanje (po Zakonu o tujcih, Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali Zakonu o začasnem zatočišču) bodisi je bila po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije. Upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je na podlagi 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP tudi oseba, ki izpolnjuje taksativno določene zakonske pogoje iz 1., 2. in 3. alineje 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, in sicer, da je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva in pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD-B, Uradni list RS, št. 50/2010) vložila vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih, ZUSDDD ali Zakonu o začasnem zatočišču ali vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in je bila vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, a ne iz razlogov nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo, mednarodne odnose ali izvrševanja kaznivih dejanj ali obstoja razlogov iz 3. člena ZUSDDD ali je bil postopek ustavljen zaradi nesodelovanja stranke pri ugotavljanju teh razlogov, in če je oseba v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe ali sklepa (s katerim je bila vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen) v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela.

10. Pri svoji odločitvi sta se oba upravna organa prve in druge stopnje oprla na določbe 2. člena ZPŠOIRSP, ki določa upravičence in ureja pravico do denarne odškodnine. Med strankama ni sporno, da si tožnik ni pridobil ne državljanstva Republike Slovenije, niti dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Prav tako ni sporno, da je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992, niti ni sporno, da tožnik, ki živi v tujini, nikoli ni vložil zahteve za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, niti je ni vložil po uveljavitvi ZUSDDD-B, to je pred dnem 24. 7. 2010 (1. alineja 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP).

11. Tožnik namreč v tožbi, enako kot pred tem v pritožbi, niti ne oporeka ugotovljenim dejstvom, da si nikoli ni pridobil dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji in da ni bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, kar povedano z drugimi besedami obenem tudi pomeni, da tožnik ne izpolnjuje taksativno predpisanih zakonskih pogojev iz 1., 2. in 3. alineje 2. odstavka v zvezi s 4. odstavkom ZPŠOIRSP, da bi bil upravičen do odškodnine na podlagi 1. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP. Ker na podlagi pooblastila zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi, sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da v tej zadevi lahko v celoti sledi utemeljitvi obeh izpodbijanih dokončnih upravnih aktov, saj tožnik niti ne oporeka v postopku ugotovljenim relevantnim dejstvom, na katerih v dejanskem pogledu temeljita obe uvodoma navedeni upravni odločbi obeh upravnih organov prve in druge stopnje, zato gre za med strankama nesporna dejstva.

12. Po presoji sodišča je odločitev obeh upravnih organov prve in druge stopnje, da tožnik ne izpolnjuje enega od pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za določitev denarne odškodnine po 1. alineji 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP v zvezi s 4. odstavkom 2. člena ZPŠOIRSP, pravilna in zakonita. Odločitev obeh upravnih organov pri tem pravilno temelji na ugotovitvi, da tožnik ni nikoli vložil ne prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD in tudi nikoli ni vložil prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, kar nadalje namreč pomeni, da tožnik ne izpolnjuje enega izmed taksativnih zakonskih pogojev iz 1. alineje 2. odstavka v zvezi s 4. odstavkom 2. člena ZPŠOIRSP, ki bi morali biti za ugoditev njeni prošnji kumulativno izpolnjeni.

13. Po presoji sodišča sta v obravnavani sporni zadevi torej oba upravna organa pravilno odločila, sprejeto odločitev pa dovolj argumentirano obrazložila, ob pravilni interpretaciji določb ZPŠOIRSP, ki prav tako ne nasprotuje sodbi Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić and Others v. Slovenia, 26. 6. 2012 (9. točka izreka), na katero tožnik v tožbi zgolj smiselno nakazuje s povsem enakimi navedbami, kot jih je pred tem uveljavljal že v svoji pritožbi. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v izpostavljeni sodbi sicer načeloma določilo obveznost države Slovenije, da uredi odškodninsko shemo za odpravo posledic nezakonitega izbrisa. Vendar pa iz citirane sodbe ne izhaja obveznost, da mora odškodnina pripadati vsakomur, ki je bil tako kot tožnik v konkretnem primeru izbrisan iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992, ne glede na okoliščine v zvezi z izbrisom in odhodom izbrisanega iz Slovenije, oziroma v primeru tožnika, ki ima državljanstvo BiH, iz Slovenije v ZR Nemčijo, kot prosilec za azil. Tako med drugim iz 292. odstavka obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Kurić na primer izhaja, da dva pritožnika nista izkazala statusa žrtve izbrisa, ker v obdobju po izbrisu nista na noben način izkazala volje oziroma interesa, da bi živela v Sloveniji in nista podala nobene ustrezne vloge, s katero bi si hotela urediti pravni naslov za prebivanje v Sloveniji. Zato tudi v konkretnem primeru sodišče nima pomislekov glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, saj tožnik, kot rečeno, ne izpolnjuje nobenega izmed predpisanih zakonskih pogojev po določilih 1., 2., 3. ali 4. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP.

14. Ker je po povedanem odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki 2:

15. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka skladno z določbo 4. odstavka 25. člena ZUS-1.