Jedro

Zaključek o obstoju pripornega razloga begosumnosti je v izpodbijanem sklepu pravilno oprt na težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, višino predpisane kazni, močne navezne okoliščine na tujo državo, ko obdolženca na Republiko Slovenijo ne veže prav nobena navezna okoliščina in domnevno članstvo v hudodelski združbi, zaradi katerega bi lahko v primeru izpustitve na prostost imel pomoč pri skrivanju in izognitvi kazenskemu postopku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženemu A. A. pripor podaljša le iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku, v preostalem delu pa se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče obdolženemu podaljšalo pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti.

2. Takšni prvostopenjski odločitvi nasprotuje zagovornik obdolženega, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in smiselno pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ugotovilo, da niso izkazane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb ter ob upoštevanju zbranega gradiva pa ugotavlja, da ni mogoče odreči utemeljenosti pritožbenim navedbam, s katerimi zagovornik problematizira v izpodbijanem sklepu ugotovljen priporni razlog ponovitvene nevarnosti obdolženca v povezavi s sorazmernostjo odrejenega osebno omejevalnega ukrepa. Preostalim pritožbenim navedbam pa ni mogoče priznati pritožbenega uspeha.

5. Izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati nesklepčnosti, ko podaljšanje pripora v sklepu ni časovno omejeno. ZKP v 207. členu določa, da lahko pripor po vložitvi obtožnice traja največ dve leti, znotraj tega roka pa nalaga dolžnost, da senat vsaka dva meseca ugotavlja, ali so razlogi še podani. Obveznost sodišča časovno omejiti trajanje pripora po vložitvi obtožnice, kot si to napak tolmači pritožnik, ne obstaja, zato izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati procesne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Sodišče prve stopnje se je pri presoji obstoja utemeljenega suma pravilno oprlo na pravnomočni sklep o uvedbi preiskave in vse dokaze, na katerih temelji ter zaključilo, da dokazi izvedeni tekom preiskave pravnomočno ugotovljenega utemeljenega suma niso omajali, kvečjemu so ga potrdili. V razlogih izpodbijanega sklepa v 7. točki obrazložitve povzeti dokazi in izpostavljene okoliščine, tudi pritožbeno sodišče vodijo do sklepa o obstoju večje verjetnosti, da je storil očitano kaznivo dejanje, kot da ga ni storil. Takšnim pravilnim prvostopenjskim zaključkom pritožnik nasprotuje z že večkrat pritožbeno preizkušenim ponavljanjem obdolženčevega zagovora, ko je slednji izpostavil, da je osebe za plačilo prepeljal v prepričanju, da imajo te urejene dokumente za prehod meja, k čemur ga je nagovorila „gospa“. Obdolženec se tako po zatrjevanju pritožbe naj ne bi ukvarjal s prepovedanimi prevozi tujcev, ampak naj bi v posel slučajno ″padel″, pri čemer ni vedel, da deluje protipravno. V okviru pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave (na katerega je utemeljen sum v konkretnem postopku oprt) sodišče prve stopnje ni spregledalo obdolženčevega zagovora, vendar le ta utemeljenega suma ni omajal, presoja subjektivnega elementa prekrška pa bo pridržana nadaljnjemu sodnemu postopku. Pritožbene navedbe se tako izkažejo za neutemeljene, s tem pa je tudi po presoji drugostopenjskega sodišča podana zadostna podlaga za sklepanje o obstoju zahtevanega dokaznega standarda.

7. Zaključek o obstoju pripornega razloga begosumnosti je v izpodbijanem sklepu pravilno oprt na težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, višino predpisane kazni, močne navezne okoliščine na tujo državo (državljanstvo Romunije, kjer ima prijavljeno edino prebivališče), ko obdolženca na Republiko Slovenijo ne veže prav nobena navezna okoliščina in domnevno članstvo v hudodelski združbi, zaradi katerega bi lahko v primeru izpustitve na prostost imel pomoč pri skrivanju in izognitvi kazenskemu postopku. Takšni povzeti razlogi o obstoju obdolženčeve begosumnosti so logični in razumsko obrazloženi ter tudi po presoji pritožbenega sodišča kažejo na visoko stopnjo realne in konkretne nevarnosti, da bi se obdolženec na prostosti z begom skušal izogniti kazenskemu postopku.

Zanesljivosti takšnih utemeljenih razlogov ne omaje pritožba z izpostavljanjem, da se obdolženec ne počuti krivega, zaradi česar je v njegovem interesu, da nedolžnost tudi izkaže. Tudi obdolženčevo državljanstvo Romunije, ki je država članica Evropske unije, samo po sebi ne izključuje njegove begosumnosti. Ko pritožnik izpostavlja, da bi bilo mogoče zaradi članstva zelo hitro urediti izročitev obdolženca, pa bi bilo takšno razlogovanje, skladno z enotno sodno prakso, v nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrosti vodenja postopka. Na mestu je torej zaključek, da je v obravnavanem primeru izkazan priporni razlog begosumnosti, zaradi česar se pritožbene navedbe tudi v tem delu zavrnejo kot neutemeljene.

8. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti pritožnik izpodbija z izpostavljanjem sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 6. 4. 2023 in sklepa Višjega sodišča v Celju z dne 28. 4. 2023, v katerih sta sodišči pri predhodnih pripornih odločanjih sklenili, da podaljšanje pripora iz tega pripornega razloga ni utemeljeno. Kot izpostavlja naj glede na ugotovljene dejanske okoliščine ne bi bila podana niti sorazmernost ukrepa, saj zdravje in življenje pribežnikov ni bilo v ničemer ogroženo.

Sodišče druge stopnje se na tem mestu strinja s pritožnikom, da podaljšanje pripora obdolžencu iz tega pripornega razloga, v povezavi z zaključki o sorazmernosti tega ukrepa, ni utemeljeno. Četudi se je sodišče prve stopnje v razlogih sklepa glede obstoja ponovitvene nevarnosti konkretneje opredelilo do okoliščin, ki izkazujejo obdolženčevo delovanje v okviru domnevne hudodelske združbe, kot v predhodnih sklepih, ne gre spregledati, da je takšne razloge potrebno povezati tudi z razlogi o obstoju sorazmernosti in neogibne potrebnosti pripora.

V 10. točki izpodbijanega sklepa je sodišče zavzelo stališče, da poseg v pravico obdolženca do njegove osebne svobode opravičuje zagotavljanje varnosti ljudi, varnosti javnega reda in miru ter varnosti tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem. Ocenilo je, da varovanje ljudi pred ekonomskim izkoriščanjem, ki se izvaja z očitanim kaznivim dejanjem, ko gre za varovanje ljudi, ki zaradi osebnih stisk iščejo pot v boljše življenje, ob upoštevanju teže obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in stopnje ogrožanja pravno zavarovane dobrine, ki jo izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj predstavlja, opravičuje poseg v svobodo gibanja obdolženca.

Obstoj okoliščin storitve kaznivega dejanja, iz katerih je razvidno ekonomsko izkoriščanje tujcev ali takšne nevarne razmere, ki kažejo, da je bila zaradi tega ogrožena varnost ljudi v smislu 20. člena Ustave Republike Slovenije ter da utegne biti s ponovitvijo kaznivega dejanja varnost ljudi ponovno ogrožena, lahko utemeljuje obstoj neogibne potrebnosti pripora. Vendar pa morajo biti okoliščine, ki izkazujejo zadostno intenziteto nevarnosti za življenje in zdravje ljudi kot tudi ekonomsko izkoriščanje tujcev, konkretno izkazane z okoliščinami obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Za konkretizacijo te nevarnosti tako ne zadošča le hipotetično sklepanje na abstraktni ravni o obstoju teh okoliščin, ki nimajo konkretne podlage v okoliščinah izvršitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

Spregledati ne gre, da se obdolžencu v obtožbi niti ne očita, da bi z ravnanjem povzročil takšno nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, iz razlogov izpodbijanega sklepa pa je razvidno, da naj bi prevoz štirih prebežnikov opravljal v osebnem avtomobilu, pri čemer niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi kazale na to, da bi bilo s prevozom kakorkoli ogroženo njihovo življenje ali zdravje oziroma bi bilo mogoče sklepati o ekonomskem izkoriščanju tujcev. Na podlagi vsega navedenega je na mestu zaključek, da je pritožba v tem delu utemeljena, saj so v izpodbijani odločbi navedena le splošno znana dejstva, ki pa v konkretnem primeru niso podprta z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja oziroma takšne konkretne okoliščine iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo.

9. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je pritožnik s pritožbo delno uspel, se sodna taksa kot strošek nastal s pritožbo, ne določi. Podlago za takšno odločitev daje drugi odstavek 98. člena ZKP.