Jedro

Sodišče prve stopnje mora v ponovljenem postopku kot datum razveze oziroma, pri določitvi datuma trajanja delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 118. člena ZDR, upoštevati datum odločanja sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku.

Vključenost tožnice v program aktivne politike zaposlovanja ne predstavlja pravno relevantne okoliščine pri določitvi datuma trajanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi, tako da se izpodbijana sodba razveljavi v točki II., III., IV. in V., v preostalem pa se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi izpodbijana sodba v nerazveljavljenem delu (I. točka izreka).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2011, ki jo je tožeča stranka prejela 30. 6. 2011, nezakonita (I. točka). Ugotovilo je, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki prenehalo 14. 8. 2011 (II. točka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici denarno odškodnino v višini 6.820,25 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila (III. točka). Nadalje je odločilo, da se tožbeni zahtevek zavrne v delu, ki se nanaša na izplačilo razlike v plači od prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča ter v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo z dnem odločitve sodišča (IV. točka). Toženi stranki je naložilo v plačilo stroške postopka tožeče stranke v višini 2.485,95 EUR, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi, vse v roku 15 dni od pravnomočnosti (V. točka).

Tožnica vlaga pritožbo zoper II., IV. in V. točko izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je tožnici prenehalo delovno razmerje oziroma ji je trajalo delovno razmerje do dneva odločanja sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku ter ji prisodi plačo oziroma razliko v plači, zmanjšano za višino prejetega nadomestila za čas brezposelnosti v skladu z odločbo ZRSZZ št. … z dne 28. 2. 2012. Navaja, da dejstvo, da se je tožnica 15. 8. 2011 zaposlila pri drugem delodajalcu le za določen čas, ne pomeni, da tožnici ni mogoče priznati delovne dobe do odločitve sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku, kot to napačno pojasnjuje sodišče v izpodbijani sodbi. Drugih okoliščin, zakaj naj bi delovno razmerje tožnici prenehalo že s tem dnem, sodišče ne navaja. Sodišče se zmotno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 98/2012, saj ne gre za identični zadevi in le-ta obravnava primer, ko je bila tožnica v delovnem razmerju ves čas do odločitve sodišča, kar pa v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti. Konkretno pa je bila tožnica od 31. 1. 2012 dalje brezposelna. Glede na delovno in zavarovalno dobo bo tožnica 25 mesecev prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti, nato pa bo do upokojitve konec leta 2014 brez prejemkov, v kolikor ne bo našla nove zaposlitve. Zaradi navedenega je potrebno tožnici priznati delovno razmerje do 9. 12. 2013. Delovnega razmerja res ni mogoče priznati pri dveh delodajalcih hkrati, vendar je tožnica v letu 2014 do svoje upokojitve brezposelna. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I., III. in V. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Delavec ima v roku 30 dni od dneva vročitve na voljo tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ne pa tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Z ugotovitveno tožbo je namreč po prvem odstavku 181. člena ZPP moč tožiti le na ugotovitev obstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost kakšne listine. Ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi je tako lahko le predhodno vprašanje v postopku odločanja o obstoju pravnega razmerja, konkretno delovnega razmerja med pravdnima strankama. Sodišče ni moglo ugotoviti obstoja delovnega razmerja, saj je delovno razmerje prenehalo v posledici ravnanj oziroma odločitev tožnice same, ki je zavrnila ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi in se zaposlila pri drugem delodajalcu. Tudi sicer je ocena sodišča o nezakonitosti redne odpovedi nedopustna, nepravilna in v nasprotju s podatki spisa. Ocena je sprejeta le v upoštevanju izpovedi tožnice na naroku dne 9. 12. 2013. Izpoved tožnice je bila očitno spremenjena glede na prejšnjo izpoved. Sodišče ni upoštevalo izpovedi direktorja tožene stranke glede trajanja časovnih obdobij, v katerih je treba poslovanje podjetja prilagajati spremembam v poslovnem okolju. Delujoča podjetja zagotavljajo zaposlitve. Tožnica po spremembi tožbe ni več zahtevala reintegracije. Tožnica je navedla, da je sedaj brezposelna, zato bi bilo utemeljeno pričakovati, da bi tožnica zahtevala reintegracijo, vendar je ni, saj je tudi ponudbo drugega ustreznega delovnega mesta tožnica zavrnila, namesto tega pa je zahtevala odškodnino v višini 18 plač. Sodišče je tožnici prisodilo denarno odškodnino v višini 6 plač. Odločitev o denarni odškodnini je nepravilna po temelju in po višini in jo tožena stranka izpodbija s pritožbo. Tožnici ni nastala pravno priznana škoda po pravilih civilnega prava, saj se je zaposlila pri drugem delodajalcu. Sodba pravilno navaja, da delovno razmerje pri drugem delodajalcu izključuje možnosti obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožnica si je že s samo zaposlitvijo zagotovila plačilo, tako da ni izkazano, da bi nastala kakršnakoli škoda. Višina odškodnine 6.820,25 EUR bruto ni obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka v škodo tožene stranke. Sodišče ni ugotavljajo višine prejemkov iz naslova zaposlitve pri toženi stranki v razmerju do višine nadomestila za primer brezposelnosti. Sodišče prav tako ni ugotavljalo, kdaj v letu 2014 bo tožnica izpolnila pogoje za upokojitev.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnica začela delati pri drugem delodajalcu z dnem 15. 8. 2011. Tožnica ne more biti upravičena do priznanja pravic iz delovnega razmerja za čas po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu do trenutka odločitve sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, posledično navedenemu pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter v listino C1 - izpis iz zavarovanj ter zaslišalo pravdni stranki. Sodišče je v ponovljenem postopku glede na napotila Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 37/20013 preverjalo, kdaj je dejansko prenehala potreba po delu tožnice in pri tem ugotovilo, da je tožnica že pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v letu 2010 opravljala dela in naloge v oddelku za kakovost. Po vrnitvi na delo v septembru 2010, to je po prvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožnica nalog poslovne sekretarke ni več opravljala, pač pa je vodila evidence delovnega časa. Sodišče je pri tem ugotovilo, da tožnica del in nalog poslovne sekretarke ni opravljala že najmanj od leta 2008, razen vodenja evidence delovnega časa, tako da je bila podana odpoved iz poslovnega razloga prepozna, glede na določilo šestega odstavka 88. člena ZDR, ki sicer določa, da mora delodajalec podati odpoved v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Tožena stranka je namreč tožnici podala odpoved 29. 6. 2011. Tako je neutemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica prejela 30. 6. 2011, pri čemer so neutemeljeni vsebinski pritožbeni ugovori o tem, da tožena stranka tožnice ni več potrebovala na delovnem mestu ter, da je le-ta odklonila podpis pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo. Navedeno je nepomembno iz razloga, ker je bila tožnici podana odpoved prepozno in je že iz tega razloga nezakonita.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena pritožbena navedba tožnice, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ko je odločilo, da je tožnici prenehalo delovno razmerje z dnem 14. 8. 2011, pri čemer se je sodišče sklicevalo na odločitev Vrhovnega sodišča VIII Ips 98/2012, ko je sodišče razvezalo pogodbo o zaposlitvi in odločilo o odškodnini zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa zadeva obravnava primer, ko je bila tožnica v delovnem razmerju ves čas do odločitve sodišča, kar pa za konkretni primer ni mogoče ugotoviti. Tožnica se je res zaposlila pri drugem delodajalcu naslednji dan po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, vendar je bila tam zaposlena le za določen čas in bila po prenehanju delovnega razmerja prijavljena kot iskalec zaposlitve na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, kar je sicer ugotovilo tudi sodišče. Delavec res ne more imeti sklenjenih dveh delovnih razmerij, vendar pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da prvi odstavek 118. člena ZDR določa, da v primeru, če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo v ponovljenem postopku 9. 12. 2013, torej bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati navedeni datum kot čas prenehanja delovnega razmerja iz razloga, ker je bila tožnica v vmesnem času tudi brezposelna in kot iskalka zaposlitve prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje, kjer je sicer prejemala nadomestilo, po preteku navedenega časa pa bo tožnica do konca leta 2004 brez prejemkov, takrat pa bo izpolnila pogoje za upokojitev. Seveda bo moralo sodišče v ponovljenem postopku pri tem upoštevati tudi, da je bila tožnica v vmesnem času za določen čas zaposlena pri drugem delodajalcu in ji za ta čas ne bo smelo priznati delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da bi moralo sodišče upoštevati kot datum razveze datum odločanja sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku, pri čemer se sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 204/2011, kjer iz obrazložitve izhaja, da je šlo enako kot v predmetni zadevi za ponovljen postopek, pri čemer iz točke 13 obrazložitve izrecno izhaja, da je delovno razmerje tožnici trajalo do dneva odločitve sodišča prve stopnje, to je do 14. 12. 2010 (datum ponovljenega postopka). Sicer pa je sodišče v navedeni zadevi tudi zavzelo stališče, da vključenost v program aktivne politike zaposlovanja ne predstavlja pravno relevantne okoliščine pri določitvi datuma trajanja delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 118. člena ZDR. Navedeno bo moralo sodišče upoštevati v ponovljenem postopku in posledično odločiti tudi o ostalih tožbenih zahtevkih.

Utemeljena je pritožbena navedba tožene stranke glede izplačila denarne odškodnine v višini 6.820,25 EUR bruto. Iz obrazložitve sicer izhaja, da je sodišče štelo, da tožnica ni težko zaposljiva oseba, čeprav ima status starejše delavke, pri tem pa je sodišče napačno štelo pri odmeri odpravnine, da je tožnica odklonila sklenitev pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko, pri čemer je bistveno to, da je s svojim tožbenim zahtevkom glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi uspela. Odločitev v tem delu ne dosega standarda ustrezne obrazložitve, tako, da bo moralo sodišče v ponovljenem postopku obrazložitev dopolniti in pri tem ne bo smelo šteti tožnici v škodo njeno odklonitev podpisa nove pogodbe. Ob navedenem glede na podane pritožbene ugovore pritožbeno sodišče toženi stranki pojasnjuje, da je odškodnina po 118. členu ZDR inštitut sui generis v delovnem pravu in ne gre za odškodnino po pravilih civilnega prava, ko bi moralo sodišče ugotavljati vse elemente odškodninske odgovornosti. Pri tem pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je tožnica v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 3. 12. 2013, postavila tožbeni zahtevek glede izplačila denarne odškodnine v višini 24.552,90 EUR (točka 4), vendar sodišče pri tem ni odločilo glede zavrnitve višjega tožbenega zahtevka nad dosojenim zneskom 6.820,25 EUR bruto, pri čemer pa sicer v tem delu ni bila podana pritožba. Tako bo v ponovljenem postopku sodišče glede na to, da se je pritožila le tožena stranka smelo odločati le še o višini denarne odškodnine do zneska 6.820,25 EUR bruto, kar je sicer pod pritožbo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče odločilo, kot to izhaja iz izreka sodbe in sklepa in pri tem razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.