Jedro

Tožnik ni mogel priposestvovati sporne služnosti po zemljiščih toženca, ker ni potekla desetletna oziroma dvajsetletna doba, potrebna za priposestvovanje (217. člen SPZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval: - Ugotovitev, da v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin parc. št. 353/8 in 2/11, obe k. o. X, obstoja služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi po JZ delu nepremičnin parc. št. 3/2 in 4/0, obe k. o. X in sicer v pasu širine 0,5 m od meje s parc. št. 353/8 k. o. X proti zahodu ter dolžine od tromeje parc. št. 353/8, 445/1 in 32, vse k. o. X do tromeje parc. št. 353/8, 2/1 in 4/0, vse k. o. X, kar se vknjiži v zemljiško knjigo.

- Tožena stranka je dolžna v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe vzpostaviti prejšnje stanje na parc. št. 3/2 in 4/0, obe k. o. X, na način da odstrani za asfaltno „muldo“ naložena drva, naloženo kamenje in ograjo sestavljeno iz kovinskih palic, med katerimi je povezana mreža, ter tožeči stranki omogoči nemoten dostop do gospodujočih nepremičnin parc. št. 353/8 in 2/11, obe k. o. X, z vsemi prevoznimi sredstvi in se v bodoče vzdržati vseh takšnih ali podobnih ravnanj, ki bi motila izvrševanje služnosti tožeče stranke na služečih nepremičninah, to je zemljišču parc. št. 3/2 in 4/0, obe k. o. X, vse v obsegu iz točke 1. te sodbe.

2. V posledici take odločitve je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencu v znesku 357,24 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

ko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku; podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. V pritožbi tožnik navaja, da se dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na kraju samem ni pravilno tolmačilo zlasti glede tega in kako se je vozilo, pa je napačno. Tožnik drugega dostopa s kombajnom nima kot po sporni poti in je po njej vozil večkrat 20 let od javne ceste do objektov tožnika in bi tudi ob ogledu, če ne bi toženec postavil drv v letu 2012 in bi lahko peljal, če bi toženec to dovolil. Tožnik očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka, ker ni zaslišalo predlaganih prič, ki bi vedele o uporabi poti od leta 1984. Priče tožene stranke so neverodostojne glede poteka poti z večjimi stroji. Sporno zemljišče po katerem je tožnik vozil, bi moralo sodišče ugotoviti z izvedencem geodetske stroke.

5. Toženec je na pritožbo tožnika odgovoril in predlagal, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev služnosti vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi v korist parcel 2/11 in parceli 353/8, ki v naravi predstavlja asfaltirano cesto po parceli tožene stranke 3/2, 4/0 in 3/1 k. o. X po asfaltni muldi v dolžini 21,90 m. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ni sporna, da je bila makadamska pot asfaltirana v letu 2004, da je bila ob tej priliki sporna mulda zgrajena na istem mestu kot do takrat obstoječi jarek in da je asfaltirana cesta širša kot makadamska cesta ter da glede poteka sporne služnosti med strankama obstoji spor od leta 2009 so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik sporne služnosti po zemljiščih toženca ni mogel priposestvovati, ker ni potekla 10 oziroma 20 letna doba potrebna za priposestvovanje (čl. 217 SPZ). Iz ogleda in priloženih slik, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje izhaja kot že omejeno, da je na mestu, kjer je sedaj mulda bil jarek za odtok vode in tožnik tega jarka ni uporabljal oziroma ga tudi ni mogel za opravljanje spornih voženj. Če pa ga ni tudi ni moglo teči zatrjevano priposestvovanje služnosti pred letom 2004, ko je bila narejena sporna mulda. Tudi preizkus vožnje je pokazal, da v primeru vožnje z kombajnom tožnik ni posegel le v zatrjevano muldo ampak globlje v zemljišče tožene stranke, ki ni predmet tožbe. Zaradi tega so tudi pravilni zaključki sodišča prve stopnje zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo pričam tožnika in tako dokazno oceno v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. Dejansko stanje je dovolj razčiščeno tako, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo nadaljnja dokaza sicer pa bi moral tožnik zavrnitev predlaganih dokazov uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, česar pa ni (čl. 286 b ZPP) tako, da tega v pritožbenem postopku ne more uveljavljati. Vse ostale okoliščine, ki jih tožnik podrobno navaja in opisuje v pritožbi niso pravno odločilne v tej zadevi, glede potrebnosti poti za vožnje s kombajnom in način preizkušnje vožnje in trditve, da je tožnik neovirano dostopal po sporni poti do leta 2012. 8. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP).

9. Toženec z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispeval k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega sam trpeti stroške, ki so mu nastali v zvezi s tem, saj se ti ne mrejo opredeliti kot za pravdo potrebni stroški. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 165 v zvezi s čl. 154 in 155/2 ZPP.