Jedro

Ker je bila upravičencema ob podržavljenju dana odškodnina v višini 50,66% vrednosti podržavljenega premoženja, se prejšnjima lastnikoma pravilno vrača le 49,34% zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 26.8.2002. Z njo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote Ž. z dne 2.11.2001, s katero je prvostopni organ med drugim odločil; da se z dnem pravnomočnosti delne odločbe vrne v last in posest upravičencev A.L. in I.L., vsakemu do 1/2 parc. št. 887/30 v deležu do 1834/3718-tin, parc. št. 887/92 v deležu do 1734/3516-tin, parc. št. 887/93 v deležu do 546/1155-tin, parc. št. 887/88 v deležu do 6686/20050-tin in parc. št. 887/87 v deležu do 180/1186-tin, vse k.o. Z.; da vrednost v naravi vrnjenega zemljišča na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji znaša 1.339.134 SIT in se od podržavljenja ni bistveno spremenila; da je zavezanec za vrnitev zemljišč Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

Tožena stranka je v odločbi navedla, da je prvostopni upravni organ pravilno ugotovil, da je bilo upravičencema zemljišče arondirano na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (TZIKZ). Za arondirano zemljišče jima je bila določena denarna odškodnina v višini 461.738 dinarjev, ki jo je bil dolžan plačati Kmetijski kombinat Ž., v roku petnajstih dni po pravnomočnosti odločbe. Ker je navedena odškodnina, preračunana na sedanjo vrednost, predstavljala na dan izdaje prvostopne odločbe 50,66% vrednosti podržavljenega zemljišča, je upravni organ prve stopnje pravilno odločil, da sta prejšnja lastnika upravičena do vrnitve le 49,34% vrednosti podržavljenega premoženja, kar je v skladu s 1. odstavkom 72. člena ZDen.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke. Sklicuje se na določbo 1. odstavka 72. člena ZDen, v kateri je urejena obveznost upoštevanja odškodnin, danih ob podržavljenju premoženja, katerega vrnitev se zahteva v denacionalizacijskem postopku, pod pogojem, da so presegle 30% vrednosti podržavljenega premoženja. Kot neutemeljen zavrača tožničin tožbenih ugovor, da njenima pravnima prednikoma odškodnina v znesku 461.738 takratnih dinarjev ni bila izplačana. Navedeni znesek je bil z odločbo o arondaciji nesporno določen in je bila stvar njenih pravnih prednikov, da so v odločbi določeno odškodnino sodno ali kako drugače izterjali, kolikor ta naj ne bi bila izplačana. V postopku je bilo tako pravilno odločeno, da je bilo denacionalizacijskima upravičencema vrnjeno podržavljeno premoženje v sorazmernem deležu, ob upoštevanju določene denarne odškodnine.

Tožnica vlaga zoper navedeno sodbo pritožbo. V pritožbi navaja, da sklicevanje upravnega organa na odločbo o arondaciji ni nikakršen dokaz, da je bil v odločbi navedeni odškodninski znesek prejšnjima lastnikoma tudi dejansko izplačan. Navedena odločba ni nobena garancija za dejansko izvršeno izplačilo, nakazilo ali osebni prejem denarnega zneska. Zahteva pravno veljaven dokaz oziroma dokument, da je bila navedena odškodnina dejansko določenega dne na določen način plačana lastnikoma nasilno odvzetih zemljišč, in da sta navedeni znesek tudi prejela. Dokler nima veljavnih dokazil o izplačilu navedenega odškodninskega zneska, zahteva vrnitev arondiranih zemljišč v celotni površini.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožba nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločeno. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Na podlagi listin v spisu je bilo ugotovljeno, da sta bila upravičenca, solastnika vsak do 1/2 podržavljenih zemljišč, parc.št. 887/86, parc. št. 887/87 in parc. št. 887/30 vse k.o. Z., podržavljenih z odločbo Komisije za arondacijo pri Občini Ž. z dne 12.8.1963, na podlagi TZIKZ. Iz navedene arondacijske odločbe izhaja, kar je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da je bila upravičencema za arondirana zemljišče določena denarna odškodnina v znesku 461.738 takratnih dinarjev.

Po določbi 1. odstavka 72. člena ZDen se odškodnine, dane za podržavljeno premoženje, pri vračanju ne upoštevajo, razen če so presegle 30% vrednosti podržavljenega premoženja. Ker je bila v obravnavanem primeru denacionalizacijskima upravičencema ob podržavljenju dana odškodnina, ki je presegla 30% vrednosti podržavljenega premoženja, se ta pri vračanju upošteva tako, da se prejšnjima lastnikoma vrača le toliko zemljišča, kolikor znaša vrednost podržavljenih parcel, zmanjšana za revalorizirano odškodnino, dano ob podržavljenju. Glede na to, da je dana odškodnina znašala 50,66% vrednosti podržavljenega premoženja, se prejšnjima lastnikoma pravilno vrača le 49,34% zemljišča. Neutemeljen je tožničin pritožbeni ugovor, da bi moral upravni organ prve stopnje v postopku posebej dokazati, da je bila navedena odškodnina prejšnjima lastnikoma dejansko izplačana. V izreku odločbe o arondaciji je bila upravičencema določena višina odškodnine, ki jima jo je bil KK Ž. dolžan plačati v roku petnajstih dni. Navedena odločba je izvršilni naslov in sta upravičenca imela možnost navedeno odškodnino realizirati (izterjati). Da upravičenca ne bi mogla navedene odškodnine sodno izterjati, pa tožnica ni izkazala in tega niti ni zatrjevala. Zato se v denacionalizacijskem postopku ne more uspešno sklicevati na to, da odškodnina njenima pravnima prednikoma ni bila izplačana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.