Jedro

"Slučajna " pomota, da je upnik za prodano živino izstavil račun najprej insolventnemu dolžniku, da je slednji naročil s "cesijsko" pogodbo svoji hčerinski firmi, da naj prav ta račun plača upniku - čeprav je slednji izstavil novi račun na naslov te hčerinske firme, kaže na znano obliko poslovanja firm, ki imajo blokiran žiro račun. Če bi toženka ne bila upnik, ker ni bilo blagovnega toka med njo in tožečo stranko, bi pomenili obe pogodbi in nakazilo - darilo stečajnega dolžnika, ki je prav tako izpodbojno po 126. členu ZPPSL.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da so v izreku navedena pravna dejanja stečajnega dolžnika - tožeče stranke brez pravnega učinka proti stečajni masi v stečajnnem postopku. Toženi stranki je naložilo vrnitev v stečajno maso zneska 2,080.000,00 sit ter povrnitev pravdnih stroškov.

Tožena stranka je v pravočasni pritožbi izpodbijala prvostopno sodbo iz vseh treh pritožbenih razlogov, od katerih je obrazložila zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Vztrajala je pri trditvi, da ni bila upnik tožeče stranke v zvezi z dobavo bikov-telic v vrednosti 2,080.000,00 sit po računu št. 15200083 z dne 5.7.1995. Bistveno kršitev postopka vidi v nasprotju med izrekom in razlogi sodbe.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preiskusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in sicer, da je toženi stranki kot upniku ugasnila terjatev iz naslova prodaje bikov s plačilom, ki ga je za tožečo stranko izvršila firma P.T. Ne gre za nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, ko je sodišče v izreku povzelo tožnikovo poimenovanje pogodbenega odnosa med tožečo stranko in hčerinsko firmo kot cesijsko pogodbo, v razlogih sodbe pa je obrazložilo, da je ta pravni odnos podrediti določbam ZOR-a o prevzemu izpolnitve. Pravilni so tudi materijalno-pravni zaključki, da so navedena pravna dejanja izpodbojna ter brez učinka na stečajno maso. V izogib ponavljanja se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne razloge v izpodbijani sodbi. Glede na navedbe v pritožbi pa še dodaja: "Slučajna " pomota, da je tožena stranka za prodano živino izstavila račun najprej insolventni tožeči stranki, da je slednja naročila s "cesijsko" pogodbo svoji hčerinski firmi, da naj prav ta račun plača toženi stranki - čeprav je slednja izstavila novi račun na naslov te hčerinske firme, kaže na znano obliko poslovanja firm, ki imajo blokiran žiro račun. Tudi, če bi upoštevali vztrajno ponavljanje tožene stranke, da ni bila upnik stečajnega dolžnika - tožeče stranke, pa ni mogoče mimo izvedenih dokazov: dveh "cesijskih" pogodb iz katerih izhaja dolg P.T. do tožnice v stečaju in dveh poročil biv.

SDK, da je P.T. nakazala toženi stranki enak znesek kot je naveden v obeh "cesijskih" pogodbah. Torej, če bi toženka ne bila upnik, ker ni bilo blagovnega toka med njo in tožečo stranko, bi pomenili obe pogodbi in nakazilo - darilo stečajnega dolžnika, ki je prav tako izpodbojno po 126. členu ZPPSL. Kot pa je že navedeno, se tudi pritožbeno sodišče pridružuje dokaznim zaključkom v izpodbijani sodbi.

Tožena stranka lahko skladno z določilom 2.točke drugega odstavka 137. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS štev 67/93 - ZPPSL) svojo terjatev, ki je "oživela" zaradi uspelega izpodbijanja v pravdnem postopku, priglasi v roku 30 dni od pravnomočnosti te odločbe - v stečajnem postopku zoper tožečo stranko.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 166/I v zvezi s 154/I členom ZPP.