Jedro

Izpodbijani akt mora imeti razloge o odločilnih dejstvih. V konkretnem primeru bi moralo biti tako že v prvostopenjskem sklepu pri posameznem kriteriju obrazloženo, zakaj je bila tožeča stranka ocenjena ravno s tolikšnim številom točk, kot jih je dobila, oziroma pojasnjeno, zakaj je pri določenem merilu dobila manj točk, kot je bilo mogoče. Le na tak način je tožeči stranki lahko zagotovljeno učinkovito pravno varstvo. Kadar je prvostopenjski akt pomanjkljivo obrazložen, mora imeti drugostopenjska odločba vsaj vse tiste elemente, s katerimi drugostopenjski organ odgovarja na vse pritožbene navedbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Slovenskega regionalno razvojnega sklada št. 8015-334/2011-4 z dne 12. 9. 2011 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil vlogo tožeče stranke, ki se je prijavila na javni razpis za investicijo „Izgradnja skladiščnih prostorov in nakup strojev za objekt v A.“. V obrazložitvi sklepa navaja, da se je tožeča stranka prijavila na javni razpis, da je komisija za obravnavo vlog ugotovila, da njena vloga izpolnjuje vse pogoje, in da je bila vloga ocenjena s skupno 71 točkami od 105 možnih. Razpisana sredstva zadoščajo za sofinanciranje investicij, ki so dosegle vsaj 72 točk v letu 2011 in vsaj 65 točk v letu 2012. Nadalje je prvostopenjski organ navedel, koliko točk je tožeča stranka prejela po posameznih merilih, in ugotovil, da glede na prejeto število točk ni upravičena do sofinanciranja.

Tožeča stranka se je zoper prvostopenjski akt pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka v pritožbi navaja, da je bila napačno ocenjena pri merilu „Tržni in ekonomski vidiki investicije“ in podaja razlago vseh petih podmeril iz tega merila in razlago točk, ki bi jih morala pridobiti. Tožena stranka navaja, da prihaja do razhajanja pri „Analizi ciljnih trgov in kupcev“ in „Trženjski strategiji investicije“ ter „Vplivu na okolje“, pri ostalih podmerilih pa je tožeča stranka dobila toliko točk, kot jih je predvidela. Pri podmerilu „Vpliv na okolje“ se 1 točka dodeli, če gre za ohranjanje ravni vplivov podjetja na okolje, investicija je do okolja nevtralna in skladna s predpisi. Tožeča stranka je navedla v pritožbi, da bo zgradila novi skladiščni prostor, ki bo imel manj izgub zaradi uhajanja toplote pozimi oziroma hlajenja poleti, objekt pa bo zgrajen po gradbenih standardih in v skladu z novo energetsko izkaznico in Zakonom o graditvi objektov. Tožena stranka meni, da je potrebno za dosežene 3 točke pri tem podmerilu dosegati pozitiven vpliv, s katerim bo dosežen napredek podjetja v varstvu okolja. Investicija bo res pomenila velik prihranek, vendar samo zmanjšanje rabe energije ali prihranek pri denarju ni mogoče šteti za pozitiven vpliv na okolje. Torej je bila tožeča stranka v celotnem delu, ki se nanaša na „Tržni in ekonomski vidik investicije“ pravilno ocenjena. Dosegla je 71 točk, zato glede na prejeto število točk ni upravičena do sofinanciranja.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da mora po določilu 6. točke prvega odstavka 214. Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) obrazložitev odločbe upravnega organa vsebovati tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke. Iz zelo skope obrazložitve izpodbijanega sklepa je sicer razvidno, da tožeča stranka glede na prejeto število točk ni upravičena do sofinanciranja. Prvostopenjski organ bi v obrazložitvi sklepa moral navesti ne le ugotovljeno dejansko stanje, pač pa tudi dokaze, na katere je to ugotovitev oprl. V obrazložitvi izpodbijanega akta v navedeni smeri ni možno zaslediti niti ene besede. Izpodbijani sklep nima razlogov o tem, zaradi česar ni bilo ugodeno tožnikovi vlogi v zvezi s prijavo na javni razpis. Sklep je zato tak, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. O tem, kako in koliko točk je prejela vloga tožeče stranke po posameznih merilih in koliko točk ji pripada skupaj, tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi pred izdajo izpodbijanega sklepa, zato je bila storjena tudi kršitev v smislu 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Res je sicer, da je pritožbeni organ skušal z obrazložitvijo svoje odločbe popraviti odločbo organa prve stopnje, vendar takih napak, kot so bile storjene tekom postopka na prvi stopnji, ni bilo možno več popraviti na takšen način, da se obdrži izpodbijani prvostopenjski sklep. Pritožbeni organ ni mogel odpraviti absolutnih bistvenih kršitev upravnega postopka, storjenih pred izdajo izpodbijane odločbe. Nadalje tožnik navaja, da je že v svoji pritožbi opozarjal, da prvostopenjski organ ni upošteval dejstva, da je tožnik za sofinanciranje projekta zagotovil več kot 15 % lastnih sredstev, kar bi mu moralo prinesti 3 točke. V isti pritožbi je izpostavil tudi dejstvo, da se bo dodana vrednost na zaposlenega do 2015 povečala za več kot 10 % in bi mu pri ocenjevanju njegove vloge zato upravni organ prve stopnje moral dodeliti 15 točk. Tožnikove ugovore v zvezi s tržnimi elementi investicije, ki so natančno obrazloženi pod točko 3 pritožbe, je pritožbeni organ odpravil z ugotovitvijo, da je del, ki se nanaša na tržne elemente, subjektiven, in da zato pritožbeni organ ni spreminjal odločitve, ker naj bi ocenjevalci vloge ocenjevali po navodilih iz ocenjevalnih listov, kriterijih in izkušnjah, ki so jih nabrali tekom ocenjevanja. Upravni organ bi moral pojasniti, zakaj je tožnikova ocena subjektivna, ocena drugih ocenjevalcev pa objektivna. Organ druge stopnje se je ob reševanju pritožbe ukvarjal le s pritožbenimi ugovori o tem, zakaj tožeči stranki pri oceni vpliva projekta na okolje ni priznal 3 točk. Tožnik meni, da bo z izgradnjo novega skladišča dosegel tudi pozitivne ekološke učinke. Uporaba energije se bo zmanjšala na polovico. Ali zmanjšanje porabe energije res ne pomeni zmanjšanja škodljivih učinkov na okolje, naj s pomočjo ustreznega strokovnjaka energetske stroke ugotovi samo sodišče. Tožnik predlaga postavitev izvedenca finančne stroke ter gradbene stroke, specialista s področja energetike. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožeča stranka tako pri merilu, da zagotavlja več kot 15 % lastnih sredstev pri investiciji kot da se bo dodana vrednost na zaposlenega do leta 2015 povečala za več kot 10 %, dobila toliko točk, kot je pričakovala. Oboje je razvidno iz ocenjevalnih listov. Tudi pri merilu „Vpliv projekta na okolje“ so ocenjevalci vlogo ocenili v skladu z navodili iz ocenjevalnih listov. Investicija tožeče stranke bo res pomenila velik prihranek energije, vendar samo zmanjšanje rabe energije ali prihranek pri denarju ni mogoče šteti za pozitiven vpliv na okolje. Tožeča stranka je tudi napačno razbrala, da naj bi bila tožnikova ocena, koliko točk mora prejeti, subjektivna, ocena drugih ocenjevalcev pa objektivna. Tožena stranka je pojasnila, da je bilo vse, kar je merljivo, tudi preverjeno, ter da je del, ki se nanaša na ocenjevanje tržnih elementov, subjektiven, kar pomeni, da ni merljiv s formulo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi ponovno navaja, da ni dobila 3 točk iz naslova lastnega sofinanciranja investicije. Popolnoma je tožena stranka spregledala tudi očitke tožeče stranke glede kršitev pravil postopka.

Pod točko I. izreka: Tožba je utemeljena.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je glede zavrnitve prijave tožeče stranke navedeno zgolj to, da vloga izpolnjuje pogoje iz javnega razpisa, da je bila ocenjena s skupno 71 točkami, da bi bilo potrebno dobiti 72 točk v letu 2011 in 65 točk v letu 2012, razvidno je tudi to, koliko točk je dobila pri posameznih merilih. Ni pa v prvostopenjskem sklepu pojasnjeno, kako je prvostopenjski organ tožeči stranki dodelil prav tolikšno število točk, kot jih je dobila po posameznem kriteriju. Posamezna ocena, izražena v številu točk, je torej neobrazložena. Iz navedenega razloga je obrazložitev izpodbijanega akta pomanjkljiva. Zoper prvostopenjski sklep se je tožeča stranka pritožila, ker meni, da bi morala prejeti več točk pri merilu „Tržni in ekonomski elementi investicije“, pri čemer je v pritožbi navedla, koliko točk bi morala prejeti pri posameznem podmerilu tega merila. Drugostopenjski organ je sicer na pritožbene navedbe odgovoril, vendar pa po ugotovitvah sodišča ne v celoti, zato se po mnenju sodišča tudi drugostopenjske odločbe ne da preizkusiti in iz tega razloga z drugostopenjsko odločbo niso bile odpravljene vse napake prvostopenjske odločbe. Tako je drugostopenjski organ v odločbi navedel, da prihaja do razhajanj pri tržnih elementih investicije pri podmerilih „Analiza ciljnih trgov in kupcev“ in „Trženska strategija investicije“. Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da bi morala pri podmerilu „Analiza ciljnih trgov in kupcev“ prejeti 3 točke, pri podmerilu „Trženska strategija investicije“ pa prav tako 3 točke. Iz ocenjevalnega lista je razvidno, da je tožeča stranka prejela pri podmerilu „Analiza ciljnih trgov in kupcev“ 3 točke, pri podmerilu „Trženska strategija investicije“ pa prav tako 3 točke, torej ni točna trditev, da bi tu prihajalo do razhajanj. Pač pa sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v pritožbi navedla, da bi morala pri podmerilu „Rast poslovanja prijavitelja z investicijo“ pridobiti 3 točke in pri tem navedla, da so v investicijskem programu od strani 15 do strani 17 opisali 9 novih izdelkov, ki jih bodo začeli ponujati na trgu zaradi nove investicije. S tem v zvezi pa sodišče ugotavlja, da je iz ocenjevalnega lista razvidno, da je pri tem kriteriju tožeča stranka prejela 2 točki in ne 3, kot jih pridobijo prijavitelji z uvedbo novih dejavnosti oziroma izdelkov ali storitev. Kljub temu, da v pritožbi tožeča stranka navaja, da je pri tem kriteriju dobila premajhno število točk, se tožena stranka do tega kriterija ni opredelila, zato je v tem delu drugostopenjska odločba pomanjkljivo obrazložena. Tega sicer tožeča stranka v tožbi ne uveljavlja, vendar pa sodišče meni, da kadar je prvostopenjski akt pomanjkljivo obrazložen, bi morala imeti drugostopenjska odločba pri odpravi pomanjkljivosti prvostopenjskega akta vsaj vse tiste elemente, s katerimi drugostopenjski organ odgovarja na vse pritožbene navedbe. V drugem odstavku 254. člena ZUP je namreč določeno, da se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe. S tem v zvezi pa mora sodišče poudariti, da pa se ne strinja s tožečo stranko, da pri tem, da bo zagotovila več kot 15 % lastnih sredstev in da se bo dodana vrednost na zaposlenega do leta 2015 povečala za več kot 10 %, ni prejela tolikšnega števila točk, kot je bilo možno. Iz ocenjevalnega lista je namreč razvidno, da je bilo pri prvem kriteriju upoštevano 3 točke in pri drugem kriteriju 15 točk. Sodišče v zvezi z zgoraj navedenim meni, da mora biti sklep obrazložen do tolikšne mere, da je tožeči stranki zagotovljeno učinkovito pravno varstvo, kar velja tako za prvostopenjski kot za drugostopenjski sklep. To je lahko zagotovljeno, če ima obrazložitev izpodbijanega akta vsebino, določeno v 214. členu ZUP. Izpodbijani akt mora imeti razloge o odločilnih dejstvih, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi moralo biti že v prvostopenjskem sklepu pri posameznem kriteriju obrazloženo, zakaj je bila tožeča stranka ocenjena ravno s tolikšnim številom točk, kot jih je dobila, oziroma pojasnjeno bi moralo biti, zakaj je pri določenem merilu dobila manj točk, kot je bilo mogoče. Le na tak način je tožeči stranki lahko zagotovljeno učinkovito pravno varstvo. Tako pa se je šele v drugostopenjski odločbi začelo pojasnjevati, zakaj tožeča stranka pri določenem kriteriju ni dobila dovolj točk. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ sklep ustrezno obrazložiti v skladu z navodili te sodbe. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker so bila kršena pravila postopka. Glede na to, da je bil razlog za ugoditev tožbi kršitev pravil postopka, se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo. Tožeča stranka je z zahtevo po postavitvi izvedencev smiselno predlagala tudi opravo glavne obravnave. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora, v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR.