Jedro

Število delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno, ni preseglo z zakonom določenih omejitev, zato tožena stranka ni bila dolžna postopati po določbi 96. člena ZDR.

Pri ugotavljanju, ali gre za večje število delavcev, se upošteva le tiste delavce, ki jim bo pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Tudi v seznam presežnih delavcev se uvrsti le tiste delavce, ki jim bo iz tega razloga odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 26. 3. 2010 in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek (I. In II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo „skladnim in prepričljivim“ izpovedim prič tožene stranke, kljub temu pa ni zavzelo stališča do ugovora tožnika, da med sprejetjem obeh sklepov tožene stranke (16. 11. 2009 in 15. 3. 2010) o ugotovitvi števila presežnih delavcev tožena stranka ni zatrjevala ali dokazala nobenega poslovnega dogodka, ki bi narekoval dodatno zmanjšanje števila zaposlenih še preko druge skupine delavcev. Tožena stranka je očitno zato, da bi se izognila izdelavi programa razdelila delavce v dve skupini. Še vedno meni, da je šlo pri odpuščanju delavcev tožene stranke za konstrukt, saj se je v ponovnem postopku izpostavilo obdobje odpuščanja od konca decembra 2009 do srede januarja 2010, kar pomeni, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi več kot 20 delavcem v manj kot treh mesecih, s čemer je kršila določilo drugega odstavka 96. člena ZDR. Tožena stranka je imela očiten namen tudi delavcem, pri katerih je prišlo do sporazumne odpovedi pogodb, odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kot izhaja iz listinskih dokazov tožene stranke, vendar pa tega tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni razkrila. V kolikor tožnik preračun in naziranje sodišča prve stopnje napačno tolmači, pa navedeni ugovor uveljavlja kot pritožbeni razlog iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ponavlja, da je relevantno obdobje, v katerem je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi večjemu številu delavcev od konca decembra 2009 do srede marca 2010, kar sta potrdili priči A.A. in B.B. Tako je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi več kot 20 delavcem v manj kot treh mesecih in s tem kršila določila ZDR. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje že odločalo o tožbenem zahtevku tožnika in s sodbo opr. št. Pd 252/2010 z dne 27. 10. 2010 ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugodilo je tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Višje delovno in socialno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 80/2011 z dne 10. 3. 2011 pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katero uveljavlja pritožba, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni očitanih nasprotij in je ustrezno obrazložena, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožene stranke z dne 26. 3. 2010. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2010 zavrnilo. Ugotovilo je, da je v času podaje odpovedi tožniku obstajal razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s 1. alineo prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji) - ekonomski razlog. Ker je bilo za odločitev v tem sporu bistveno, ali je bil delodajalec - tožena stranka dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev v skladu s 1. in 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da število delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno, ni preseglo z zakonom določenih omejitev in zato tožena stranka ni bila dolžna postopati po določbi 96. člena ZDR.

Na podlagi določb prvega odstavka 96. člena ZDR je delodajalec, ki zaposluje 300 ali več delavcev, ob ugotovitvi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno najmanj 30 delavcev, dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Tak program je na podlagi drugega odstavka tega člena dolžan izdelati tudi, če v obdobju treh mesecev postane nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi 26. 3. 2010, t.j. v drugi skupini delavcev, ko je bilo odpuščenih 17 delavcev, zato tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev v skladu z določbo tretje alinee prvega odstavka 96. člena ZDR. Tožena stranka tudi ni bila dolžna pripraviti programa za obdobje december 2009 do februarja 2010, saj je v tistem času bila odpovedana pogodba o zaposlitvi le 26 delavcem.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi zaslišanih prič A.A. B.B., C.C. in D.D. ter podatkov o poslovanju tožene stranke v spornem obdobju pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da tožnikovo delo iz pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ni bilo več potrebno. Ker je šlo za individualni odpust, toženi stranki ni bilo potrebno upoštevati kriterijev za izbiro delavca, kateremu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Tožnik ves čas uveljavlja, da je pri ugotavljanju, ali gre za večje število delavcev, potrebno upoštevati vse delavce, ki jim je v spornem obdobju prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ne glede na to, ali jim je bila pogodba o zaposlitvi dejansko odpovedana iz poslovnih razlogov. Že iz določb ZDR, ki ureja to področje („Odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov“) je razvidno, da se pri ugotavljanju, ali gre za večje število delavcev, upošteva le tiste delavce, ki jim bo pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Tudi v seznam presežnih delavcev se v skladu s prvim odstavkom 99. člena ZDR uvrsti le tiste delavce, ki jim bo iz tega razloga odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).