Jedro

V obravnavanem primeru ni izkazano bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja, zaradi katerega bi bilo mogoče tožnico (invalidko II. kategorije) razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti po 1. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.

Višja stopnja telesne okvare sama po sebi ne pogojuje razvrstitve v višjo kategorijo invalidnosti, ker poslabšanja telesne okvare glede na definicijo iz 143. člena ZPIZ-1 ni mogoče enačiti s poslabšanjem invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 8. 4. 2013 in iste opr. št. z dne 7. 11. 2012, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker je presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta pravilna in zakonita.

Navedeno sodbo izpodbija tožnica smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Laično navaja, da po hudem zagonu bolezni leta 2002 svojega dela ni zmogla več opravljati in je posledično izgubila delo. Za opravljanje vsakega drugega ustreznega dela, če bi obstajalo, bi se morala prekvalificirati, to pa zaradi starosti več ni mogoče. Sicer pa ne ve, kakšno delo bi lahko opravljala oz. kaj bi glede na njeno izobrazbo univerzitetne diplomirane ekonomistke lahko bilo drugo ustrezno delo. Vztraja, da se ji zdravstveno stanje slabša, saj je imela nove zagone leta 2002, 2008, 2013 in 2014, kar dokazuje tudi dejstvo, da je pri njej od leta 2010 ugotovljena višja stopnja telesne okvare v višini 80 %. Predlaga pozitivno rešitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zavrnilna sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč v zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja le še naslednje.

Ker gre v obravnavani zadevi za spor zaradi novih pravic iz invalidskega zavarovanja, je pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve podana v 163. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). Na podlagi prvega odstavka 163. člena ZPIZ-1 namreč na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katere je bila določena pravica pridobljena. Novo pravico iz invalidskega zavarovanja je seveda mogoče priznati le, če pride do takšnih bistvenih sprememb v zdravstvenem stanju, da je potrebna razvrstitev v novo, višjo kategorijo invalidnosti. V I. kategorijo invalidnosti je po 1. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 mogoče razvrstiti le zavarovanca, ki več ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, oz. če je pri njem podana poklicna invalidnost, pa nima več preostale delovne zmožnosti. Takšno dejansko stanje pa po prepričljivi dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, v obravnavani zadevi ni izkazano.

V skladnih mnenjih IK I z dne 6. 11. 2012 in IK II z dne 15. 2. 2013 je strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da je pri tožnici ob izkazani multipli sklerozi in retrobulbarnem nevritisu od 25. 3. 1998 in še nadalje zaradi posledic bolezni podana II. kategorija invalidnosti. Pomeni, da za svoje „delo prodajnega inženirja“ že od 25. 3. 1998 in še nadalje ni zmožna, je pa pri njej še vedno podana preostala delovna zmožnost za opravljanje drugega ustreznega, psiho-fizično manj zahtevnega dela, brez globinskega vida in daljšega dela na video terminalu, samo sede, v polovičnem delovnem času. S prepričljivo obrazloženega mnenja IK II namreč izhaja, da kljub recidivno remitentni obliki multiple skleroze z zagoni leta 2002 in 2008 s poslabšanjem nevrološke simptomatike, v novejšem izvidu specialist nevrolog ne ugotavlja (21. 8. 2012) poslabšanja. Ugotavlja slabovidnost levega očesa, znake piramidne lezije ter blago cerebralno simptomatiko. Hkrati na podlagi izvida tirologa z dne 17. 7. 2012 ugotavlja normalno veliko ščitnico s primerno funkcijo. Tudi iz izvida osebnega pregleda na IK I z dne 6. 11. 2012 izhaja, da je bila tožničina govorica tekoča, da sicer na levo oko vidi samo sence, koordinacija prst-nos je b.p., da desni ustni kot malo zaostaja, ostali možganski živci so bp. V zvezi s funkcionalnim statusom je bila na zgornjih okončinah ugotovljena obojestransko prikazana slabša moč pesti z bp tonusom in refleksi ter brez latentne pareze. Na spodnjih okončinah je bil tonus desno rahlo višji, groba moč in gibljivost bp, refleksi simetrični, koordinacija prst-nos bp, peta-kolena rahlo ataktično in pri tandemski hoji nestabilna. Ker torej v obravnavani zadevi zagotovo ni izkazanega takšnega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bilo mogoče tožnico razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti po 1. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih aktov iz predsodnega postopka utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano pravico do invalidske pokojnine.

Vse ostale pritožbene navedbe niso odločilne ker ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane. Zgolj dejstvo, da je prišlo do zagona bolezni v letu 2002 in 2008 ne more biti odločilno, saj ob izdaji drugostopenjskega, v upravnem postopku dokončnega posamičnega upravnega akta, ki je predmet presoje v tem sodno socialnem sporu, ni izkazanega tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila pri tožnici podana popolna izguba delovne zmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo. Eventualni kasnejši zagoni bolezni, do katerih naj bi prišlo leta 2013 in 2014 in za katere ni objektivizirane listinske medicinske dokumentacije, v tem sodno socialnem sporu ne morejo biti upoštevni, saj je vsako morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja lahko predmet novega predsodnega upravnega postopka.

Pravno irelevantno je nadalje pritožbeno zatrjevanje, da naj ne bi bilo drugega ustreznega dela, ki bi ga lahko tožnica glede na že ugotovljene omejitve s preostalo delovno zmožnostjo še vedno opravljala. Za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja so namreč pravno odločilne le spremembe v zdravstvenem stanju v smislu bistvenega poslabšanja, kar pa v predmetni zadevi ni podano. V okoliščinah predmetne zadeve ni mogoče uspešno zatrjevati, da bi lahko druga ustrezna dela opravljala le ob poklicni rehabilitaciji, ki pa ji glede na njeno starost ni zagotovljena. Nobenega dvoma namreč ni, da že ob prvi razvrstitvi v II. kategorijo invalidnosti s 25. 3. 1998 ni bilo ugotovljeno, da lahko tožnica drugo ustrezno delo opravlja le po predhodni poklicni rehabilitaciji, temveč je bilo glede na tedanjo oceno pravnomočno odločeno, da je pri njej podana preostala delovna zmožnost za drugo ustrezno delo ob že navedenih omejitvah. Nenazadnje drugačne odločitve od izpodbijane ne pogojuje niti dejstvo, da je bila leta 2010 ugotovljena višja stopnja telesne okvare. Že prvostopenjsko sodišče namreč povsem pravilno razloguje, da višja stopnja telesne okvare sama po sebi ne pogojuje razvrstitve v višjo kategorijo invalidnosti, ker poslabšanja TO glede na definicijo iz 143. člena ZPIZ-1 ni mogoče enačiti s poslabšanjem invalidnosti.

Ker torej tožničine pritožbene navedbe bodisi niso utemeljene ali pa so pravno irelevantne, je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.