Jedro

Tožnica neutemeljeno oporeka svoji sokrivdi za nastalo škodo. Kupec gotovo sme pričakovati varnost pri nakupovanju, kar pa ne pomeni, da lahko zanemari najbolj elementarno pozornost in previdnost, ki se pričakujeta od vsakega razumnega človeka, tudi takrat, ko ga morda pritegne ali zmoti vsiljivo trgovsko oglaševanje. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na tožničino starost. Tožnica je bila namreč v času škodnega dogodka stara (šele) 73 let, ni bila gibalno ovirana in, kot je sama priznala, ni imela težav z vidom. Poleg tega je sporni reklamni pano opazila že ob svojih prejšnjih obiskih v isti trgovini, kjer je redna stranka. Sodeč po fotografijah, na katere se opira izpodbijana sodba, je ob panoju dovolj prostora za nemoteno hojo mimo. Materialnopravno pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da sporni reklamni pano oziroma njegov podstavek ni pomenil nepredvidljive ovire, ki se ji tožnica ob zadostni skrbnosti ne bi mogla izogniti. Povsem upravičeno je tožnici zato pripisalo 50 % prispevek k nastanku škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (glede plačila 1.700,00 EUR z obrestmi) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 3.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2015 dalje in ji povrniti 976,81 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče prve sodbo spremeni tako, da tožnici ob ugotovljenem nižjem (25 %) deležu soodgovornosti za nastalo škodo prisodi še 1.700,00 EUR odškodnine. Poudarja, da podstavek oglasnega panoja, ob katerega se je spotaknila tožnica, ni bil ustrezno označen. Tudi položaj panoja je bil v času škodnega dogodka drugačen in je zato predstavljal še večjo nevarnost za mimoidoče. Tožnici ni mogoče naprtiti enake odgovornosti za nezgodo kot trgovini, ki je dala prednost reklami pred varnostjo kupcev. Trgovina je v celoti odgovorna za vse naprave, ovire in nevarnosti, ki čakajo kupca. Tožnica je starejša oseba, od katere je diskriminatorno pričakovati povprečno skrbnost. Znano je, da so starejše osebe manj pazljive in motorično manj sposobne. Toženkin zavarovanec, ki ciljano vabi starejše kupce in obljublja popuste za upokojence, bi moral biti toliko bolj pozoren na starejše osebe in jih varovati pred različnimi tveganji. Tudi starejši kupec namreč pričakuje varno nakupovanje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno ugotovilo vse odločilne okoliščine tožničinega padca in poškodbe. Svoje ugotovitve je v razlogih izpodbijane sodbe pregledno, izčrpno in prepričljivo pojasnilo, zato jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati. O vseh dejstvih, ki jih tožnica znova izpostavlja v pritožbi, se je namreč že izreklo in jih je tudi pravilno upoštevalo pri svoji odločitvi.

6. Toženkina zavarovanka je brez dvoma dolžna poskrbeti za varnost vseh površin, po katerih se gibljejo kupci v trgovini. Ker se je v obravnavanem primeru izkazalo, da je bil oglasni pano s podstavkom, ob katerega se je spotaknila tožnica, neustrezno nameščen in pomanjkljivo označen, je sodišče prve stopnje toženki pravilno pripisalo krivdno odgovornost za nastalo škodo.

7. Pritožbena trditev, da je bil položaj panoja v času škodnega dogodka drugačen in da je predstavljal še večjo oviro za mimoidoče, je očitno protispisna. Priča M. P., na katerega se sklicuje tožnica, tega ni izpovedal, ampak je vztrajal, da pano že vseskozi, od postavitve dalje, stoji na istem mestu. Nasprotni dokaz tožnici tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspel. 8. Tožnica neutemeljeno oporeka svoji sokrivdi za nastalo škodo. Kupec gotovo sme pričakovati varnost pri nakupovanju, kar pa ne pomeni, da lahko zanemari najbolj elementarno pozornost in previdnost, ki se pričakujeta od vsakega razumnega človeka, tudi takrat, ko ga morda pritegne ali zmoti vsiljivo trgovsko oglaševanje. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na tožničino starost. Tožnica je bila namreč v času škodnega dogodka stara (šele) 73 let, ni bila gibalno ovirana in, kot je sama priznala, ni imela težav z vidom. Poleg tega je sporni reklamni pano opazila že ob svojih prejšnjih obiskih v isti trgovini, kjer je redna stranka. Sodeč po fotografijah, na katere se opira izpodbijana sodba, je ob panoju dovolj prostora za nemoteno hojo mimo. Materialnopravno pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da sporni reklamni pano oziroma njegov podstavek ni pomenil nepredvidljive ovire, ki se ji tožnica ob zadostni skrbnosti ne bi mogla izogniti. Povsem upravičeno je tožnici zato pripisalo 50 % prispevek k nastanku škode. Pri tem je pravilno izhajalo iz merila povprečne skrbnosti oškodovanca. Pritožbeni očitek, da gre za diskriminatorno obravnavanje tožnice, je brez podlage. Dokazni postopek namreč ni pokazal, da naj bi bila tožnica zaradi starosti „težje gibljiva, manj pazljiva in motorično okorela“. Dejstvo, da je tožnica manj okretna kot mlajši oškodovanci, pa se je v zadostni meri odrazilo v višini prisojenega prispevka. Ta je, glede na druge podobne primere iz sodne prakse, prej nizek kot previsok. Vsakdo je namreč prvenstveno sam dolžan poskrbeti za svojo varnost; da tožnica zgolj zaradi starosti tega ne bi več zmogla, ni izkazano. Neupravičeno je zato njeno pričakovanje, da bi jo toženkina zavarovanka morala še posebej varovati pred tako običajnimi tveganji, kot je spotikanje pri hoji zaradi lastne nepazljivosti.

9. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode, ima po prvem odstavku 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Tožnica njeni višini sicer ne oporeka. Uradni pritožbeni preizkus pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje denarno odškodnino za tožničine telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za prestani strah odmerilo v skladu s predpisanimi merili iz 179. člena OZ, ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega primera, zlasti ugotovljene stopnje in trajanja bolečin ter strahu, pomena prizadete dobrine in namena odškodnine.

10. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Uradoma upoštevnih procesnih kršitev ni zagrešilo, drugih pa pritožba opredeljeno ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo prvo sodbo.

11. Tožnica je s pritožbo propadla, zato ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).