Jedro

Le če je dogovorjeno mesečno plačevanje določenega zneska, torej če stranki skleneta tako pogodbo, gre za občasne terjatve, ki po 347. členu OZ zastarajo v treh letih.

Tožnik je pri uveljavljanju in zaščiti avtorskih pravic upravičen do povračila stroškov za opravljene pravne storitve, čeprav ga ni zastopal odvetnik.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških postopka (2. točka) spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov 194,09 EUR zniža za 101,98 EUR (na 92,11 EUR).

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (točka 1.2) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišče v Ljubljani VL 56321/2008 z dne 13.8.2008 za glavnico v znesku 143,73 EUR in del zakonskih zamudnih obresti v znesku 48,27 EUR ter zaradi delnega umika tožbe postopek v tem delu ustavilo, glede glavnice v znesku 374,47 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Tožniku je naložilo obveznost plačila 194,09 EUR stroškov toženke z obrestmi.

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07–UPB3 in št. 45/08, v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ostane v veljavi sklep o izvršbi za vtoževani preostali znesek. V bistvenem navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo sodbo glede višine tožbenega zahtevka opreti na tarifni del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 138/2006 – v nadaljevanju Pravilnik 2006) in ne na tarifni del Pravilnika o priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/1998, v nadaljevanju Pravilnik 1998). Zmotno je stališče sodišča, ko je na podlagi določbe 4. odst. 26. člena ZASP-B utemeljilo veljavnost zgolj tarifnega dela Pravilnika oziroma ko je štelo kot veljavni skupni sporazum le tarifo, ki je veljala na dan uveljavitve tega zakona. Pravilnik je vedno obveljal kot celota, o čemer se je opredelilo Ustavno sodišče v odločbi, št. U-I-149/98-36. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča, U-I-165/03-18, izhaja, da se sodišče opira na normativni del Pravilnika. Pravilnik 1998 je vnaprej določal možnost revalorizacije, ki jo je tožnik uresničil. Do sporazuma sicer ni prišlo, vendar pa je bila vrednost tarife določena z revalorizacijo, ki je bila nujna za ohranitev realne vrednosti tarif. Zato je treba Pravilnik tolmačiti v celoti. Pravilnik 2006 ne predstavlja nove tarife, gre le za revalorizacijo tarife. Pravilnik 2006 je uresničil vnaprej predvideno revalorizacijo, vsebovano v 11. členu Pravilnika 1998, ki določa, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno, kar pomeni, da povsem določno ureja višino tarife z rastjo cen na drobno. Stopnja inflacije, ki je splošno znano dejstvo, je bistveno vplivala na oblikovanje tarife, zato je bila uresničitev te določbe Pravilnika 1998 razumna. Nasprotna razlaga prvega sodišča negira pomen kolektivnega varstva avtorskih pravic. Če bi zakonodajalec imel namen zamrzniti tarifo, bi to z novelo ZASP-B določil izrecno. Skladno z zakonom je zato treba šteti Pravilnik kot veljavni skupni sporazum in ne le njegov tarifni del. Ponavlja, da ne gre za novo tarifo, pač pa zgolj za uresničitev določbe o revalorizaciji, torej za ohranitev realne vrednosti. Tarifa je bila določena s Pravilnikom 1998, na katero je dal soglasje Urad RS za intelektualno lastnino (URSIL), taka je tudi ostala, le da je bila z uresničitvijo 11. člena Pravilnika prevrednotena tržnim razmeram. Pravilnika 1998 in 2006 sta vsebinsko enaka, zato je lahko določba o revalorizaciji uresničena brez sprejetja novega Pravilnika. Ne gre za nepravilen postopek sprejemanja Pravilnika 2006. Z njegovo objavo tožnik ni pridobila več pravic, ampak je bila le udejanjena uskladitev z inflacijo.

Ne strinja se s stališčem prvostopenjskega sodišča glede zastaranja terjatev po računih, zapadlih v plačilo med 18. 3. 2003 in 18. 2. 2004. Meni, da sodišče ni obrazložilo, zakaj velja za avtorski honorar triletni zastaralni rok. Odločitvi o stroških postopka pa oporeka, ker pri odmeri ni bila uporabljena Tarifa o pravnih storitvah, ki določa, da se za vrednotenje storitev po tej tarifi smiselno uporabljajo določbe Zakona o odvetniški tarifi, ki se nanašajo na pravne storitve v zvezi z varstvom avtorske pravice, razen če ni s to tarifo določeno drugače. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravnomočna v 1.1. točki izreka, ki se nanaša na ustavitev postopka zaradi delnega umika tožbe.

Sodbo sodišča prve stopnje je preizkusilo v zavrnilnem delu in stroškovni odločitvi v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede presoje zastaranja terjatev tožnika po računih, zapadlih med 18. 3. 2003 in 18. 2. 2004, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno. Avtorski honorar praviloma ni občasna terjatev, zato za zahtevek za plačilo avtorskega honorarja velja splošni, petletni zastaralni rok. Le če je dogovorjeno mesečno plačevanje določenega zneska, torej če stranki skleneta tako pogodbo, gre za občasne terjatve, ki po 347. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami; OZ) zastarajo v treh letih (tako tudi Trampuš, Oman, Zupančič: ZASP s komentarjem, GV Založba Ljubljana 1997, str. 173; primerjaj tudi Trampuš, Kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic, GV Založba Ljubljana 2007, str. 85-86). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo, saj je tožnik toženki izdal Dovoljenje za izvajanje del s sredstvi za mehanično reprodukcijo oziroma sekundarno radiodifuzijo (priloga B2-B5). V njem pa je izrecno predvideno mesečno plačilo. Podpisali sta ga obe pravdni stranki. Veljalo je v obdobju, na katerega se nanaša vtoževano plačilo avtorskega honorarja, vse do odpovedi pogodbe 7. 2. 2007 (priloga A43), kar narekuje uporabo triletnega zastaralnega roka. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo zaradi zastaranja.

Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev prvega sodišča glede zavrnitve zahtevka za plačilo razlike avtorskega honorarja med zneskom 15,97 EUR po tarifi Pravilnika 1998 in zneskom 25,20 EUR po tarifi Pravilnika 2006, po računih, ki so zapadli med 15. 2. 2007 in 12. 8. 2008 (18 računov – priloga A2 in A3). Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o višini zahtevka pravilno oprlo na tarifo Pravilnika 1998, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Kot je izčrpno in pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi do sprejema ZASP-B (Ur. l. RS, št. 43/2004) tožnik moral (enostransko) sprejeto tarifo (kot tudi njeno spremembo) predložiti v odobritev Uradu RS za intelektualno lastnino (URSIL) in jo nato tudi objaviti v Uradnem glasilu Republike Slovenije. Po letu 2004 pa je bila vsakršna sprememba mogoča le sporazumno z reprezentativnimi združenji uporabnikov (156. člena ZASP-B). Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP- UPB1; Ur. l. RS, št. 94/2004), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika 2006, je namreč izrecno določal, da kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo. Iz prehodnih določb ZASP-B (4. odstavek 26. člena) izhaja, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazum o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP-B je tako ostal v veljavi Pravilnik 98 skupaj z njegovim tarifnim delom, ki mu je zakon pripisal naravo sporazuma. Za veljavno sprejetje Pravilnika 2006, skupaj s tarifnim delom, ki je občutno dvignil višino nadomestil za uporabo avtorskih del, bi bilo potrebno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožnik ni imel, saj ga je sprejel enostransko. Pravilnik je bil torej sprejet v nasprotju z določili takrat veljavnega ZASP-UPB1 in zato ni veljaven. Tudi sicer ni mogoče pritrditi stališču, da Pravilnik 2006 pomeni le uskladitev višine nadomestil z indeksom rasti cen, da torej le uresničuje revalorizacijo stare tarife. Sklepati je mogoče ravno nasprotno. V Pravilniku 2006 je namreč določeno, da s 1. 1. 2007 preneha veljati Pravilnik 1998, kar jasno kaže na to, da gre za nadomestitev prejšnjega pravilnika z novim in se torej Pravilnik 2006 ne more šteti le kot uskladitev tarife z inflacijo. Poleg tega pa tarifni del vsebuje tudi nekatere nove postavke v primerjavi s Pravilnikom 1998, kar dodatno kaže, da gre v resnici za nov pravilnik.

Pravilnik 1998 v 11. členu res določa, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno in je torej tožnik imel možnost revalorizirati višino predpisanih nadomestil, vendar pa ni v skladu z načelom pravne varnosti, da bi se neveljaven Pravilnik 2006 štel za veljavno objavo uskladitve stare tarife z inflacijo. Kot že rečeno, bi lahko tožnik dosegel veljavno spremembo (četudi gre zgolj za njeno revalorizacijo) do uveljavitve ZASP-B s predhodno odobritvijo URSIL in njeno objavo, kasneje pa bi bilo to mogoče samo v sporazumu z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Drugačna razlaga bi bila po prepričanju pritožbenega sodišča v nasprotju s pravno varnostjo uporabnikov, ki se ne bi mogli zanesti na veljaven (in objavljen) predpis. Na odločitev pa tudi ne more vplivati odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-149/36 z dne 29. 10. 2001, s katero je bila zavrnjena pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti posameznih določb ZASP, še preden je prišlo z ZASP-B do spremenjenega načina kolektivnega uveljavljanja malih avtorskih pravic. Tudi odločitev U-I-165/03-18 z dne 15. 12. 2005, s katero je bil razveljavljen prvi odstavek Tarife II - Javno oddajanje - Tarife za javno priobčitev glasbenih del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998, ne more privesti do drugačne odločitve, saj je bil odločilni razlog razveljavitve v posplošeno določenih merilih za določanje višine avtorskega honorarja. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na novelo ZASP-D (Ur. l. RS, št. 139/2006) o tem, kaj mora skupni sporazum najmanj vsebovati (6. člen ZASP-D). Novela, s katero je bila spremenjena določba ZASP-B o skupnem sporazumu, je bila v Uradnem listu objavljena 29. 12. 2006 (z začetkom veljave 15 dan po objavi), to je dan po objavi Pravilnika 2006, ki naj bi začel veljati 1. 1. 2007, kar pomeni, da so tožnika v trenutku objave novega Pravilnika 2006 z novo tarifo vezale določbe ZASP-B, ki je štel, da se tarifa na dan njegove uveljavitve šteje kot veljavni sporazum (brez valorizacije). Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik avtorske pravice uporabnikom v letu 2007 in 2008, (obdobje na katerega se nanaša vtoževana terjatev) lahko zaračunaval le v višini tarife po Pravilniku 1998. Ker pritožba glede odločitve o glavni stvari ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu.

Pritožba pa utemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno uporabilo kriterij uspeha strank v pravdi v skladu z 2. odst. 154. člena ZPP in ugotovilo, da je tožnikov uspeh v pravdi 34 %, toženkin pa 66 %. Zmotno pa je njegovo stališče, da tožnik ni upravičen do priglašene nagrade za sestavo vlog in pristopa na narok, ker ga ni zastopal odvetnik. Upoštevajoč Tarifo o pravnih storitvah (Ur. l. RS, št. 18/2009, ki je začela veljati s 10. 3. 2009, Tarifa), je tožnik pri uveljavljanju in zaščiti avtorskih pravic upravičen do povračila stroškov za opravljene pravne storitve (1. in 2. člen Tarife). Po 3. členu Tarife se za vrednotenje teh storitev smiselno uporabljajo tista določila veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/08, ki velja od 1. 1. 2009), ki se nanašajo na pravne storitve v zvezi z varstvom avtorske pravice. ZOdvT v prehodni določbi 41. člena določa, da se nagrade v postopku določijo po doslej veljavni Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 67/03), če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tega zakona. Obravnavani postopek se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo 11. 8. 2008, zato tožniku (poleg že na prvi stopnji priznanih izdatkov v znesku 98,30 EUR) pripada še nagrada za sestavo prve in druge pripravljalne vloge z dne 9. 3. 2009 (poslane priporočeno 11. 3. 2009) in vloge z dne 9.11.2009 (200 in 150 točk po Tar. št. 19 OT) ter za sodelovanje pooblaščenke na naroku 4. 12. 2009 (200 točk po Tar. št. 20 OT), povečano za 20 % DDV (5. člen Tarife), kar upoštevajoč vrednost odvetniške točke 0,459 EUR znaša 302,94 EUR, skupaj 401,24 EUR, glede na njegov uspeh 136,42 EUR. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi toženki priznalo 357,08 EUR pravdnih stroškov, glede na njen uspeh 228,53 EUR. Po medsebojnem pobotanju zneskov, mora tožnik povrniti toženki pravdne stroške v višini 92,11 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi zoper stroškovni del ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo v 2. točki izreka tako, da je znesek 194,09 EUR znižalo za 101,98 EUR (5. alinea 358. člena ZPP).

Tožnik je v pritožbenem postopku uspel le glede odločitve o pravdnih stroških, glede glavne stvari pa ne, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (2. odst. 165. člena ZPP v zvezi 2. odst. 154. člena ZPP). Toženki pritožbeno sodišče ni priznalo priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, ker glede na njegovo vsebino ne gre za potreben strošek (155. člen ZPP). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.