Jedro

Ne glede na to, kako je bil tožbeni zahtevek postavljen in kako je bilo o njem odločeno, ne gre niti za uveljavljanje ničnosti pogodbe o zaposlitvi po ZDR, niti za uveljavljanje ničnosti avtorske pogodbe po OZ. Gre za zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja (prvi odstavek 41. člena ZDSS-1) in posledično za ugotovitev nezakonitosti prenehanja takega delovnega razmerja: torej za ugotovitev, da je bila (dejansko) sklenjena pogodba o zaposlitvi in ne avtorska pogodba, ki je kot pogodba o zaposlitvi nezakonita prenehala. V takem primeru mora delavec sodno varstvo uveljavljati na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sklep sodišča druge stopnje v prvi alineji izreka, ki se nanaša na točko I/3 izreka prvostopne sodbe, razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti avtorskih pogodb in za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 5. 1995 do 31. 8. 2003. Zavrnilo je tudi denarne zahtevke za plačilo plače, regresa za redni letni dopust za leta od 1998 do 2002 in prevoznih stroškov za september in oktober 2002. Ugotovilo je, da je tožnik prvo pogodbo o avtorskem delu podpisal v letu 1995 še kot študent. Status rednega študenta je imel ves čas dodiplomskega študija (do leta 1997) in magistrskega študija na Univerzi v Grazu. Redno delovno razmerje je nato sklenil pri materi, ki je bila samostojna podjetnica v času od 1. 11. 1999 do 31. 8. 2003, od 1. 9. 2003 dalje pa je zaposlen v Glasbeni šoli v C.. Zadnjo avtorsko pogodbo je sklenil za obdobje od 1. 11. 2002 do 31. 12. 2002, nadaljnjih pogodb pa ni hotel več podpisati. Tožena stranka je imela od leta 1994 sistemizirano in zasedeno le eno delovno mesto tolkalista, večje potrebe glede na repertoar pa je reševala s sklepanjem avtorskih pogodb za posamezne predstave oziroma projekte z več avtorji, ne samo s tožnikom. Tožnik je prenehal z delom pri toženi stranki 20. 3. 2003, tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pa je vložil 6. 5. 2003, kar je glede na določbo tretjega odstavka 204. člena ZDR prepozno. Institut ničnosti se v delovnih sporih lahko uporabi le v primeru, če varstva pravic delavec ne more uveljavljati na drug način.

Sodišče druge stopnje je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, vpis delovne dobe v delovno knjižico in plačilo plače. Ugodilo je pritožbi glede plačila zahtevanih zneskov za meseca september in oktober 2002 in prevoznih stroškov za ta dva meseca. Potrdilo pa je prvostopno sodbo glede zavrnitve zahtevka za plačilo regresov za redni letni dopust in za ugotovitev ničnosti avtorskih pogodb. Tožnika sicer ni mogoče šteti za avtorja po 5. členu ZASP, temveč sodi med izvajalce po 118. členu ZASP, kar pa na presojo pogodb ne vpliva. Pogodbe, opredeljene kot avtorske pogodbe, s katerimi se je tožnik zavezal sodelovati pri izvedbi glasbenih del za določen honorar in povračilo potnih stroškov, niso nične v smislu 86. člena OZ oziroma prej veljavnega 103. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik zamudil rok za sodno varstvo glede obstoja delovnega razmerja, zato bi moralo tožbo v tem delu zavreči, ne pa zavrniti tožbenega zahtevka. Iz podatkov v spisu pa izhaja, da je utemeljen zahtevek za plačilo za opravljeno delo in za povrnitev potnih stroškov za september in oktober 2002. Sodišče druge stopnje je tudi sklenilo, da se ne dopusti revizija zoper odločitev o denarnih zahtevkih za meseca september in oktober 2002 in glede regresov za redni letni dopust. Zoper pravnomočno sodbo (razen v ugodilnem delu) in sklep, izdana na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka (iz 4. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz sklepa sodišča druge stopnje o nedopustitvi revizije izhaja, da ta ni dopuščena zoper izrek prvostopne sodbe, zato jo vlaga zoper izrek drugostopne sodbe glede regresov za redni letni dopust. Poleg tega bi moralo sodišče upoštevati celoten denarni zahtevek, revizija glede ničnosti pogodb, ki jih je sodišče presojalo v smislu ZASP pa je po določbi 3. točke tretjega odstavka 367. člena ZPP vselej dovoljena. Tožnik ni uveljavljal kršitev pogodb o avtorskem delu, temveč trdi, da je bilo razmerje med strankama po dejanski vsebini delovno razmerje. Pritožbenih navedb v zvezi s tem sodišče druge stopnje "sploh ni vzelo na znanje", zaradi česar ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Kolikor bi šlo za odločanje o ničnosti avtorskih pogodb, pa delovno sodišče za to ni stvarno pristojno. Tožnik je uveljavljal denarne zahtevke, ki jih lahko uveljavlja neposredno na sodišču in je vezan le na zastaralni rok. Ključna za odločitev o utemeljenosti denarnih zahtevkov je ugotovitev o obstoju delovnega razmerja, česar nobeno sodišče ni ugotavljalo. Izpodbijana sodba nima nobenih razlogov za zavrnitev denarnih zahtevkov za čas od 1. 1. 2003 do 31. 8. 2003, čeprav je v tem obdobju (enako kot septembra in oktobra 2002) delal. Ne strinja se z materialno pravnim zaključkom, ki smiselno izhaja iz izpodbijane sodbe, da razmerje med strankama ni imelo značaja delovnega razmerja.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija je le deloma utemeljena.

Revizijsko sodišče poizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP).

Tožnik vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje, čeprav iz vsebine revizije izhaja, da jo vlaga tudi zoper sklep sodišča druge stopnje (o zavrženju dela tožbe). Revizija ni vložena zoper tisti del drugostopne sodbe, v katerem je tožnik uspel (spremenjeni del I/4. in I/5. točke izreka prvostopne sodbe). V tem delu revizija tudi ni bila dopuščena, enako kot glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo regresov za redni letni dopust (točka I/6. izreka prvostopne sodbe), glede katerega je sodišče druge stopnje potrdilo zavrnitev zahtevka. Pritožbo tožnika zoper sklep o nedopustitvi revizije v tem delu je Vrhovno sodišče zavrnilo s sklepom VIII Pri 69/2007 z dne 11. 9. 2007. Predmet revizijske presoje sta tako le pravnomočna sodba, s katero je bil zavrnjen zahtevek za ugotovitev ničnosti avtorskih pogodb (točka I/1 prvostopne sodbe) in pravnomočni sklep o zavrženju dela tožbe.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožnika za izplačilo plače (skupaj z davki in prispevki) za čas od 1. 1. 2003 do 31. 8. 2003 ter za vpis delovne dobe od 1. 5. 1995 oziroma 1. 2. 1998 do 31. 8. 2003. Tako odločitev je utemeljilo z zavrnitvijo zahtevkov za ugotovitev ničnosti avtorskih pogodb ter za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je potrdilo odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti avtorskih pogodb, odločitev glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja pa je spremenilo tako, da je tožbo v tem delu zavrglo. Zakaj je spremenilo tudi odločitev glede zgoraj navedenih zahtevkov pa sodišče druge stopnje ni obrazložilo. Če bi bilo zahtevek za vpis delovne dobe še mogoče šteti kot neločljivi del zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, pa za denarne zahtevke to ne velja. Revizija tudi utemeljeno opozarja na neskladje med odločitvijo o zavrženju denarnih zahtevkov za leto 2003 in meritorno odločitvijo o denarnih zahtevkih za september in oktober 2002. Izpodbijani sklep ima v navedenem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Podana je zato zatrjevana bistvena kršitev pravdnega postopka, zaradi česar je revizijsko sodišče v tem delu reviziji ugodilo in sklep sodišča druge stopnje v prvi alineji izreka, kolikor se nanaša na točko I/3 izreka prvostopne sodbe, razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje oziroma ponovno odločitev.

V preostalem delu revizija ni utemeljena.

Tožnik je uveljavljal obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 5. 1995 dalje. Izhajal je iz predpostavke, da je imelo njegovo delo - ki ga je sicer opravljal na podlagi sklenjenih avtorskih pogodb - vse elemente delovnega razmerja in se zato po 16. členu ZDR domneva, da obstaja delovno razmerje.

Bistvo spora, kot ga je opredelil tožnik, je tako prenehanje (pogodbenega) razmerja, sklenjenega za določen čas z več avtorskimi pogodbami. Tožnik uveljavlja ničnost avtorskih pogodb, ki naj bi bile sklenjene v nasprotju z drugim odstavkom 11. člena ZDR: to je z določbo, ki prepoveduje sklepanje pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja (določeni v 4. členu ZDR). Če ti elementi obstajajo se domneva, da delovno razmerje obstaja, kljub temu, da ni bilo sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik je postavil tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti avtorske pogodbe in tak zahtevek je bil z izpodbijano sodbo pravnomočno zavrnjen. Po določbi 12. člena ZDR se pri določanju posledic ničnosti pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ZDR ne določa drugače. Glede uveljavljanja ničnosti ima ZDR v 13. členu posebne določbe, ki pa niso drugačne kot jih določa Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 - OZ) v 92. in 93. členu: na ničnost pogodbe o zaposlitvi pazi sodišče po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, pravica do uveljavljanja ničnosti pogodbe o zaposlitvi pa tudi ne preneha.

Vendar pa tožnik ne zatrjuje ničnosti pogodbe o zaposlitvi, temveč ničnost avtorskih pogodb in še to ne zato, ker naj bi bile te kot take v nasprotju z zakonom, ki ureja sklepanje avtorskih pogodb. Za odločanje o ničnosti pogodb civilnega prava delovno sodišče niti ni pristojno. Pristojno je le za odločanje o ničnosti pogodb o zaposlitvi (drugi odstavek 13. člena ZDR).

Tožnik uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki uredili z avtorsko pogodbo, obstajali elementi delovnega razmerja. V takem primeru pa se po 16. členu ZDR domneva, da obstoji delovno razmerje. Na podlagi prvega odstavka 1. člena ZDR se delovna razmerja sklepajo s pogodbo o zaposlitvi. Zato pomeni domneva o obstoju delovnega razmerja tudi domnevo, da obstoji pogodba o zaposlitvi in ne pogodba (avtorska ali kakšna druga), ki sta jo stranki sklenili (namenoma ali le zato, da bi prikrili dejansko razmerje).

ZDR v drugem odstavku 11. člena določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja (v takem primeru velja domneva o obstoju delovnega razmerja) in če delavec izpolnjuje predpisane pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi (20.člen ZDR). Sklepanje civilnih pogodb v nasprotju z drugim odstavkom 11. člena ZDR je sankcionirano tudi kot prekršek (231. člen ZDR).

Po določbi 86. člena OZ je pogodba nična, če nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom - razen če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Po ZDR namen prepovedi sklepanja civilnih pogodb, kadar obstoje elementi delovnega razmerja, ni ugotavljanje ničnosti civilne pogodbe s posledicami, ki jih predpisuje OZ (87. člen). ZDR v takem primeru predpisuje konverzijo pogodbe, smiselno podobno (ne pa enako) kot OZ v 89. členu.

Navedeno pomeni, da - ne glede na to, kako je bil tožbeni zahtevek postavljen in kako je bilo o njem odločeno - ne gre niti za uveljavljanje ničnosti pogodbe o zaposlitvi po ZDR, niti za uveljavljanje ničnosti avtorske pogodbe po OZ. Gre za zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja (prvi odstavek 41. člena ZDSS-1) in posledično za ugotovitev nezakonitosti prenehanja takega delovnega razmerja: torej za ugotovitev, da je bila (dejansko) sklenjena pogodba o zaposlitvi in ne avtorska pogodba, ki je kot pogodba o zaposlitvi nezakonita prenehala. V takem primeru pa mora delavec sodno varstvo uveljavljati na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR.

Dokler (delovno) razmerje še traja, delavec lahko na podlagi tretjega odstavka 15. člena in po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR, zahteva od delodajalca priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa (delovno) razmerje že preneha, bi tožnik moral uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 204. člena ZDR. Torej v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravic. Kdaj je bilo to (20. 3. 2003) ni bilo sporno. S tem dnem so bile tožniku kršene njegove zatrjevane pravice iz delovnega razmerja oziroma mu je to prenehalo. Tožba, vložena 6. 5. 2003, je bila vložena prepozno. Rok za vložitev tožbe je materialni prekluzivni rok, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. Ob pravilni uporabi materialnega prava ima ugotovitev zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe za posledico zavrženje tožbe. Zato je izpodbijana sodba pravilna. Enako je Vrhovno sodišče že odločilo v podobnih primerih (sklepi VIII Ips 123/2007 z dne 27. 9. 2007, VIII Ips 339/2006 z dne 25. 10. 2007 in VIII Ips 373/2006 z dne 4. 12. 2006).

Odločitev bi bila enaka tudi, če se upošteva zahteve za odpravo nezakonitosti, ki jih je tožnik vložil pri toženi stranki. Druga taka zahteva je bila vložena (31. 3. 2003) že potem, ko je (tudi dejansko) razmerje med strankama že prenehalo (20. 3. 2003). Zato je ni mogoče šteti kot zahteve za odpravo kršitve po prvem odstavku 204. člena ZDR. Prva zahteva, vložena 3. 2. 2003, pa je bila podana še v času (dejanskega) trajanja razmerja med strankama in bi jo kot tako zahtevo mogoče obravnavati. Toda v tem primeru ima delodajalec možnost zatrjevano kršitev odpraviti v osmih dneh po vročeni zahtevi. Če tega ne stori (kot v obravnavanem primeru), mora delavec na podlagi drugega odstavka 204. člena ZDR sodno varstvo zahtevati v prekluzivnem roku 30 dni. Če tega ne stori, je njegovo tožbo prav tako treba zavreči. Glede na datum vložitve zahteve (3. 2. 2003) in datum vložitve tožbe (6. 5. 2003) je jasno, da je tožba prepozna tudi, kolikor gre za postopek po prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR.

Ker je odločitev o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, pravilna in zakonita, so vse navedbe tožnika o zmotni uporabi materialnega prava nepomembne. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

O revizijskih stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.