Jedro

Izpodbijani sklep nima obrazložitve o odločilnih dejstvih glede namena in cilja 1. člena ZZUSUDJZ in s tem v zvezi obrazložitve nujnosti zadeve v skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZZUSUDJZ, zato temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki je imelo za posledico, da je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave RS, št. DT 4210-916/2018-11 (09-142-23) z dne 22. 5. 2020 se odpravi in se toženi stranki vrne v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 385,00 EUR z DDV, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava RS (v nadaljevanju FURS) pritožbo tožnika kot davčnega zavezanca zoper odločbo FURS o odmeri dohodnine za leto 2014, št. DT 4210-916/2018-9 z dne 17. 4. 2020 kot prepozno zavrgla.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik odločbo, št. DT 4210-916/2018-9 z dne 17. 4. 2020, s katero mu je bila v obnovljenem postopku odmerjene dohodnina za leto 2014 (v nadaljevanju odmerna odločba), prejel dne 24. 4. 2020, kar je pooblaščenec potrdil s podpisom na vročilnici. Začetek roka za pritožbo se šteje prvi naslednji delovni dan, po vročitvi odločbe, to je dne 25. 4. 2020. 15 dnevni pritožbeni rok naj bi se iztekel dne 9. 5. 2020, vendar je bila sobota, ko se pri organu ne dela, zato je se rok iztekel prvi naslednji delovni dan, torej se je rok za vložitev pritožbe iztekel v ponedeljek 11. 5. 2020. Vložitev pritožbe dne 12. 5. 2022 je prepozna. FURS se v izpodbijanem sklepu sklicuje na tretji odstavek 6. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), da se tek rokov za opravljanje procesnih dejanj strank za izpolnitev njihovih materialnih obveznosti ne prekine, če je to nujno za učinkovito izvajanje oblasti za dosego namena iz 1. člena ZZUSUDJZ.

3. Zoper prvostopenjski sklep se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in Ministrstvo za finance (drugostopenjski organ) je pritožbo zavrnilo. Iz drugostopenjske odločbe izhaja, da je organ prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), pritožbo tožnika utemeljeno zavrgel. Po mnenju pritožbenega organa je iz pravnega pouka izpodbijanega sklepa jasno razvidno oz. izhaja vrsta pravnega sredstva in rok, v katerem ga je možno vložiti.

4. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu in navaja, da vlaga tožbo zoper dokončni posamični upravni akt in sicer zoper odločbo tožene stranke, št. DT 4210-916/2018-9 z dne 17. 4. 2020, v zvezi s katero je tožena stranka z odločbo št. DT 4210-916/2018-11 (09-142-23) z dne 22. 5. 2020 pritožbo tožeče stranke kot prepozno vloženo, zavrgla. Po podani pritožbi dne 8. 6. 2020 je tožena stranka z odločbo, št. DT 4210-916/2018 z dne 10. 2. 2022 odločila o pritožbi tožeče stranke ter to pritožbo zavrnila. Tožeča stranka omenjene akte tožene stranke z dne 22. 5. 2020 in 10. 2. 2020 izpodbija iz razloga, ker ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in iz razloga bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

5. Tožena stranka je z odločbo št. DT 4210-916/2018-9 z dne 17. 4. 2020 odločila, da se tožeči stranki kot zavezanki v ponovnem postopku po obnovi postopka po uradni dolžnosti, odmeri dohodnina za leto 2014 v znesku 175.313,41 EUR s posledičnim obračunom odmerjene in med letom plačane dohodnine ter nadaljnjo odmero, da mora tožnik plačati 83.290,97 EUR v roku 30 dni. Tožnik navaja, da pisna odločba z dne 17. 4. 2020 ni imela popolnega pouka o pravnem sredstvu. V času trajanja ukrepov določenih z ZZUSUDJZ v skladu s prvim odstavkom 7. člena pritožbe ni mogoče vložiti pisno ali ustno. S pravnim poukom tožeča stranka ni bila obveščena, da procesni roki in roki za izpodbijanje obveznosti po predmetni odločbi niso prekinjeni. Upravni organ je namreč zgolj v obrazložitvi odločbe navedel, da se predmetni davčni postopek šteje za nujno zadevo, zato procesni roki in roki za izpolnitev obveznosti niso prekinjeni. Tako tožnik meni, da je pravni pouk o pravnem sredstvu nepopolni in se je tožeča stranka pravilno ravnala po veljavnih predpisih, prvem odstavku 6. člena ZZUSUDJZ. ZUP namreč v 5. točki 215. člena določa, če je pravni pouk nepopolni se lahko stranka ravna po veljavnih predpisih. Že na podlagi navedenega je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Pri tem ne gre zanemarjati dejstva, da ima odmerna odločba 11 strani obrazložitve. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep z dne 22. 5. 2020 v zvezi z odločbo z dne 10. 2. 2022 kot nezakoniti odpravi ter ji povrne stroške.

6. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazloženih upravnih odločb. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožnik je s tožbo vložil tudi predlog, da se začasno odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe, saj bi se z izvršitvijo napadenega akta tožniku prizadejala težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Navaja, da gre v tožnikovem primeru za najhujši poseg v pravice tožnika iz naslova oblastnega ravnanja davčnega organa, ki ima za posledico plačilo enormno visoke dodatne davčne obveznosti v višini 83.290,97 EUR, pri čemer bo v primeru plačila tožnik ostal brez vsakršnih sredstev za preživljanje.

8. Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe ugotavlja, da tožeča stranka v predlogu za začasno odredbo konkretno in določno nastanka težko popravljive posledice zanjo ne navaja in ne izkaže. Tožena stranka zato meni, da v obravnavanem primeru zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni.

**K I. točki izreka:**

9. Tožba je utemeljena.

10. Sodišče v predmetni zadevi odloča o zakonitosti in pravilnosti izpodbijanega sklepa, s katerim je tožena stranka zavrgla pritožbo tožnika zoper odločbo o odmeri dohodnine tožniku za leto 2014, v višini 83.070,38 EUR.

11. Sodišče je v skladu z določili ZUS-1 in 22. ter 23. členom Ustave RS izvedlo glavno obravnavo, do katere ima tožeča stranka pravico, saj se stranki šele pred sodiščem srečata v enakopravnem položaju. Izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega pravnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza tudi 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče je zato v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi ( prvi odstavek 51. člena ZUS-1).

12. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v listine v upravnem spisu in dokazne listine, ki jih je tožnik predložil na glavni obravnavi v zvezi z višino dohodka in preživninske obveznosti ter zaslišalo tožnika.

13. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka odmerno odločbo prejela dne 24. 4. 2020, kar je pooblaščenec potrdil s podpisom na vročilnici in vložil dne 12. 5. 2020 pritožbo zoper odmerno odločbo tožene stranke, kar med strankama ni sporno. Sporna je pravočasnost vložene pritožbe glede na določila ZZUSUDJZ in s tem pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

14. Tako izpodbijani sklep (s katerim je bilo odločeno o pritožbi zoper odmerno odločbo) in odmerna odločba (z dne 22. 5. 2020) sta bila izdana, v času veljavnosti ZZUSUDJZ (Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2). ZZUSUDJZ je zaradi epidemije virusne okužbe SARS-CoV-2 (COVID-19) z namenom preprečitve širjenja virusne okužbe, varovanja zdravja in življenja ljudi in zagotovitve delovanja posameznih državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil ter zagotavljanja izvajanja pravic in obveznosti določil začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi, drugimi javnopravnimi zadevami in zadevami na področju izvrševanja kazenskih sankcij (1. člen ZZUSUDJZ).

15. Tožena stranka je štela predmetni davčni postopek za nujno zadevo v skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZZUSUDJZ. Slednji določa, da se tek rokov ne prekine v posamičnih zadevah, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost, za premoženje večje vrednosti, če je od odločitve v zadevi odvisno preživljanje stranke, če je od odločitve odvisno uveljavljanje drugih pravic ali če je to nujno za učinkovito izvajanje oblasti za dosego namena iz 1. člena ZZUSUDJZ.

16. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je brez zahtevane pravne obrazložitve glede nujnosti zadeve v smislu določil ZZUSUDJZ, saj citira le zakonsko besedilo. Ker gre za davčni postopek in je delovanje državnih organov oziroma samoupravnih lokalnih skupnosti odvisno od davčnih prihodkov, še samo po sebi ne pomeni, da gre za nujno zadevo. V posledici navedenega naj bi bil tožnik dolžan pritožbo vložiti v roku, ki zaradi razglasitve epidemije ni bil zadržan.1 ZZUSUDJZ v 8. členu določa, da se osebno vročanje v upravnih zadevah na podlagi 87. člena ZUP ne opravlja, razen v nujnih zadevah. V zadevah, ki niso nujne, se vročitev opravi z vložitvijo v hišni predalčnik, poštni predal ali elektronski predal naslovnika ter velja vročitev opravljena v skladu s 8.a členom ZZUSUDJZ.

17. Tožeča stranka je bilo s poukom o pravnem sredstvu seznanjena, da lahko vloži zoper odmerno odločno pritožbo v roku 15 dni od njene vročitve. Tožena stranka je v pravnem pouku sledila 7. členu ZZUSUDJZ, da pritožbe ni mogoče vložiti pisno ali ustno na zapisnik. O tem, da se tek rokov ne prekine, ker gre za nujno zadevo, v pravnem pouku tožeča stranka ni bila obveščena, kar tudi graja v pritožbi in v predmetni tožbi, da je pravni pouk nepopoln.

18. V pouku o pravnem sredstvu se stranko pouči, kakšno pravno sredstvo lahko vloži zoper odločbo, kar je izraz temeljnega načela varstva pravic strank (7. člen ZUP). Ta sestavina je enako pomembna kot obrazložitev, saj gre za omogočanje pravice do obrambe. Pravila po 215. členu ZUP veljalo za odločbe prve in druge stopnje kot tudi za sklepe, ko je zoper njih dovoljena pritožba. Toda ne smemo zamenjevati pravice do pravnih sredstev od pouka o tem, kot izrecno določa ZUP v 215. členu (v četrtem do sedmem odstavku). Ne glede na vrsto pravnega sredstva, ki ga stranka lahko vloži, glede na cilj pouka o pravnem sredstvu vanj praviloma vpisujemo možnosti, ki jih stranka ima in ne, česa ne more uveljavljati. Toda čeprav ZUP ne določa vsebine pouka, ko pravno sredstvo ni dovoljeno, recimo pri vrsti sklepov, ni napačno ravnanje, da se v kontekstu temeljnega načela varstva pravic stranke zabeleži dodatne sestavine, ki jih 215. člen ZUP ne navaja. 2 Vendar pa sodišče meni, da stranka z napačnim pravnim poukom ne more pridobiti več pravic. 3

19. Tožnik je v pritožbi zoper izpodbijani sklep v upravnem postopku tudi navajal, da s pooblaščencem ni mogel imeti osebnega stika, iz tega razloga je bilo nemogoče pripraviti in vložiti pritožbo zoper odmerno odločbo, brez predhodnega sestanka med tožnikom kot davčnim zavezancem in njegovim pooblaščencem. Tožnik je ugovarjal kršitev ustavne pravice (25. člen Ustave RS) 4 do učinkovitega pravnega sredstva, do česar se tožena stranka kot drugostopenjski organ ni opredelila pri reševanju pritožbe. Sodišče pripomni, da je potrebno zagotavljati izvajanje pravic in obveznosti ne samo ene stranke, temveč obeh strank v postopku.

20. Sodišče ugotavlja, da dejansko stanje ni bilo v zadostni meri razjasnjeno in ugotovljeno. Izpodbijani sklep nima obrazložitve o odločilnih dejstvih, glede namena in cilja 1. člena ZZUSUDJZ in s tem v zvezi obrazložitve nujnosti zadeve v skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZZUSUDJZ, zato temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki je imelo za posledico, da je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala ponovno odločati o pravočasnosti pritožbe tožnika zoper odmerno odločbo o dohodnini za leto 2014, pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

21. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. 22. V predmetni zadevi je Upravno sodišče RS s sklepom, št. II U 92/2022 z dne 12. 4. 2022 predlog tožnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Po pritožbi tožnika je Vrhovno sodišče RS, s sklepom, št. I Up 96/2022 z dne 8. 6. 2022, sklep tukajšnjega sodišča razveljavilo, ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

23. V upravnem sporu se o zahtevi za izdajo začasne odredbe odloča po 32. členu ZUS-1, ki v drugem odstavku 32. člena ZUS-1 določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Sodišče lahko na zahtevo tožnika z začasno odredbo, začasno uredi stanje glede na sporno pravno vprašanje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Obstoj vložene tožbe je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe (32. Člen ZUS-1 v zvezi s 1. in 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1).5

24. Ker je obstoj tožbe oz. upravnega spora po navedenih določbah ZUS-1 procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe in je sodišče, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe že odločilo o tožbi v upravnem sporu, tožeča stranka ne izkazuje (več) pravnega interesa za izdajo začasne odredbe, zato je sodišče njeno zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo (smiselno 6. alineja 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi s 4. odstavkom 32. člena ZUS-1). Glede na navedeno se sodišču ni bilo treba opredeljevati do vsebine predlagane začasne odredbe.

**K III. točki izreka:**

25. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani sklep je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu četrtega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 385,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

26. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Na podlagi Odredbe o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov po 1. členu ZZUSUDJZ, se je tek procesnih rokov s 16. 3. 2020 prekinil. Preklic odredbe, objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 77/2020, je začel veljati dne 31. 5. 2020. S 1. 6. 2020 so procesni roki začeli spet teči in so nehali veljati začasni ukrepi v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19. 2 Komentar ZUP, 2. knjiga, UR. l. RS Pravna fakulteta univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 451 – 455. 3 Tako tudi Sodba VSRS I Up 454/2009, z dne 13. 1. 2010. 4 Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. 5 Upravno sodišče RS I U 1272/2011 z dne 13. 10. 2011, III U 194/2015 z dne 29. 7. 2015.