Jedro

Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je tožena stranka predlagala združitev tega postopka s postopkom XY/200y ter v pobot ugovarjala del terjatve, ki se vodi v postopku XZ/200y. Predlagala torej je, da se prav terjatev, o kateri se vodi pravda v zgoraj navedeni zadevi pobota s terjatvijo tožeče stranke v obravnavani zadevi, ne da bi se ponovno začela pravda v zvezi s to terjatvijo, saj je predlagala združitev postopkov. Ker torej tožeča stranka ni želela sprožiti nove pravde, ne gre za litispendenco (3. odstavek 189. člena ZPP).

Prvostopno sodišče je torej zmotno zaključilo, ko je pobotni ugovor tožene stranke zavrglo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 27.7.2001 ostane v veljavi za glavnico v znesku 1.962.469,75 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti dalje do plačila ter za stroške izvršilnega postopka v znesku 61.740,38 SIT z obrestmi (1. točka izreka). Pobotni ugovor je zavrglo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 189.720,00 SIT pravdnih stroškov z obrestmi (3. točka izreka).

Tožena stranka je proti odločbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (in sklep) razveljavi.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne ter izpodbijano odločbo potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik utemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je zmotno uporabilo določbe o pobotu in določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o litispendenci, ko je pobotni ugovor dolžnika zavrglo z utemeljitvijo, da o terjatvi, ki jo je tožena stranka postavila v pobot terjatvi tožeče stranke, že teče pravda pod opr.

št. XZ/200y. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je tožena stranka predlagala združitev tega postopka s postopkom XZ/200y ter v pobot ugovarjala del terjatve, ki se vodi v postopku XZ/200y.

Predlagala torej je, da se prav terjatev, o kateri se vodi pravda v zgoraj navedeni zadevi pobota s terjatvijo tožeče stranke v obravnavani zadevi, ne da bi se ponovno začela pravda v zvezi s to terjatvijo, saj je predlagala združitev postopkov. Ker torej tožeča stranka ni želela sprožiti nove pravde, ne gre za litispendenco (3. odstavek 189. člena ZPP). Prvostopno sodišče je torej zmotno zaključilo, ko je pobotni ugovor tožene stranke zavrglo.

Pobotni ugovor je obrambno sredstvo tožene stranke, s katerim se upira plačilu terjatve, ki jo uveljavlja tožeča stranka. Zato ugovor, ki ga je postavila tožena stranka narekuje združitev te pravde s pravdo XZ/200y, saj je v nasprotnem primeru toženi stranki odvzeta možnost obrambe proti plačilu vtoževane terjatve.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo, s katero se je tožeča stranka zavezala oddati stroj X v najem, tožena stranka pa se je zavezala plačati najemnino, nadalje, da je tožeča stranka izročila toženi stranki navedeni stroj dne 21.9.2000, da je prevzemna komisija pred predajo stroja ugotovila, da so poskusni odtisi kvalitetni in da je stroj pravilno montiran. Ugotovilo je, da je tožena stranka zatrjevala, da stroja ni mogla uporabljati, vendar ni določno opredelila razlogov, ki bi preprečevali uporabo. Zaključilo je, da bi bila tožena stranka dolžna na pravno upošteven način notificirati napake na stroju ter da zgolj navedbe, da stroj ni bil uporaben ne zadostujejo, da bi sodišče sledilo toženi stranki. Zato je tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo najemnine ugodilo.

Pritožnik očita prvostopnemu sodišču, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da XX, v zvezi s katerim teče pravda pod opr. št. XZ/200y, ni v neposredni zvezi s strojem X, na katerega se nanaša ta pravda. Pritožnik trdi, da stroj X sam po sebi nima nobene uporabne funkcije in služi zgolj kot stroj za izdelavo ofset plošč za stroj XX.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožnik navedeno zatrjeval že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Trdil je, da je bil stroj X dan toženi stranki v uporabo kot stroj, ki je delal (izdeloval) plošče za tiskarski stroj XX, glede katerega se vodi pravda XZ/200y. Trdil je, da je narava stroja X taka, da le ta ne služi ničemur, če ne deluje sam tiskarski stroj, ravno v tej zadevi pa tiskarski stroji niso delovali, o čemer tečejo pravde. Nadalje je zatrjeval, da je bil stroj X vzet v najem od tožnika na podlagi najemne pogodbe z dne 25.4.2000 z namenom delovanja s prej kupljenim strojem XX ter da brez predhodnega ne služi ničemur. Trdil je, da navedena stroja že od samega začetka ne delujeta kot bi morala in ne dajeta rezultatov, za namen, za katerega sta bila pridobljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka s temi trditvami smiselno zatrjevala, da je bila kavza sporne najemne pogodbe za stroj X v najemu in uporabi tega stroja z namenom in zaradi uporabe stroja XX. Ne drži torej ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni določno opredelila razlogov, zaradi katerih stroja ni mogla uporabljati. Trdila je, da ga ni mogla uporabljati, ker ni deloval stroj XX, zaradi uporabe katerega ga je vzela v najem. Prvostopno sodišče se do teh trditev tožene stranke, ki jih je tožeča stranka sicer prerekala s trditvami, da je stroj XX toženi stranki prodala, stroj X pa je tožena stranka imela v najemu na podlagi sklenjene najemne pogodbe s tožečo stranko, da gre za dve popolnoma različni pravni razmerji, z drugo dejansko in pravno podlago, da v najemni pogodbi ni nikjer navedeno, da tožena stranka ni dolžna oziroma preneha plačevati dogovorjene obroke najemnine v primeru, da stroj XX ne bi deloval, da pravdni stranki nikoli tudi naknadno nista sklenili takšnega dogovora in ga tudi ni bilo potrebno skleniti, ni opredelilo, zato je odločilno dejansko stanje nepopolno ugotovilo. V kolikor bi se namreč trditve o zatrjevanem namenu najema ter trditve o nedelovanju stroja XX izkazale kot resnične, bi to lahko odločilno vplivalo na odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke za plačilo najemnine. Od izpolnitve namena, za katerega je pogodba sklenjena, je namreč odvisna izpolnitev oziroma dolžnost izpolnitve obveznosti pogodbenih strank (138. člen ZOR; 569. člen ZOR; 578. člen ZOR).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi ugodilo, izpodbijano odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen in 355. člen ZPP).

Prvostopno sodišče naj se v ponovljenem postopku ukvarja s trditvami tožeče in tožene stranke v zvezi z namenom najema, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče. V kolikor se bodo trditve tožene stranke o namenu najema spornega stroja izkazale za resnične, naj ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke v odvisnosti od ugotovitev o delovanju oziroma nedelovanju stroja XX. V kolikor pa bo ugotovilo, da te trditve niso resnične in ocenilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen, naj zaradi odločitve o pobotnem ugovoru tožene stranke združi obravnavano zadevo z zadevo XZ/200y ter o tožbenem zahtevku tožeče stranke ponovno odloči. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.