Jedro

Podlaga za spremembo rente so pomembneje spremenjene okoliščine, ki jih je imelo „pred očmi“ sodišče ob izdaji prejšnje odločbe. Besedilo je treba razlagati v povezavi z naukom o časovnih mejah pravnomočnosti, po katerem pravnomočnost zajema stanje kakršno je bilo ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Šteti je zato potrebno, da je imelo sodišče „pred očmi“ tudi dejstva, ki jih nobena izmed strank ni zatrjevala in dokazovala, ali pa jih je, pa jih ni uspela dokazati. Pomembno je le, da se ta dejstva nanašajo na časovno obdobje pred zaključkom glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Morebitne pomanjkljivosti pravnomočno zaključenega postopka v tem pogledu ni mogoče sanirati z uporabo 175. člena OZ. Okoliščine, ki lahko pomenijo podlago za uporabo tega določila so zato lahko le tiste, ki so nastopile po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se : a) izrek pod točko I izreka po spremembi glasi: „Obveznost tožeče stranke Z., ki je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 459/95 z dne 27. 10. 1998 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1376/2000-I z dne 3. 12. 2001, da je od 1. 10. 1998 dalje toženi stranki J., sedaj L., dolžna plačevati rento po 95.000,00 SIT oziroma sedaj 396,43 EUR mesečno, pri čemer dospevajo posamezni rentni obroki v plačilo do vsakega 5. dne v mesecu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. V preostalem delu, ki se nanaša na rento prisojeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1376/2000-I z dne 3. 12. 2001 v višini 79,29 EUR, se tožbeni zahtevek zavrne.“ b) v točki II izreka za 530,63 EUR zniža znesek stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, to je na znesek 740,85 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 313,61 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje z dnem 24. 12. 2010 odpravilo rento, ki je bila toženki prisojena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 459/95 z dne 23. 10. 1998 in s sodbo P 1376/2000-I z dne 3. 12. 2001 (točka I izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 1.271,48 EUR s pripadki (točka II izreka).

Pritožbo vlaga toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbeni zahtevek tožnice zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da je bila toženki s pravnomočnima sodbama priznana renta zaradi popolne nezmožnosti za delo in izgube zaslužka, zmotna. Napačen je zato tudi zaključek, da ni več upravičena do rente, ker prejema nadomestilo za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. V tem delu je sodba obremenjena s kršitvijo po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ne navede jasnih in razumljivih razlogov, ki bi omogočali preizkus odločitve. V obrazložitvi se sklicuje na sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1376/2000-I in I P 459/95, pri tem pa glede odločilnih dejstev vsebino le teh prikazuje v nasprotju z njuno dejansko vsebino. Iz sodbe I P 459/95 izhaja, da je toženka uveljavljala mesečno rento zaradi zmanjšanja pridobitnih sposobnosti, ki so posledica dejstva, da je zaradi posledic prometne nezgode postala trajno manj pridobitno sposobna in ne rento za popolno izgubo zaslužka. Zmotna je tudi ugotovitev, da tožnica ni vedela, da je toženka v času prejšnjega sojenja prejemala nadomestilo s strani ZPIZ-a, saj je to zapisano na strani 5 prej navedene sodbe. Toženka prejema nadomestilo za čas čakanja na ustrezno delo. To samo po sebi pomeni, da je pri toženki še vedno delno ohranjena delovna sposobnost, kot je to razvidno iz odločbe ZPIZ-a z dne 25. 4. 1999. Razumljivo je zato, da v pravnomočno končani pravdi sodišče ni moglo priznati rente za popolno izgubo delovnih zmožnosti. Gre za dajatev iz naslova invalidskega zavarovanja v smislu 88. člena ZPIZ-2, do katere bi bila toženka upravičena tudi, če ne bi bila poškodovana v prometni nesreči. Glede ugovora izčrpane zavarovane vsote navaja, da bo moralo pritožbeno sodišče odgovoriti na vprašanje, ali lahko tožeča stranka, ki v prejšnji pravdi ni ugovarjala zavarovalnega limita, to stori sedaj. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo pri ugotavljanju zneska zavarovalne vsote in ugotovitvi, da je ta že izčrpana. Toženka je v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 15. 3. 2013 jasno in določno navedla razloge, zakaj šteje, da je izračun tožnice napačen. Sodišče do tega v sodbi ni zavzelo stališča. Nasprotno, toženki očita, da je izračunu zgolj posplošeno ugovarjala. Kateri izračun je zakonit in pravilen, bi sodišče moralo povedati. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 4 vsebino sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 459/95 in I P 1376/2000 korektno povzelo in pritožbeno sodišče nasprotja ne ugotavlja. Morebitna nejasnost razlogov v sodbi I P 459/95, za kakšno prikrajšanje je bila renta toženki prisojena in vprašanje, kako je razloge razumelo sodišče prve stopnje oziroma pritožnica, pa ne pomeni te kršitve. Storjena ni bila niti kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe. To velja tudi v pogledu odločitve, da nadomestilo za čas čakanja na ustrezno delo predstavlja takšno pomembneje spremenjeno okoliščino, ki daje podlago za odpravo prisojene rente.

Toženka je bila poškodovana v prometni nesreči 16. 1. 1993, ki jo je povzročil zavarovanec tožnice. Renta, katere odpravo zahteva tožnica v tem postopku, ji je bila prisojena z dvema sodbama. S sodbo I P 459/95 z dne 27. 10. 1998 ji je bila prisojena renta v višini 76.000,00 SIT (danes 317,14 EUR (1). Sodišče je namreč znesek 95.000,00 SIT, ki je bil ugotovljen kot prikrajšanje, zmanjšalo za 20 % toženkin soprispevek. S sodbo I P 1376/2000 z dne 3. 12. 2001, ji je bila prisojena še renta v višini 19.000,00 SIT (danes 79,29 EUR). V pritožbenem postopku je bila namreč sodba I P 459/95 v zavrnilnem delu delno razveljavljena in sicer glede 20 % soprispevka toženke k nastali škodi. V ponovljenem postopku sodišče prve stopnje, drugače kot prvič, soprispevka ni ugotovilo in je zato toženki prisodilo še razliko.

Po 175. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) lahko sodišče na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, lahko pa jo na zahtevo oškodovalca zmanjša ali odpravi, če se pomembneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe.

Podlaga za spremembo (povečanje, zmanjšanje ali odpravo) rente so torej pomembneje spremenjene okoliščine, ki jih je imelo „pred očmi“ sodišče ob izdaji prejšnje odločbe. Besedilo je treba razlagati v povezavi z naukom o časovnih mejah pravnomočnosti, po katerem pravnomočnost zajema stanje kakršno je bilo ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Šteti je zato potrebno, da je imelo sodišče „pred očmi“ tudi dejstva, ki jih nobena izmed strank ni zatrjevala in dokazovala, ali pa jih je, pa jih ni uspela dokazati. Pomembno je le, da se ta dejstva nanašajo na časovno obdobje pred zaključkom glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Morebitne pomanjkljivosti pravnomočno zaključenega postopka v tem pogledu ni mogoče sanirati z uporabo 175. člena OZ. Okoliščine, ki lahko pomenijo podlago za uporabo tega določila so zato lahko le tiste, ki so nastopile po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. (2) Tožnica odpravo rente utemeljuje na dveh okoliščinah. Trdi 1.) da je zavarovalna vsota od 9. 7. 1999 izčrpana in zato rente ni več dolžna plačevati in 2.) da toženka s strani ZPIZ-a od 1. 1. 1999 dobiva nadomestilo za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da že trditve tožnice o času nastanka zatrjevanih pomembneje spremenjenih okoliščin, ob upoštevanju v točki 6 te sodbe povzetih dejstev o času izdaje obeh sodb, s katerima je bila tožnici renta prisojena, ne omogočajo njene popolne odprave.

Obe okoliščini, s katerima tožnica utemeljuje svoj zahtevek za odpravo oziroma zmanjšanje rente, sta nastopili po izdaji prve in pred izdajo druge sodbe. Na dlani je, da bi ju tožnica zato lahko uveljavila že v prejšnjem postopku in sicer po tem, ko je bila zadeva zaradi delne razveljavitve zavrnilnega dela prve sodbe vrnjena sodišču v nov postopek. Pri tem je nerelevantno, da tožnica ni vedela, da je toženka s 1. 1. 1999 začela prejemati nadomestilo za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo. Kot je že bilo pojasnjeno, je bistveno le to, da je to dejstvo ob zaključku obravnave v ponovljenem postopku (torej na dan 3. 12. 2001) že obstajalo. Ker pa bi bila lahko tožnica, če bi se na obe okoliščini sklicevala, uspešna zgolj v pogledu takrat še nepravnomočno prisojenega dela rente (to je zneska 19.000,00 SIT oziroma danes 79,29 EUR), je samo v tem delu mogoč zaključek, da pogojev za odpravo rente ni, ker gre za dejstva, ki so ob zaključku ponovnega sojenja (to je 3. 12. 2001) že obstajala.

Pritožbeno sodišče je v tem delu zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v točki I izreka spremenilo tako, da je zahtevek za odpravo rente, ki je bila tožnici prisojena s sodbo P 1376/2000-I z dne 3. 12. 2001, torej za znesek 79,29 EUR, zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

Glede preostalega dela rente, to je dela, ki je bil toženki prisojen s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 459/95 z dne 27. 10. 1998, pa je potrebno ugotoviti, da tožnica okoliščin, ki jih zatrjuje kot spremenjenih, v prejšnjem postopku, do zaključka glavne obravnave (27. 10. 1998), ni mogla uveljavljati: zavarovalna vsota takrat še ni bila izčrpana, nadomestilo pa je toženka začela dobivati šele 1. 1. 1999.(3) Gre torej za okoliščini, ki časovno gledano, lahko pomenita pomembneje spremenjene okoliščine, ki jih je imelo „pred očmi“ sodišče ob izdaji prejšnje odločbe. To velja ne glede na to, da je tožnica eno od okoliščin, to je izčrpanje zavarovalne vsote, v postopku, ki je tekel pred izdajo sodbe I P 459/95 že (neuspešno) uveljavljala. Ker na dan 27. 10. 1998 zavarovalna vsota še ni bila izčrpana, sodišču ob izdaji prve sodbe o tem ni bilo treba odločati oziroma je bil tak ugovor za odločitev nerelevanten. Ker je tako, pa tožnici ni mogoče odreči možnosti, da tak ugovor uveljavi sedaj, torej po tem, ko je po njenih trditvah prišlo do izčrpanja zavarovalne vsote. Sodišče prve stopnje je glede prvega dela rente, čeprav iz deloma drugačnih razlogov, zato ravnalo pravilno, ko je obe okoliščini tudi vsebinsko presojalo.

Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je do izčrpanja zavarovalne vsote res prišlo, pravilno izhajalo iz zavarovalne vsote, ki je veljala v času škodnega dogodka, to je na dan 16. 1. 1993, in je (glede na pogodbeni dogovor o podvojeni vsoti) znašala 12.000.000,00 SIT. Osnovno zavarovalno vsoto je takrat določal Odlok o najnižjih zavarovalnih zneskih, na katere se mora skleniti zavarovanje proti avtomobilski odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam (Ur. l. RS št. 17/92) in je od 18. 4. 1992 dalje znašala 6.000.000,00 SIT.

Katero zavarovalno vsoto je potrebno uporabiti pri presoji ugovora, da je le-ta že izčrpana, je materialnopravno vprašanje. S pojasnilom, da je treba pri presoji upoštevati zavarovalno vsoto, ki je veljala na dan nastanka škode in v kakšni višini, je zato sodišče prve stopnje odgovorilo tudi na drugačno (materialnopravno) stališče pritožnice v drugi pripravljalni vlogi. Očitek, da se do njenih ugovorov ni opredelilo, tako ni utemeljen. Razlogom, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče dodaja, da uporaba zavarovalne vsote, ki je veljala v času po uveljavitvi Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP) in Koeficienta zvišanja najnižjih zavarovalnih vsot (UL RS, št. 29/96), v konkretnem primeru ne pride v poštev. Sprememba predpisa, do katerega pride po škodnem dogodku, ne more vplivati na nastalo in zapadlo obveznost. Takšno stališče je ZOZP v 19. členu celo izrecno sprejel, saj kot odločilno višino minimalne zavarovalne vsote določa tisto, ki je veljala v času škodnega dogodka. Na povedano ne more vplivati niti dejstvo, da je v času uveljavitve ZOZP prejšnji postopek še tekel. Morda v zvezi s tem ni odveč opozoriti tudi na to, da je tudi pred uveljavitvijo ZOZPk7 večinska sodna praksa sledila stališču, da se pri presoji uporabi zavarovalno vsoto, ki je veljala v času škodnega dogodka, s tem, da se jo ustrezno valorizira na čas sojenja. (4) Ker je bil ZOZP sprejet po škodnem dogodku, pri izračunu preostanka zavarovalne vsote ne pride v poštev niti uporaba tretjega odstavka 19. člena, ki določa, da način spremembe zavarovalnih vsot velja tudi za neizkoriščene dele zavarovalnih vsot. Neutemeljeno je končno tudi sklicevanje na odločbo Višjega sodišča v Celju Cp 620/2011, saj je šlo v citirani zadevi za škodni dogodek, do katerega je prišlo že po uveljavitvi ZOZP, to je dne 22. 5. 1995. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno sledilo s strani tožnice predloženi valorizaciji zavarovalne vsote in izplačanih odškodnin oziroma izračunu porabe zavarovalne vsote. Pri tem izračunu je bila, kot je bilo zgoraj obrazloženo, upoštevana pravilna zavarovalna vsota ter način valorizacije z uporabo indeksov drobnoprodajnih cen, ki je eden od v sodni praksi uveljavljenih načinov valorizacije. Ker pritožnica načinu valorizacije in ostalim elementom izračuna (razen osnovni zavarovalni vsoti in spreminjanju njenega ostanka – kar pa je materialnopravno vprašanje) ni konkretizirano ugovarjala, (5) sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi v pravilnost izračuna podvomilo. Enako velja tudi za pritožbeno sodišče. Po izračunu, na katerega je odločitev oprlo sodišče prve stopnje (priloga A6), je do izčrpanja zavarovalne vsote prišlo 9. 7. 1999. S tem dnem je tožnica dobila možnost, da zahteva odpravo tistega dela rente, ki je bila toženki prisojena s sodbo I P 459/95 z dne 27. 10. 1998 v znesku 317,14 EUR. Odločitev, s katero je sodišče prve stopnje v tem delu zahtevku ugodilo, je zato pravilna.

Čeprav to na odločitev ne more vplivati, saj je že zaradi izčrpane zavarovalne vsote zahtevek tožnice v tem delu utemeljen, pa pritožbeno sodišče dodaja, da podlago za odpravo tega dela rente predstavlja tudi ugotovitev, da toženka od 1. 1. 1999 dobiva nadomestilo za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo. Že v letu 1980(6) je bilo na bivši skupni seji ZS, VS bivših republik in pokrajin ter VVS sprejeto načelno mnenje, da se prejemki zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja vračunajo v ustrezne oblike odškodnine, tako da škoda, ki jo trpi zavarovanec, sestoji v razliki med skupno škodo in tistim, kar oškodovanec dobiva iz enega ali več navedenih naslovov. Ker je znesek rente, ki je bil toženki prisojen s prvo sodbo, manjši od zneska nadomestila, ki ga prejema, je jasno, da do rente ni (več) upravičena. Bolj podrobno pa se pritožbeno sodišče do tega dela pritožbe ne opredeljuje, ker to ni potrebno.

Zaradi spremembe odločitve v glavni stvari, je bilo potrebno poseči tudi v odločitev o stroških postopka. Ob upoštevanju spremenjene odločitve, je tožnica z zahtevkom uspela le delno, to je do višine 80 %, toženka pa do višine 20 %. To pomeni, da sta glede na določilo 154. člena ZPP druga drugi dolžni povrniti ustrezen del potrebnih pravdnih stroškov.

V postopku na prvi stopnji so tožnici, po izračunu, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje in ga pritožnica ne izpodbija, nastali stroški v višini 1.271,48 EUR. Glede na svoj uspeh je upravičena do povračila zneska 1.017,18 EUR. Stroške toženke je odmerilo pritožbeno sodišče. Kot potrebne stroške ji priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v višini 578,50 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 534,00 EUR, pavšalni znesek materialnih stroškov po tar. št. 6200 v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV, skupaj torej 1.381,65 EUR. Glede na svoj uspeh v postopku je toženka upravičena do povračila 20 %, to je do povračila zneska 276,33 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna povrniti tožnici 740,85 EUR. Pritožbeno sodišče je zato znesek stroškov v točki II izreka sodbe znižalo za 530,63 EUR.

Toženka je s pritožbo delno uspela in je zato upravičena do sorazmernega povračila pritožbenih stroškov (20 %). Pritožbeno sodišče ji je priznalo nagrado za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 712,00 EUR, pavšalni znesek materialnih stroškov po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, 22 % DDV ter plačano sodno takso v višini 675,00 EUR, skupaj torej 1.568,04 EUR. Glede na svoj uspeh je upravičena do povračila 20 %, to je do zneska 313,61 EUR. Te stroške ji je dolžna povrniti tožnica v roku 15 - tih dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Odgovor na pritožbo je pritožbeno sodišče ocenilo kot nepotreben in zato odločilo, da tožnica stroške, ki so ji nastali z njegovo vložitvijo, nosi sama (155. v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Gre za 80% skupnega zneska rente, ki ga tožnica toženki izplačuje po obeh sodbah.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, prva knjiga, stran 1008 in odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 441/2000. Op. št. (3): Trditev pritožnice, da je sodišče ob izdaji te sodbe vedelo za nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo, je brez podlage v izvedenih dokazih, predvsem sodbi I P 459/95. Tako na strani pet (zadnji odstavek) te sodbe (niti kjerkoli drugje) ni zapisano, da bi toženka prejemala kakršnakoli nadomestila s strani ZPIZ-a. To, glede na začetek prejemanja nadomestila, tudi ni bilo mogoče. Sodišče je bilo seznanjeno zgolj s tem, da je Zavod za zaposlovanje toženki v obdobju od 1. 2. 1995 do 31. 1. 1998 plačeval določen odstotek zajamčenega osebnega dohodka, kar pa je drug prejemek.

Op. št. (4): Primerjaj sodbo VSL II Cp 1516/2012 in odločbo VS RS II Ips 168/2013 in tam navedeno prakso.

Op. št. (5): Po vpogledu v drugo pripravljalno vlogo pritožnice pritožbeno sodišče ugotavlja, da konkretnih pripomb, razen glede zavarovalne vsote, ki bi jo bilo treba uporabiti pri izračunu in stališča o spreminjanja njenega ostanka, ni ponudila. Ni ponudila niti svojega izračuna do katerega bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti.

Op. št. (6): PiP 57/80, stran 67