Jedro

Sodišče meni, da s tem ko je občina navedla, da imajo trgovski centri zaradi svoje lokacije boljše pogoje za pridobivanje dohodka zaradi večje prometne dostopnosti in parkiranja, možnosti nudenja širšega asortimenta ipd., ni pojasnila razlik pri obremenjevanju stavbnih zemljišč z vidika kriterija izjemne ugodnosti lokacije pri pridobivanju dohodka v isti dejavnosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Celje, št. DT4224-1047/2011-5 (04-1302-21) z dne 31. 3. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila nadomestilo za uporabo zazidanih stavbnih zemljišč (v nadaljevanju NUSZ) na območju Mestne občine Celje za leto 2010, in sicer na naslovu A., v skupnem znesku 152.661,43 EUR (1. točka izreka). Ugotovljeno je bilo, da je zavezanec po prejšnji, odpravljeni odločbi z dne 20. 10. 2010 že plačal znesek 149.947,22 EUR (2. točka), zato je dolžan plačati še razliko v višini 2.714,21 EUR v roku 30 dni na tam navedeni račun (3. točka), sicer bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (4. točka). Odločila je še, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka) in da pritožba ne zadrži izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da je nadomestilo odmerjeno na podlagi določb Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Celje (Uradni list RS, št. 61/06 in naslednji, v nadaljevanju Odlok), da gre za zemljišča oziroma nepremičnine na A., ki v naravi predstavljajo poslovno zgradbo z neto tlorisno površino stavbe v izmeri 12.263,00 m2 in parkirišča velikosti 7.514,46 m2, z namembnostjo skupine C2 iz 11. člena Odloka – storitvena dejavnost osebnih storitev, trgovine in gostinstva.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in obširno navaja, v čem ne more preizkusiti izpodbijane odločbe. Meni, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj mu toženka v izjavo ni posredovala dopolnitve Občine Celje z dne 24. 3. 2014 glede podatkov, potrebnih za odmero.

Zatrjuje, da Odlok ne omogoča preveritve razvrščanja zemljišč v območja, ker da iz njegove vsebine ni razvidno, po kakšnih kriterijih se zemljišča razlikujejo. Zato ni jasno, po kakšnem kriteriju je bilo njegovo zemljišče uvrščeno v I.A območje. Odloku očita, da je to območje opredeljeno brez geografskega mejnika ali podobnega kriterija in zato arbitrarno.

Meni, da je za njegovo dejavnost predpisano nesorazmerno število točk v primerjavi z drugimi dejavnostmi, kar naj bi predstavljajo kršitev načel enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS), dejavnost pa ne more biti merilo, ki bi lahko vplivalo na višino nadomestila, ker da to ne izhaja iz namena te dajatve. V Odloku ni kriterijev ali razlage, zakaj je ista dejavnost (v konkretnem primeru C2), različno obremenjena v različnih območjih. Odlok je neustaven, ker ne ponudi preveritve obračuna nadomestila po višini. Ne Odlok niti na njegovi podlagi napravljeni izračun ne temeljita na nikakršnih analizah o krajevni razpršenosti trgovine, ki jo opravlja tožnik, niti o obsegu pridobivanja dohodka iz te dejavnosti. Trdi še, da grafična priloga Odloka ni bila pravilno objavljena.

Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru predlaga, naj sodišče tožbo, na katero po vsebini ni odgovorila, kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

O odločbi Po prvem odstavku 14. člena Odloka se mesečna višina nadomestila določi kot zmnožek skupnega števila točk, ugotovljenih po merilih iz 10., 11. in 12. člena Odloka, površine, ugotovljene v skladu s 4. in 5. členom, in vrednosti točke za izračun nadomestila, določene v skladu s 13. členom Odloka. V 10. členu Odloka so stavbna zemljišča točkovana na podlagi kriterija opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami individualne rabe, v 11. členu glede na namembnost in lego ter posebej še glede komunalne opremljenosti splošne komunalne rabe, medtem ko je v 4. členu predpisan način določanja površine zazidanega stavbnega zemljišča. Preostala člena (5. in 12.) za obravnavano zadevo nista pomembna, saj se nanašata na nezazidana stavbna zemljišča. Sodišče najprej poudarja, da izpodbijana odločba, s katero je bil odmerjen NUSZ za konkretni primer, pomeni uporabo določb predpisa (Odloka), zato organ v njej ni bil stranki dolžan pojasnjevati razlogov in okoliščin, ki so normodajalca vodile pri njegovem sprejemanju (npr. zakaj je bilo oblikovano novo območje I.A). Zato so v tem pogledu neutemeljeni tožbeni očitki o pomanjkljivo obrazloženi odločbi.

Tudi sicer se sodišče ne strinja s tožbo, da je odločba neobrazložena, nasprotno, v njej so navedeni vsi elementi, relevantni za izračun, na podlagi česa so bili ugotovljeni in pravna podlaga za odmero. Tako je že iz izreka izpodbijane odločbe razvidno, da je bilo v obravnavnem primeru nadomestilo odmerjeno za zazidano stavbno zemljišče (ker je naveden naslov s hišno številko), navedena je površina, ki je bila pri tem upoštevana, komunalna opremljenost (kanalizacija, vodovod, plinovod in opremljenost z objekti splošne komunalne rabe – SPR) in število točk, namembnost stavbnega zemljišča (C2) in razvrstitev zemljišča v območje I. A ter točkovanje, vrednost točke in obdobje, za katerega se NUSZ odmerja. Upravni organ prve stopnje je vse navedeno v obrazložitvi svoje odločbe izčrpno pojasnil ne le besedilno, ampak tudi z grafičnim prikazom območij zazidanih stavbnih zemljišč iz omenjenega Odloka (ker je iz slikovnega prikaza v obrazložitvi razviden zapis Uradni list RS, št. 39/09, je nerazumna tožbena trditev, da grafični del Odloka ni bil objavljen) ter z grafičnim prikazom in uradnimi podatki zbirnega katastra gospodarske javne infrastrukture (ne drži torej niti to, da ni razvidno, katero komunalno opremo „koristijo“ tožnikove nepremičnine oziroma ali se nanje lahko priključuje). Jasen razlog, zakaj je bilo tožnikovo zemljišče v odločbi uvrščeno v območje I.A, ta uvrstitev pa nato upoštevana v točkovanju, je ta, da je organ na podlagi objavljene grafične priloge Odloka ugotovil, da tožnikovo zazidano stavbno zemljišče leži v tem območju. Naloga organa torej ni bila, da bi sam določil območja ob upoštevanju lastnosti iz 7. člena Odloka. Zato je neutemeljeno tožnikovo pričakovanje, da naj bi davčni organ v odločbi navedel, zakaj šteje, da je katero od zemljišč na območju mestne vpadnice. Prav tako organ ni bil dolžan pojasnjevati uvrstitve v I. A območje kot lokacijsko ugodno območje za pridobivanje dohodka in je podkrepiti s primerjalnimi študijami, saj je to lastnost omenjenemu območju, kjer so tožnikova stavbna zemljišča, pripisal že normodajalec. Neutemeljeno je še stališče, da stavbna zemljišča niso identificirana in da ni mogoče ugotoviti, ali gre za zazidano ali nezazidano stavbno zemljišče. Iz obrazložitve povsem jasno izhaja, da gre za zemljišče s poslovno zgradbo in parkiriščem, torej za zazidano stavbno zemljišče, ki je tudi lokacijsko opredeljeno z naslovom, zato dodatna identifikacija z zemljiškoknjižnimi podatki ni bistvenega pomena.

Poleg navedenega je toženka podrobno pojasnila (5. stran obrazložitve), kako je ugotovila tožnikovo dejavnost (zgodovinski izpisek iz sodnega registra) in v katero skupino po Odloku sodi (C2). Zato ne drži, da v odločbi ni navedeno, na podlagi česa je tožnikova dejavnost uvrščena v skupino C2, poleg tega pa je tožnik v postopku s to uvrstitvijo celo soglašal (njegova izjava z dne 14. 2. 2014, ki se nahaja v upravnih spisih). To pomeni, da je bilo to nesporno dejstvo, ki je nesprejemljivo problematizirano šele v tožbi.

Iz obrazložitve nadalje izhaja, katere površine in zakaj so bile uporabljene za odmero (4. stran), ter da je tožnik v postopku izpodbijal njihovo velikost, da za to ni predložil dokazov, da je organ kljub temu pozval Mestno občino Celje, naj ponovno pojasni podatke o površinah, in da mu je občina 24. 3. 2014 posredovala tožnikovo vlogo – dopolnitev njegove pritožbe zoper odmero NUSZ za leto 2007, v kateri je tožnik sam navedel podatke o površini objektov (trgovine v izmeri 12.263 m2, parkirišč ter manipulativnih površin v izmeri 7.514,50 m2, vse s priloženim gradbenim dovoljenjem z dne 2. 2. 2007). Te podatke je nato organ v obravnavanem primeru upošteval pri izračunu, res pa je, da omenjene vloge Mestne občine Celje tožniku ni posredoval v izjavo. Vendar sodišče meni, da s tem njegova pravica, da se izjavi o pravno pomembnih dejstvih za odločitev, ni bila kršena. Tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe kot iz predloženih upravnih spisov izhaja, da ga je davčni organ že predhodno (dopis z dne 30. 1. 2014) seznanil s podatki, relevantnimi za odmero (tudi s površino), ga pozval, naj se o tem izjavi, tožnik pa za svoje kasnejše trditve o manjši površini (vloga z dne 14. 2. 2014) ni predložil dokazov. Mestna občina Celje je torej z omenjeno vlogo davčnemu organu le potrdila nespremenjeno površino, ki jo je tožnik zatrjeval že v postopku odmere za leto 2007, z njimi pa je bil, kot rečeno, seznanjen s pozivom z dne 30. 1. 2014, a dokazov za svoje nasprotne trditve ni predložil. Povedano pomeni, da bi lahko tožnik konkretizirano izpodbijal vse vidike izdane odločbe, na podlagi omenjenega poziva organa z dne 30. 1. 2014, v katerem mu je bil predstavljen izračun odmere NUSZ za obravnavano leto 2010, pa je to možnost imel že v postopku pred njeno izdajo. Tako bi med drugim lahko argumentirano oporekal, da njegova zemljišča niso komunalno opremljena v obsegu, upoštevanem pri odmeri. Ker tega ni storil, ne more v tožbi očitati organu, da bi moral upoštevati mnenje upravljavca objekta ali naprave o dejanski možnosti priključitve na komunalno infrastrukturo.

Zakaj bi po vsem povedanem morala toženka pridobiti od občine še podatke iz katastra stavb, podatke o površini zemljiških parcel, ki so vključene v območja, za katera je občina določila, da se na njih plačuje NUSZ, in podatke o etažni površini poslovni prostorov, iz tožbe ni razvidno, zato sodišče na te trditve ne more odgovoriti.

O Odloku o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Celje Sodišče tudi pri tem najprej pojasnjuje očitno, in sicer da je Odlok predpis in zanj ne veljajo pravila o obrazložitvi odločbe v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zato se ni opredeljevalo do ugovorov v tožbi, da Odloka ni mogoče preveriti z vidika v njem sprejetih rešitev in dejanskih okoliščin, ki so bile podlaga zanje (npr. očitek, da Odlok ne omogoča preveritve razvrščanja zemljišč v območje – 4. stran tožbe, ali pa da iz njegove grafične priloge ne izhajajo preverljivi podatki o razvrstitvi tožnikovega zemljišča v „posamezno območje, upoštevaje dejavnost tožeče stranke“).

Sodišče je zato v nadaljevanju v obsegu tožbenih navedb preverilo zakonitost uporabljenih določb podzakonskega predpisa, torej to, ali je normodajalec pri konkretizaciji pogojev za odmero NUSZ z Odlokom ravnal v skladu z določbami Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, v nadaljevanju ZSZ/84). Ta je v 58. členu določil, da občina določi območje, na katerem se plačuje NUSZ (tretji odstavek), pri čemer so kot taka območja v drugem odstavku istega člena navedena mesta in naselja mestnega značaja, območja, določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, območja, za katera je sprejet prostorski izvedbeni načrt, in druga območja, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. V 61. členu pa je predvidel, da NUSZ določi občina v skladu z dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo, pri čemer upoštevajo zlasti: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve za te objekte in naprave; lego, namembnost in smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih. Gre za merila, ki so po 4. členu Dogovora o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in meril za določanje višine tega nadomestila (Uradni list SRS, št. 19/86, v nadaljevanju Dogovor), pomembna za določanje višine nadomestila.

Obravnavani Odlok v 6. členu določa kriterije za določanje območij, in sicer: splošno opremljenost s komunalno infrastrukturo; funkcionalno ugodnost lokacije stavbnega zemljišča; ustrezno namensko rabo po prostorskih izvedbenih aktih; gostoto javnih funkcij in poslovnih dejavnosti; stalne prekomerne motnje pri uporabi stavbnega zemljišča. V 7. členu je po teh kriterijih oblikovano sedem območij (I., I.A, I.B, II., III., IV. in V.) in pri vsakem od njih konkretneje določeno, katera okoliščina je bila relevantna za oblikovanje območja. Tako je za območje I.A, v katerega je po določbah Odloka (njene pregledne situacije) uvrščeno tožničino zazidano stavbno zemljišče, določeno, da v njem ležijo stavbna zemljišča: na območjih ob mestnih vpadnicah; na območjih ob avtocestah, namenjenih poslovnim, servisnim in storitvenim dejavnostim; na območjih z močno razvito prometno in komunalno infrastrukturo; ki pomenijo izjemno ugodnost lokacije za možnost pridobivanja dohodka. V I. območje so uvrščena stavbna zemljišča v neposredni bližini mestnega središča, v strnjenih naseljih na širšem območju mesta (naselja mestnega značaja), v strnjenih naseljih ob mestnih vpadnicah ter na območjih ob avtocestah, namenjenih poslovnim, servisnim in storitvenim dejavnostim. II. območje zajema stavbna zemljišča, ki so prvenstveno namenja gospodarski rabi, z močno razvidno prometno in komunalno infrastrukturo.

Zato ne drži tožbena trditev, da iz Odloka ni razvidno, po kakšnih kriterijih se območja razlikujejo. Poleg tega je Mestna občina Celje, ki jo je sodišče pozvalo, naj pojasni, katere okoliščine so bile upoštevane pri oblikovanju I.A območja, v odgovoru z dne 16. 4. 2015 navedla, da občina pri oblikovanju območij v veliki meri sledi območjem prostorskega urejanja, in da je bilo pred spremembo Odloka ugotovljeno, da so se določena območja, na katerih so trgovski centri, po realizaciji prostorskega akta po svojih značilnostih izenačila s tistimi, na katerih se izvaja ista dejavnost, zato se je območje glede plačevanja nadomestila ovrednotilo podobno. Pojasnila je, da je tožnik v poznih 90-ih letih izrazil interes za gradnjo trgovskega centra v Celju in da je zaradi že pozidanih lokacij, namenjenih taki gradnji, stekel postopek sprememb in dopolnitev zazidalnega načrta Industrija jug za kompleks bivšega ... avtobusnega terminala v Celju (Uradni list RS, št. 75/98), ki je omogočil takšno gradnjo.

Iz navedenega izhaja, da je bil razlog za določitev novega območja I.A z Odlokom o spremembah in dopolnitvah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč za območje Mestne občine Celje (Uradni list RS, št. št. 39/09) uskladitev z območjem, na katerega se nanaša omenjeni prostorski akt, ki je območje nekdanjega kompleksa avtobusnega terminala spremenil v območje gradnje za obrtne, servisne in trgovske dejavnosti. To pa ni v nasprotju s kriteriji iz 3. člena Dogovora, saj ta določa, da bodo podpisnice pri določanju območij iz drugega odstavka 58. člena ZSZ/84 upoštevale: a) na območjih mest in naselij mestnega značaja pozidane površine in površine, ki so s srednjeročnim družbenim planom občine določene za širitev naselja; b) na drugih območjih, določenih za kompleksno graditev: površine, določene za kompleksno stanovanjsko graditev in površine, določene za graditev industrijskih, turističnih, energetskih in drugih podobnih objektov (industrijska območja, turistična območja, območja strnjenih počitniških naselij); c) na območjih naselij, ki nimajo mestnega značaja in na drugih območjih za poselitev: pozidane in nepozidane površine, ki jih zajema zazidalni ali ureditveni načrt; č) na drugih območjih: pozidane površine v naseljih in drugih območjih za poselitev, ki so dejansko opremljene najmanj z vodovodnim, kanalizacijskim in električnim omrežjem, lahko pa tudi na območjih, ki nimajo kanalizacije, imajo pa drugo komunalno opremo (podpisnice bodo območja označile z ustreznimi grafičnimi kartami).

Po povedanem dejstvo, ki ga navaja tožnica, in sicer da se na zemljišču ni spremenilo nič, NUSZ pa je bil z omenjeno spremembo Odloka povečan, na zakonitost tega predpisa ne more vplivati. Pri tem je nepomembno tudi, da naj bi na podlagi izpodbijane odločbe plačala višji NUSZ kot drugje po Sloveniji, saj je določitev NUSZ v pristojnosti posamične občine. Tudi dejstvo, da tožniku niso bili znani razlogi za spremembo Odloka, še ne pomeni arbitrarnosti spremembe. Prav tako je neutemeljeno stališče, da naj bi se ta kazala v določitvi območja brez geografskega mejnika ali podobnega kriterija, saj so kriteriji za določanje območij po že navedenem v prvi vrsti odvisni od območja prostorskega akta. V tem pogledu tudi njeno sklepanje, da naj bi Mestna občina Celje pri vrednotenju njenih zemljišč upoštevala le, kdo je lastnik, nima podlage, ne glede na to, da območje I.A na grafični prilogi Odloka deluje kot „otok“ v okoliškem II. območju.

Tožnik poleg tega meni, da so njegova zemljišča obremenjena z nesorazmernim številom točk v primerjavi z zemljišči zavezancev, ki na njih opravljajo druge dejavnosti, kar naj bi bilo v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS (URS). Pri tem se sklicuje na vrednotenje stavbnih zemljišč v območju I.A, na katerih zavezanci opravljajo dejavnost E2 ali E1, in na stavbna zemljišča v II. območju, na katerih zavezanci opravljajo isto dejavnost (C2), NUSZ pa je za več kot petkrat nižji.

Ustavno sodišče je v več svojih odločbah (npr. U-I-122/04, U-I-357/98) pojasnilo, da terja načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS upoštevanje sorazmerja med ugodnostmi stavbnih zemljišč in s tem zvezanimi bremeni, ki jih normodajalec z različnim urejanjem pravnih položajev nalaga posameznim zavezancem. Načelu enakosti ustreza takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, pri čemer razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje.

Po tabeli iz 11. člena Odloka so v območju I.A dejavnosti A (oglaševanje z nepremičnimi objekti in napravami oglaševanja), B (finančne storitve), C1 (storitvena dejavnost razen osebnih storitev, trgovine in gostinstva), C2 (storitvena dejavnost osebnih storitev, trgovine in gostinstva) in D (industrija, gradbeništvo in promet) obremenjena z enakim številom točk – 562,5. Dejavnost E1 (zemljišča za upravo in javne zavode lokalne samouprave) je v tem območju obremenjena s 25 točkami, E2 (ostala uprava in javni zavodi) s 62,5 točkami, F (zemljišča za lokalno samoupravo, na katerih se odvija dejavnost, financirana s strani Mestne občine Celje in dejavnosti osebnih storitev v starem mestnem jedru) s 5 točkami ter G (zemljišča za stanovanjske namene) z 10 točkami.

Navedeno ne potrjuje, da bi bil tožnik v primerjavi z drugimi zavezanci, ki v istem območju opravljajo primerljivo, to je pridobitno dejavnost, obremenjen nesorazmerno, saj so stavbna zemljišča z namembnostjo od A do vključno D obremenjena povsem enako. Po mnenju sodišča pa tožnik zatrjevane neenakosti ne more utemeljiti s primerjavo z obremenitvijo zavezancev, ki v tem območju uporabljajo stavbna zemljišča za povsem drugo namembnost, to je za izvrševanje dejavnosti uprave, javnih zavodov, za dejavnost, ki jo financira samoupravna lokalna skupnost in za stanovanjski namen. Gre za primerjavo neenakih položajev, ki dopuščajo normativno različnost. Kot je bilo pojasnjeno v 19. točki obrazložitve, je Odlok v 7. členu opredelil območje I.A kot izjemno ugodno območje za pridobivanja dohodka, kar ga razlikuje od ostalih območij (območje I.B je za dohodek ugodno območje, ostala pa nič od tega). To pomeni, da je različno točkovanje stavbnih zemljišč glede na lego in namembnost v tabeli 11. člena Odloka tudi odraz uporabljenega kriterija izjemne ugodnosti lokacije za pridobivanje dohodka. Tako je stavbo zemljišče z dejavnostjo C2 v I. območju točkovano s 130 točkami, v I.A s 562,5, v I.B z 250, v II. in III. s 101,5, v IV. s 45 in v V. območju z 32,5 točkami. Iz navedenega izhaja, da je obremenitev stavbnih zemljišč z namembnostjo C2 v I.A območju več kot petkrat višja od obremenitve zemljišč za enako dejavnostjo v II. območju, ki glede na grafični prikaz območij v celoti obkroža tožnikovo območje.

Mestna občina Celje je v odgovoru pojasnila, da so trgovski centri zaradi svoje lokacije bolj prometno dostopni in imajo možnost parkiranja, kar pomeni boljše pogoje za pridobivanje dohodka v trgovski dejavnosti. Utemeljenost razlikovanja pojasnjuje s primerom uporabe metode načina kapitalizacije donosa, ki bi pokazala veliko razliko v prihodkih, ki so ustvarjeni z najemnino v lokalih v starem mestnem jedru ali z oddajanjem lokalov v trgovskih centrih. Meni, da se vsak, ki se odloči za opravljanje trgovske dejavnosti v Celju, lahko odloči tudi, kje jo bo opravljal. Če je zanj strošek plačevanja NUSZ na „dobri“ lokaciji velik, jo bo preselil npr. v mestno jedro.

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-15/04 z dne 27. 1. 2005 poudarilo, da namen NUSZ ni obremenitev dobička. Izjemna donosnost dejavnosti, ki se lahko opravlja samo na določenih lokacijah, je sicer lahko med kriteriji, ki jih lokalna skupnost upošteva, ko določa višino nadomestila, vendar mora biti višina dodatne obremenitve v razumnem sorazmerju z višino dodatnega dohodka, ki ga prinaša izjemno ugodna lokacija. Zato je lokalna skupnost pred obremenitvijo zavezancev po tem kriteriju dolžna ugotoviti njihov različni položaj zaradi izjemne donosnosti dejavnosti na posameznih lokacijah (11. točka). V U-I-158/02 je še navedlo, da mora normodajalec navesti podatke, ki jih je uporabil pri določitvi sorazmerja med posameznimi obremenitvami.

To pomeni, da normodajalec tega merila ne more uporabiti na podlagi proste presoje in na ta račun določiti višjega števila točk za stavbno zemljišče, zgolj zato, ker naj bi ležalo v območju, ki je posebej ugodno za pridobivanje dohodka v določeni dejavnosti in zato omogoča večji zaslužek kot na drugih lokacijah.

Sodišče meni, da s tem ko je občina navedla, da imajo trgovski centri zaradi svoje lokacije boljše pogoje za pridobivanje dohodka zaradi večje prometne dostopnosti in parkiranja, možnosti nudenja širšega asortimenta ipd., ni pojasnila razlik pri obremenjevanju stavbnih zemljišč z vidika kriterija izjemne ugodnosti lokacije pri pridobivanju dohodka v isti dejavnosti. Sodišče se zato strinja, da je Odlok v 11. členu glede točkovanja stavbnih zemljišč z namembnostjo C2 v I.A območju v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena URS, zato v tej zadevi ne bi smel biti uporabljen (exceptio illegalis).

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V njem bo moral upravni organ za tožnikova zazidana stavbna zemljišča odmeriti NUSZ v višini, ki je za dejavnost C2 predvidena v II. območju, to je območju, ki glede na grafično karto obkroža območje I.A, po 7. členu Odloka pa so vanj uvrščena stavbna zemljišča, ki so prvenstveno namenjena gospodarski rabi z močno razvito prometno in komunalno infrastrukturo.

O stroških upravnega spora Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v upravnem sporu zastopala odvetnica, se mu na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Odvetnica je priglasila še 22 % DDV, vendar za to, da je zavezanka za plačilo omenjenega davka, ni priložila dokaza. Omenjena okoliščina ne izhaja niti iz seznama davčnih zavezancev pri DURS (vpogleda vanj sicer ni predlagala), zato je zahtevek v tem delu neutemeljen. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).