Jedro

V spornem obdobju je postopek glede varstva pravic iz delovnega razmerja urejal ZTPDR, po katerem je bilo treba pri delodajalcu vložiti zahtevo za varstvo pravic v roku 15 dni od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice (80. člen), nato pa v roku 15 dni od odločitve delodajalca oziroma v roku 15 dni po preteku 30-dnevnega roka za odločitev, zahtevati varstvo svojih pravic pri sodišču (83. člen). Tožnik v času trajanja (delovnega) razmerja ni uveljavljal obstoja delovnega razmerja oziroma ni zahteval odprave kršitve pravic pri toženi stranki v smislu 80. člena ZTPDR niti ni vložil tožbe v roku iz 83. člena ZTPDR. Tožbo je vložil šele 20. 1. 2016, čeprav je že v letu 2014 v socialnem sporu izpodbijal odločbo ZPIZ Slovenije, s katero mu ni bila priznana lastnost zavarovanca v spornem obdobju. Torej je že takrat vedel za kršitev pravic iz delovnega razmerja v smislu neobstoja delovnega razmerja. Zato je tožba, ki je vložena po preteku 30-dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1, prepozna, in jo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedenim sklepom zavrglo tožbo, vloženo 20. 1. 2016 zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki v času od 1. 7. 1992 do 31. 12. 1997, prijave v socialna zavarovanja ter plačila prispevkov za ta čas.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da mu je sodišče kršilo ustavno pravico do sodnega varstva, saj so bile izpolnjene vse predpostavke za odločanje o tožbenem zahtevku. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na 200. člen ZDR-1 ter na 80. in 83. člen ZTPDR. Stranki sta imeli sklenjeno delovno razmerje za določen čas, ki ga je tožnik oddelal. Tožena stranka mu ga ni protipravno prekinila, da bi prišla v poštev uporaba navedenih določil. Tožnik je svoje obveznosti po pogodbi v celoti izpolnil, kar mu priznava tudi tožena stranka, kot je razvidno iz potrdila z dne 15. 10. 2010 in dopisa z dne 30. 9. 2013. Da pa ni izpolnila obveznosti do tožnika, da ni uredila formalnosti v zvezi s priznanjem delovne dobe za sporno obdobje ter da v zvezi s tem ni poravnala prispevkov, tega tožnik ni vedel vse do tedaj, ko je bil pravnomočno zaključen socialni spor med tožnikom in ZPIZ Slovenije zaradi priznanja lastnosti zavarovanca (Ps 846/2014). Ker je za odločitev socialnega sodišča, ki mu spornega obdobja ni priznalo v pokojninsko dobo, zvedel od svojega pooblaščenca šele konec leta 2015, ne drži, da je tožbo vložil po preteku vsakega razumnega roka. Ker sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ta v nasprotju z vsebino listin, ki so v spisu, gre za bistveno kršitev določb postopka. Po prepričanju tožnika za takšne primere rok za sodno varstvo sploh ni zakonsko določen, kot izhaja iz 105. člena ZDR. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Ker ne drži pritožbena navedba, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, da so ta v nasprotju z vsebino listin v spisu. Ni podana kršitev 14. ter tudi ne 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Prav tako pritožba neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) ter 80. in 83. člen Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nasl.). Pri tem ni pomembno, da sporno razmerje med strankama ni prenehalo veljati na podlagi odpovedi, ampak z iztekom časa. Uporaba navedenih določil namreč ne pride v poštev le v primeru tožbe zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ampak tudi v primeru tožbe na ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

7. Kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, je treba pred vložitvijo tovrstne tožbe v času, ko sporno razmerje še traja, zahtevati v predsodnem postopku priznanje obstoja delovnega razmerja. Ko pa takšno razmerje preneha, mora tožnik uveljavljati sodno varstvo v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, torej v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. To določilo je relevantno glede na datum vložitve tožbe 20. 1. 2016. 8. Sicer pa je v spornem obdobju 1. 7. 1992 do 31. 12. 1997 postopek glede varstva pravic iz delovnega razmerja urejal ZTPDR, po katerem je bilo treba pri delodajalcu vložiti zahtevo za varstvo pravic v roku 15 dni od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice (80. člen), nato pa v roku 15 dni od odločitve delodajalca oziroma v roku 15 dni po preteku 30-dnevnega roka za odločitev, zahtevati varstvo svojih pravic pri sodišču (83. člen).

9. Pritožba nerelevantno izpostavlja 105. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), saj se ta nanaša na prisilno poravnavo (enako tudi 105. člen ZDR-1), ne pa na roke za vložitev tožbe zaradi ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

10. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik v času trajanja (delovnega) razmerja, to je od 1. 7. 1992 do 31. 12. 1997, ni uveljavljal obstoja delovnega razmerja oziroma ni zahteval odprave kršitve pravic pri toženi stranki v smislu 80. člena ZTPDR niti ni vložil tožbe v roku iz 83. člena ZTPDR.

11. Tožbo je vložil šele 20. 1. 2016, čeprav je že v letu 2014 v socialnem sporu Ps 846/2014 izpodbijal odločbo ZPIZ Slovenije z dne 31. 1. 2014, s katero mu ni bila priznana lastnost zavarovanca v spornem obdobju. Torej je že takrat vedel za kršitev pravic iz delovnega razmerja v smislu neobstoja delovnega razmerja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in zaključilo, da je tožba, vložena po preteku 30-dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1, prepozna, in jo je na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.

12. Neutemeljena je tožnikova pritožbena navedba, da je za kršitev pravic iz delovnega razmerja v smislu neobstoja delovnega razmerja zvedel šele po zaključku socialnega spora konec leta 2015. Prav tako pritožbeno sklicevanje na vsebino potrdila z dne 15. 10. 2010 in dopisa tožene stranke z dne 30. 9. 2013 ne more privesti do ugotovitve o pravočasni vložitvi tožbe, saj sta navedena datuma še bolj oddaljena od datuma vložitve tožbe.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).