Jedro

Tožnik ni upravičen do „samostojne“ invalidske pokojnine, temveč do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Postopek se je namreč začel na podlagi določb Sporazuma o socialnem zavarovanju z BIH. Tožnik ne izpolnjuje pogojev po določbah ZPIZ-1 za priznanje pravice do samostojne invalidske pokojnine, temveč pogoje izpolnjuje s seštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih v RS in BIH, kot je to določeno v 22. členu Sporazuma.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točki II. izreka spremeni tako, da se datum „21. 12. 2009“ nadomesti z datumom „9. 9. 2010“.

V točki II. in III. izreka se besedna zveza „invalidska pokojnina“ spremeni tako, da glasi: „sorazmerni del invalidske pokojnine.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 7. 2012 in št. ... z dne 21. 4. 2012 (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 21. 12. 2009 dalje zaradi posledic bolezni in mu od istega dne priznalo pravico do invalidske pokojnine, ki se izplačuje od 1. 10. 2010 dalje (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da izda odmerno odločbo o invalidski pokojnini v 60-ih dneh od pravnomočnosti sodne odločbe (III. točka izreka).

Zoper del II. in del III. točke izreka je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče namreč pri odločitvi ni upoštevalo odločbe št. ... z dne 8. 9. 2010, s katero je bilo odločeno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 21. 12. 2009 dalje in da nima pravice do invalidske pokojnine. Gre za pravnomočno odločbo, na katero je tožena stranka tudi opozorila na zadnji glavni obravnavi dne 23. 4. 2013. Sodišče tako ni imelo podlage za odločitev o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice za obdobje do izdaje navedene pravnomočne odločbe. S takim postopanjem je kršilo 225. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), še posebej četrti odstavek navedene določbe, ki za sodišče pomeni materialno pravo. Ravnanje sodišča je bilo tudi v nasprotju s 158. členom Ustave RS. Z odločitvijo, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje je namreč poseglo v pravnomočno odločitev, kot izhaja iz že citirane odločbe z dne 8. 9. 2010. Tožena stranka se glede posega v pravnomočno odločbo sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 90/2008 z dne 8. 3. 2010. Kljub temu, da je sodišče odločilo, da se tožniku pokojnina izplačuje od 1. 10. 2010 dalje, ima sam datum razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti in datum priznanja pravice vpliv na odmero pokojnine, glede na to, da gre za različne parametre v zvezi z izračunom takoimenovane prištete dobe. Nadalje tožena stranka še navaja, da ima tožnik v Sloveniji 8 let, 2 meseca in 20 dni pokojninske dobe in zgolj na podlagi te zavarovalne dobe ne izpolnjuje pogojev za priznanje „samostojne“ invalidske pokojnine, pač pa izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine upoštevaje skupno pokojninsko dobo iz BIH in Slovenije. S tem, ko je sodišče odločilo, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine je zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbe 20. in 21. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum, Ur. l. RS - MP, št. 10/2008 in 3/2011) v zvezi z 68. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da datum „21. 12. 2009“ nadomesti z datumom „9. 9. 2010“ ter da se v II. in III. točki izreka pojem poimenovanja pravice spremeni na pojem pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje glede datuma razvrstitve tožnika v I. kategorijo invalidnosti in pa priznanja same pravice do invalidske pokojnine, zmotno uporabilo materialno pravo.

ZPIZ-1, ki je veljal v spornem obdobju, je v petem odstavku 156. člena določal, da pravice na podlagi invalidnosti pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti, seveda če so izpolnjeni tudi drugi z zakonom določeni pogoji. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je pri tožniku z 21. 12. 2009 zaradi posledic bolezni prišlo do izgube delovne zmožnosti, zato ga je z navedenim dnem razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti ter mu upoštevaje določbo prvega odstavka 156. člena ZPIZ-1 ob ugotovljenem dejstvu, da je že od tega dne dalje uživalec pokojninske dajatve pri tujem nosilcu zavarovanja, torej da nima lastnosti aktivnega zavarovanca, priznalo pravico do invalidske pokojnine. Sodišče pa pri tem ni upoštevalo odločbe, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa št. ... z dne 8. 9. 2010, s katero je tožena stranka tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti od 21. 12. 2009 dalje ter odločila, da nima pravice do invalidske pokojnine. Gre za (formalno) pravnomočno odločbo, saj zoper njo tožnik ni uveljavljal pravnega varstva (224. člen ZUP). Ker je bilo obdobje (21. 12. 2009) že obseženo v pravnomočni odločbi tožene stranke, tega datuma ni mogoče upoštevati, temveč je tožniku vtoževano pravico mogoče priznati šele po obdobju, na katerega se ne nanaša pravnomočna odločba. Pritožbeno sodišče je upoštevalo pritožbo tožene stranke, iz katere izhaja, da se ta pravnomočnost nanaša do 8. 9. 2010 (datum izdaje že citirane odločbe) ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu tudi prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 9. 9 2010 dalje. Skladno s 5. alineo 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče delno spremenilo II. točko izreka izpodbijane sodbe tako, da je datum „21. 12. 2009“ nadomestilo z datumom „9. 9. 2010.“ Pritožba pa tudi utemeljeno opozarja, da v spornem primeru tožnik ni upravičen do „samostojne“ invalidske pokojnine, temveč do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Postopek se je namreč začel na podlagi določb Sporazuma. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev po določbah ZPIZ-1 za priznanje pravice do samostojne invalidske pokojnine, temveč pogoje izpolnjuje s seštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih v RS in BIH, kot je to določeno v 22. členu Sporazuma. Pritožbeno sodišče je zato v II. in III. točki izreka izpodbijane sodbe besedno zvezo „invalidska pokojnina“ nadomestilo z besedno zvezo „sorazmerni del invalidske pokojnine.“