Jedro

Z ustavnopravnega vidika so vprašljive vse omejitve in pogoji, ki jih s podzakonskim aktom določa nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja. To velja tudi za pravico do nadomestila za bolniški stalež v konkretnem primeru, ki bi lahko bila le predmet zakonske ureditve in ne podzakonskega splošnega akta nosilca zavarovanja.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno postopalo, ko pri presoji izpodbijanih upravnih odločb ni uporabilo 2. odst. 138. člena POZZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi I., II. in IV. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je odpravilo 1. odst. izreka drugostopenjske odločbe št. ... z dne 9. 6. 2022 in 1. točko izreka prvostopenjske odločbe št. ... z dne 9. 3. 2022 (I. tč. izreka), razsodilo da je tožnik upravičen do nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti od dela z razlogom 08 - izolacija za obdobje od 5. 1. 2022 do 15. 1. 2022 (66 ur) v višini 1.194,60 EUR bruto ter izreklo, da je toženec dolžan tožniku od priznane razlike nadomestila v višini 36,20 EUR bruto odvesti davke in prispevke ter na transakcijski račun izplačati neto nadomestilo plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2022 dalje do plačila v roku 8 dni (II. tč. izreka). V presežku je vtoževane zakonske zamudne obresti od 19. 2. 2022 do 24. 2. 2022 zavrnilo (III. tč. izreka). Izreklo je, da je toženec tožniku dolžan povrniti stroške postopka v 15 dneh v višini 615,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. tč. izreka).

2. Pritožuje se toženi zavod zaradi napačne uporabe materialnega prava s predlogom na spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka.

Ne strinja se, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava v upravnem postopku ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. Prav sodišče naj bi zmotno ugotovilo, da se mora pri izračunu nadomestila plače za čas nezmožnosti za delo šteti dejansko razporejen delovni čas tožeče stranke. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja1 (POZZ) v 2. odst. 138. člena določajo, da se šteje, da ima zavarovanec, ki je sam zavezanec za plačilo prispevka (samozaposleni, s. p., družbeniki, kmetje, idr.), tedensko obveznost razporejeno na 5 delovnih dni od ponedeljka do petka. Pravico do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo ureja Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju2 (ZZVZZ) v členih od 28 do 35, v 26. členu pa določa, da podrobnejši oz. natančnejši postopek in način uveljavljanja pravic iz obveznega zavarovanja ureja zavod v soglasju z ministrstvom za zdravje. Pritožnik meni, da je imel pooblastilo, da natančneje določi obseg, postopek, standarde in normative za uveljavljanje pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, med katere sodi tudi pravica do nadomestila plače za čas nezmožnosti za delo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost ugoditvenega dela sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku3 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ugoditveni del sodbe je izdan ob pravilno uporabljenem materialnem pravu, zato pritožba iz razlogov, ki bodo utemeljeni v nadaljevanju, ne more biti uspešna.

5. Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v ZZVZZ in POZZ. Po 1. odst. 29. člena ZZVZZ gre nadomestilo zavarovancem na podlagi mnenja osebnega zdravnika oz. zdravniške komisije od prvega dne zadržanosti od dela med drugim tudi zaradi izolacije in spremstva, ki jih odreja zdravnik ter poškodbah, nastalih v okoliščinah iz 18. člena zakona. V skladu s 4. odst. 29. člena ZZVZZ zavarovancu pripada nadomestilo za delovne dneve oz. delovne ure, ko je zadržan od dela, kot tudi za praznične in druge dela proste dni, določene z zakonom. Po 2. odst. 138. člena POZZ se sicer res šteje, da ima zavarovanec, ki je sam zavezanec za plačilo prispevka, tedensko delovno obveznost razporejeno na pet delovnih dni od ponedeljka do petka, ki pa v sodno socialnem sporu ni uporabljiva.

6. Po 26. členu ZZVZZ natančnejši obseg zdravstvenih storitev iz 1. odst. 23. člena ter 23. c. člena zakona, ki se zagotavljajo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, natančnejši postopek uveljavljanja pravic, standarde in normative določa Zavod v splošnih aktih v soglasju z ministrom za zdravje. Vendar je Ustavno sodišče RS zaradi podnormiranosti ZZVZZ iz leta 1992 večkrat poudarilo4, da zavod za odreditev pogojev, pod katerimi lahko posameznik uresničuje pravice do zdravstvenega varstva na podlagi izvršilne klavzule iz 26. člena ZZVZZ ni bil, niti mogel biti pooblaščen za določanje omejitev, ki bi bile v neskladju z Ustavo Republike Slovenije5 (Ustava) _Po 1. odst. 51. člena Ustave ima namreč vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon._ Z ustavnopravnega vidika so vprašljive vse omejitve in pogoji, ki jih s podzakonskim aktom določa nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja. To velja tudi za pravico do nadomestila za bolniški stalež v konkretnem primeru, ki bi lahko bila le predmet zakonske ureditve in ne podzakonskega splošnega akta nosilca zavarovanja.

7. V skladu s 125. členom Ustave so sodniki pri sojenju neodvisni in vezani na ustavo ter zakon. Po 156. členu Ustave lahko zahtevajo le presojo ustavnosti zakonov. Pri opravljanju sodniške funkcije niso vezani na podzakonske predpise6, kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje. Če sodnik meni, da podzakonski splošni akt, ki bi ga moral uporabiti, ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga po pravilu exceptio illegalis ne sme uporabiti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno postopalo, ko pri presoji izpodbijanih upravnih odločb ni uporabilo 2. odst. 138. člena POZZ.

8. Na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih7 (ZDSS-1) sta zato s I. tč. izreka izpodbijane sodbe ob pravilni uporabi materialnega prava kot nezakoniti utemeljeno odpravljeni izpodbijani upravni odločbi v delu, ki se nanašata na višino odmerjenega nadomestila plače. Iz dejanskih ugotovitev 10. točke obrazložitve sodbe namreč izhaja, da je tožnik od 5. 1. 2022 do 15. 1. 2022 upravičen do nadomestila za 10 delovnih dni oz. 66 ur, saj ima dejavnost in dejanski delovni čas razporejen na 6 delovnih dni v tednu od ponedeljka do sobote. Glede na dejavnost je upravičen do nadomestila za celotno obdobje zadržanosti z dela, ki ne presega 40 ur na teden, za kolikor je zavarovan.

Z izpodbijano II. tč. izreka sodbe je nadalje pravilno razsojeno, da je tožnik upravičen do nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti z dela od 5. 1. 2022 do 15. 1. 2022 v višini 1.194,60 EUR bruto (in ne 1.158,40 EUR bruto), da je toženec od priznane razlike nadomestila plače v višini 36,20 EUR bruto dolžan odvesti davke in prispevke ter neto znesek izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2022 dalje. S III. tč. izreka sodbe, ki ni izpodbijana, je tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 19. 2. 2022 do 24. 2. 2022 že pravnomočno zavrnjen.

9. Ker iz prej navedenih razlogov toženčeva pritožba ne more biti uspešna, jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano I., II. in stroškovno IV. tč. izreka prvostopenjske sodbe.

1 Ur. l. RS, št. 30/03 UPB s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 4 Npr. v odločbi Up 1300/11-21, U-I 25/14-8 in drugih. 5 Ur. l. RS, št.33/1991 s spremembami. 6 Komentar Ustave RS, Fakulteta za državne in evropske študije; 2010; Franc Testen, str. 1050. 7 Ur. l. RS št. 2/2004 s spremembami.