13. 11. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. novembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 478/2002 z dne 24. 4. 2002 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Radovljici št. P 232/2000 z dne 5. 7. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.V sporu zaradi motenja posesti je sodišče ugotovilo, da je pritožnik (tedaj toženec) motil tožnikovo posest služnosti uravnavanja pretoka vode s tem, da je določenega dne pretok vode v umetni strugi zaprl (in tok preusmeril drugam) in s tem onemogočil delovanje male hidroelektrarne tožnika. V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da je sporno ravnanje opravil v skladu z veljavnim vodnogospodarskim dovoljenjem, ki mu dovoljuje izkoriščati vodo, vendar pa jo mora ob tem spuščati nazaj v naravno strugo. Meni, da bo v primeru, če bo spoštoval in izvršil izpodbijani sklep, ravnal v nasprotju z veljavnim

vodnogospodarskim dovoljenjem, zaradi česar lahko to dovoljenje tudi izgubi. Navaja, da lahko to zanj, ki opravlja dejavnost mlinarja, kar mu pomeni edini vir preživljanja, pomeni nedopusten poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude po 74. členu Ustave in pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave.

Navaja, da nasprotna stranka ustreznega dovoljenja za uporabo vode nima, zato bi se z izvršitvijo izpodbijane sodne odločbe ponovno vzpostavilo protipravno stanje. Ker se s tem dopušča uporaba vode v nasprotju z javno koristjo, naj bi bil kršen tudi 2. odstavek 74. člena Ustave, ki prepoveduje opravljanje gospodarske dejavnost v nasprotju z javno koristjo. Navaja tudi, da služnost v korist zemljišča tožnikov ni bila ustanovljena v zvezi z malo hidroelektrarno, pač pa zaradi namakanja zemljišč in napajanja živine. Zatrjuje tudi kršitev pravice do pritožbe po 25. členu Ustave. Višje sodišče naj bi povsem prezrlo navedbe pritožnika, da ima sporno ravnanje podlago v veljavnem vodnogospodarskem dovoljenju. Višje sodišče naj bi prezrlo, da so bile inšpekcijske odločbe, ki ugotavljajo protipravnost njegovega ravnanja, odpravljene.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi poudarja, da je sporno ravnanje opravil v skladu z veljavno upravno odločbo - vodnogospodarskim dovoljenjem. Sodiščem očita, da so to okoliščino spregledala, Višje sodišče pa se, kot navaja, do pritožbenih navedb s tem v zvezi ni opredelilo. Ta očitek pritožnika ne drži. Iz pravice do pritožbe sicer izhaja, da je pritožbeno sodišče dolžno navedbe v pritožbi vzeti na znanje ter se do njih, kolikor so dopustne in relevantne, tudi opredeliti. Vendar teh zahtev Višje sodišče v obravnavani zadevi ni prekršilo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je Višje sodišče navedbe pritožnika o obstoju upravnega akta, ki naj bi ga upravičeval k spornemu ravnanju, upoštevalo, pretehtalo ter se v obrazložitvi svoje odločbe do njih dovolj izčrpno opredelilo. Ugotovilo je namreč, da toženec nobene od ustreznih podlag (med temi bi bila tudi odločba državnega organa) za svoje ravnanje ni imel, zato o izključitvi protipravnosti ni mogoče govoriti. Ob tem je treba dodati, da ni ustavna zahteva, da bi Višje sodišče v primeru, ko se strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje in je ob tem že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj izčrpna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih pravnih argumentov, izčrpno ponavljalo razloge za odločitev. Argument o obstoju vodnogospodarskega dovoljenja pa je pritožnik v obravnavani zadevi uveljavljal enako že v postopku pred sodiščem prve stopnje, to sodišče pa je na ta argument tudi razumljivo odgovorilo. V obravnavani zadevi torej ne gre za to, da Višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, pač pa za to, da ta odgovor po vsebini ni tak, kot bi ga pritožnik želel. Tega vidika pa v okviru presoje kršitve pravice do pritožbe po 25. členu Ustave ni mogoče presojati. V tem členu Ustave je namreč vsebovano procesno jamstvo, kršitve procesnega jamstva pa ni mogoče utemeljevati z navedbo, da je odločitev sodišča po vsebini napačna.

3.Tudi za kršitev pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave in pravice do svobodne gospodarske pobude po 74. členu Ustave ne gre. Ugotovitev, da je pritožnik nedopustno motil posest nasprotne stranke, ker je samovoljno opravil ravnanje, za katerega nima ustrezne podlage v aktu državnega organa, ter s tem samovoljno spremenil dolgoletno posestno stanje, z vidika pravice do zasebne lastnine ni sporna. Pri tem je treba poudariti, da gre v obravnavani zadevi le za spor zaradi motenja posesti, pri katerem se ugotavlja le zadnje posestno stanje in motenje, ne pa obstoj pravice do posesti. Gre torej za začasno ureditev z namenom preprečitve samovoljnega spreminjanja posestnega stanja, pri čemer sodišče ne upošteva pravice do posesti. Iz tega razloga se kot nebistvene izkažejo vse navedbe pritožnika v zvezi z okoliščino, da nasprotna stranka nima pravice do izkoriščanja vode. Ta odločitev tudi v ničemer ne posega v pravico stranke, da v morebitni petitorni pravdi zahteva varstvo svojih domnevno kršenih pravic. Prav tako ne posega v pravico pritožnika, da si (kolikor ima pravico do preusmeritve vodotoka) v upravnih postopkih pridobi ustrezna dovoljenja in s tem pravni naslov za opravo del. Če ima pritožnik po veljavnem vodnogospodarskem dovoljenju resnično dolžnost, da vodo preusmerja v naravno strugo, lahko to uveljavlja v postopkih za izdajo ustreznih upravnih dovoljenj za preusmeritev toka vode, ki so po njegovih navedbah v teku. Ni pa v nasprotju s pravico do zasebne lastnine in pravico do svobodne gospodarske pobude, da se omenjenega vodnogospodarskega dovoljenja iz leta 1984 v postopku zaradi motenja posesti ne upošteva kot ustrezno pravno podlago za samovoljno spreminjanje posestnega stanja, kakršno je obstajalo že več kot deset let.

4.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, kakor jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger