Jedro

Da bi kršitev zakona s strani sodnika lahko pomenila izrabo sodniške funkcije ali prestop uradnih pravic, pa je potrebno v opisu kaznivega dejanja navesti konkretne okoliščine, iz katerih bi izhajala zatrjevana hujša kršitev z motiviranim naklepom sodnikov, torej, da so takšno odločitev sprejeli prav z namenom, da se zoper osumljene ne uvede kazenski postopek, oziroma z namenom, da se oškodovancem povzroči škoda.

Izrek

Pritožba oškodovancev kot tožilcev se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje pri preizkusu obtožnega predloga po 437. členu ZKP iz razloga po 1. točki I. odst. 277. člena ZKP v zvezi s I. odstavkom 437. člena ZKP zavrglo obtožni predlog, ki sta ga oškodovanca kot tožilca vložila zoper obdolžene T. S., J. K. in M. L. zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po členu 261/II in I KZ.

Proti temu sklepu sta oškodovanca vložila pritožbo iz razlogov po 1.,

2. in 3. točki 370. člena ZKP, obrazložila pa sta le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Vložnika obtožnega predloga sta obdolžencem očitala, da so kaznivo dejanje po členu 261/II in I KZ storili pri odločanju v izvenobravnavnem senatu v zadevi Ks 801/2002, ko so zavrnili zahtevo za preiskavo.

Po določbi 125. člena Ustave Republike Slovenije so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni. Vezani so na Ustavo in zakon. 134. člen Ustave pa določa, da nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za glas, ki ga je dal pri odločanju. Takšna imuniteta pa velja le omejeno. Sodnika varuje glede oddanega glasu, ki ga ne odda (ne sprejme odločitve) z namenom iz I. odstavka 261. člena Kazenskega zakonika.

Sodišče prve stopnje je pri preizkusu obtožnega predloga ugotovilo, da opis ravnanja osumljencev, kot sta ga podala oškodovanca kot tožilca v obtožnem predlogu z dne 4.2.2003, ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega jim kaznivega dejanja po členu 261/II in I KZ, ker ne konkretizira izrabe uradnega položaja ali prestopa uradnih pravic in tudi ne konkretizira namena, da so kot sodniki s prejemom odločitve ravnali z motiviranim naklepom.

Pritožnika navedeno odločitev izpodbijata in menita nasprotno.

Trdita, da opis dejanja vsebuje vse zakonske znake in da dejansko stanje to tudi konkretizira, saj so osumljenci kot sodniki izvenobravnavnega senata odločali o uvedbi preiskave in bi moralo presojati zgolj vprašanja, ali je podan utemeljen sum, da pa so prekoračili pooblastila iz Zakona o kazenskem postopku, saj so zahtevo za preiskavo zavrnili iz razloga "nedokazanosti" kaznivih dejanj, materialno gradivo pa izkrivili.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da so obdolženci - sodniki kot člani senata ravnali v okviru svojih pristojnosti iz 169. člena ZKP. Ko senat odloča o pritožbi obdolžencev zoper sklep preiskovalnega sodnika o uvedbi preiskave, lahko sprejme naslednje odločitve: pritožbo obdolženca zavrne kot neutemeljeno, lahko pa pritožbi obdolženca ugodi in zahtevo za preiskavo zavrne ali pa sklep o uvedbi preiskave razveljavi. Ko odloča o nestrinjanju preiskovalnega sodnika z zahtevo za preiskavo, ki jo je vložil upravičeni tožilec, pa uvede preiskavo ali pa zahtevo za preiskavo zavrne. Preiskavo uvede takrat, ko na podlagi konkretnih dejstev, podatkov in dokazov, ki jih je predložil upravičeni tožilec, ugotovi obstoj utemeljenosti suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Podana mora biti torej določena stopnja verjetnosti, da je obdolženec storilec kaznivega dejanja, ki pa mora biti večja od verjetnosti, da kaznivega dejanja ni storil, kar pa oceni na podlagi določenega gradiva - neformalnih obvestil, fotografij, uradnih zaznamkov in drugega gradiva, ki so ga v predkazenskem postopku zbrali policisti po določbah 148. člena ZKP. Zato pritožnika neutemeljeno navajata, da senat ne bi smel pri odločanju o obstoju suma presojati dokazov (pridobljenih v predkazenskem postopku), ki še niso bili izvedeni in pritožbe zavrniti iz razlogov "nedokazanosti" kaznivih dejanj.

Namen odločanja po V., VI. in VII. odstavku 169. člena ZKP je prav odločitev, ali je podana tista stopnja utemeljenosti suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, ki je potrebna za uvedbo preiskave. Tako mora po eni strani senat treh sodnikov preprečiti izvedbo kazenskega postopka zoper osumljenca, če za to niso podani razlogi za utemeljen sum, po drugi strani pa preiskavo uvesti, če je ta podan.

Odločitev sodišča je sicer lahko nezakonita, če se ta nezakonitost kaže v kršitvi zakona, ki je podlaga takšni odločitvi. Lahko je prekršen zakon ali predpis, ki se nanaša na postopek. Pravilnost in zakonitost sodniških odločitev pa se preizkuša z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, da se odpravijo eventuelne kršitve zakona ali napake. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta oškodovanca kot tožilca vložila pritožbo zoper sklep senata Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ks 801/2002 pod točko II in je Višje sodišče v Ljubljani njuno pritožbo s sklepom I Kp 652/2003 z dne 27.9.2002 zavrnilo kot neutemeljeno.

Tudi sicer eventuelna nepravilnost odločitve sodišča sama po sebi še ne pomeni izrabe sodniške funkcije ali prestopa meje pravic. Da bi kršitev zakona s strani sodnika lahko pomenila izrabo sodniške funkcije ali prestop uradnih pravic, pa je potrebno v opisu kaznivega dejanja navesti konkretne okoliščine, iz katerih bi izhajala zatrjevana hujša kršitev z motiviranim naklepom sodnikov, torej, da so takšno odločitev sprejeli prav z namenom, da se zoper osumljene ne uvede kazenski postopek, oziroma z namenom, da se oškodovancem povzroči škoda. Subsidiarna tožilca sta v obtožnem predlogu zatrjevala, da so sodniki namerno izkrivljali določene dokaze in namerno prezrli dokaze, ki sta jih predložila oškodovanca M. in J. P. in to ponavljata tudi v pritožbi. Vendar pa razen navedb teh dokazov in njunega sklepanja, da iz teh dokazov utemeljen sum izhaja in da bi obdolženci kot sodniki morali uvesti preiskavo, ne navajata konkretnih dejstev, ki naj bi iz teh dokazov izhajali in ki bi utemeljevali z njune strani zatrjevani namen sodnikov, da z nezakonito preprečitvijo uvedbe preiskave zoper osumljence le-tem pridobijo nepremoženjsko korist, oškodovancem pa škodo, ker jima ni omogočen pregon storilcev.

Zato je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker je obtožni predlog zavrglo iz razloga po 1. točki I. odstavka 432. člena ZKP in je pritožbo oškodovancev zavrnilo kot neutemeljeno.