Jedro

Kaznivost kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1

Izrek

I. Pritožba pooblaščencev zasebnih tožilk A.H. in N.H. se zavrne kot neutemeljena ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebni tožilki sta dolžni plačati sodno takso, vsaka v višini 360,00 EUR ter potrebne izdatke obdolženega B.T..

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega B.T. oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil dve kaznivi dejanji žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 105. členu ZKP sta bili zasebni tožilki A.H. in N.H. s premoženjskopravnim zahtevkom napoteni na pravdo, po drugem odstavku 96. člena ZKP pa morata vrniti oziroma plačati vsaka polovico stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne obdolženčeve izdatke.

2. Zoper sodbo so se pritožili pooblaščenci zasebnih tožilk A.H. in N.H. Pritožili so se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega storitve dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 ter ga ustrezno kaznuje in odloči, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje ter pred pritožbenim sodiščem. Če ne, pritožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženi B.T. sam z nasprotovanji pritožbeni obrazložitvi in s smiselnim predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Obdolženi je v odgovoru na pritožbo zahteval še, da se ga obvesti o seji, kar zaradi odsotnega spoznanja iz 445. člena ZKP ni bilo storjeno.

4. Pritožbeni preizkus je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5. Pritožniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do posebnosti konkretne zadeve, denimo, da je bil dopis posredovan v vednost županu Občine Bled in ne Občini, da sta zasebni tožilki zaradi obdolženčevega ravnanja podali zasebno tožbo, potem ker je nezadostno obrazložilo, da v primeru ovadbe, kaznivo dejanje žaljive obdolžitve ne more biti storjeno, ker se ni opredelilo glede obdolženčevega ne-lastništva trgovine C., za interese katere bi se naj potegoval, in ker se ni opredelilo do izpovedb prič V.A., I.B., R.B., A.G. in M.B., s katerimi so bile navedbe iz zgornjega dopisa zanikane.

6. Kršitev ni podana. Pri posebnostih iz pritožbene obrazložitve ne gre za ničesar takšnega, kar bi bilo za zadevo odločilno. Enako velja za samo vložitev zasebne tožbe, ki njene utemeljenosti v vsebinskem - materialnem smislu ne pogojuje. Drugače je glede razlogov o prekrivanjih med naznanitvijo kaznivega dejanja ali prekrška in storitvijo kaznivega dejanja krive ovadbe po 283. členu KZ-1, kaznivega dejanja obrekovanja po 159. členu KZ-1 in obravnavanega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1, ki so pravilno oblikovani (strukturirani) ter v svoji jedrnatosti povsem zadostni.

7. To je pomembno, ker potem v nadaljevanju, konkretno v 9. točki obrazložitve ni težko razbrati, da obdolženi ni bil oproščen zato, ker bi bila v zasebni tožbi zatrjevana kaznivost njegovega ravnanja sicer izkazana, vendar po četrtem odstavku 160. člena ali tretjem odstavku 158. člena KZ-1 izključena, ampak zato, ker zaradi obdolženčevega upravičenja iz prvega odstavka 146. člena ZKP, ki ni bilo zlorabljeno z omenjenim kaznivim dejanjem krive ovadbe po 283. členu KZ-1, sploh ni bila dosežena. Gre za razliko, ki je sodišče prve stopnje odvezovala opredeljevanja do lastništva navedene trgovine in do izpovedb prič, ki so po pritožbeni obrazložitvi zanikale vsebino dopisa, ki je v nadaljevanju šele morala biti preizkušena. Nasprotno bi bilo treba ravnati le, ko bi bilo po pravilnem pravnem naziranju sodišča prve stopnje v zasebni tožbi zatrjevano kaznivo dejanje obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1, kar pa se po razumljivem izreku in razlogih sodbe ni zgodilo.

8. Pritožniki po vsebini uveljavljajo kršitev kazenskega zakona po 2. točko 372. člena ZKP, ko v pritožbeni obrazložitvi pravijo, da obdolženi ni uspel dokazati, da je imel razlog verjeti v svoje trditve, ki bi tudi sicer morale biti podkrepljene s pravnomočno sodbo.

9. Kršitve ni. Najprej zato, ker jo pritožniki uveljavljajo kot posledico odločilnih dejstev, ki po njihovem niso bila pravilno ugotovljena. To ni mogoče. Popolno in pravilno ugotovljena dejstva ter pravilna uporaba materialnega prava sta pogoja, ki vsak zase določata pravilnost sodbe. Če dejstva niso bila ugotovljeno pravilno ali če sploh niso bila ugotovljena, do uporabe materialnega prava, pravilne ali napačne ne more priti in od tod potem njun razcep na dva samostojna pritožbena razloga iz 370. člena ZKP. Razen tega, kot je to bilo že zgoraj obrazloženo v zvezi z uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, obdolženi ni bil oproščen zaradi razlogov, ki bi izključevali kaznivost njegovega ravnanja (2. točka 358. člena ZKP), temveč zato, ker to po razumljivih razlogih sodbe ni kaznivo (1. točka 358. člena ZKP). Gre za razliko, zaradi katere se povzeta pritožbena prizadevanja izkažejo za brezpredmetna ter jim niti zato ni bilo slediti.

10. Povezano z ugotovljenim je bilo pritožnike zavrniti še v graji dejanskega stanja. Njeno bistvo je v pritožbeni oceni, da bi sodišče prve stopnje ne smelo upoštevati izpovedb prič N.P., A.G., A.K., B.T., K.K., A.G., T.B., A.V. in M.B., ki so domnevno potrdile obdolženčev zagovor. Izpovedba prve priče je po pritožbeni obrazložitvi neprepričljiva in neverodostojna, izpovedbe ostalih prič pa izhajajo iz te izpovedbe, medtem ko same obdolženemu o dogodku niso ničesar pripovedovale. To velja za zasebno tožilko A.H., zasebne tožilke N.H. pa niti N.P. v izpovedbi ni omenjal. Nasprotno je po pritožbeni obrazložitvi oceniti izpovedbi zasebnih tožilk in izpovedbe prič V.A., I.B., R.B. ter M.B., ki so vse obdolženčeve navedbe zanikale.

11. Ne. Le ko bi šlo za presojo razlogov za izključitev kaznivosti pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve po četrtem odstavku 160. člena KZ-1 ali pri kaznivem dejanju razžalitve po tretjem odstavku 158. člena KZ-1, bi pritožbeno sodišče na povzeta prizadevanja moralo podrobneje odgovoriti, kar glede na vsebino odločitve ni dolžno. Okoliščine dogodka z dne 13. 10. 2012 so namreč pomembne le v toliko, da je na njihovi podlagi mogoče ugotoviti, ali je obdolženi v obravnavanem primeru omenjeno upravičenje iz prvega odstavka 146. člena ZKP zlorabil s storitvijo kaznivega dejanja krive ovadbe po 283. členu KZ-1 ali kaznivega dejanja obrekovanja po 159. členu KZ-1, ki bi moralo biti v konkretni zasebni tožbi posebej zatrjevano. Ker to ni bilo, storitev kaznivega dejanja krive ovadbe pa je bila izključena, ker je do dogodka v takšni ali drugačni obliki prišlo, so vse ostale okoliščine, kot rečeno, zgolj predmet nadaljnjih preizkušanj z rezultati, ki po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, vsaj v delu niso bili negativni. Glede na to, in ker obdolženi, kljub v pritožbeni obrazložitvi izpostavljenim afirmativnim trditvam iz opisa dejanja na rovaš zasebnih tožilk v prijavi, ni trdil nekaj, kar bi po kvaliteti izključevalo njeno vsebino in obratno, pritožbeno vztrajanje pri žaljivosti obdolženčevega ravnanja v smislu kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 ali kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 ni utemeljeno ter je bilo pritožnike dokončno zavrniti.

12.Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pisanja, na katera se pritožniki na koncu pritožbene obrazložitve še sklicujejo pa prihajajo od druge osebe, je o pritožbi pooblaščencev zasebnih tožilk A.H. in N.H. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena, drugem odstavku 96. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številki 7222 Taksne tarife ter je posledica neuspešne pritožbe.