Jedro

Sodišče prve stopnje, ki je odločalo o zakonitosti upravne odločbe na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku, je svojo odločitev nepravilno oprlo na določbo 1. odstavka 59. člena ZUS. To bi lahko vplivalo na pravilnost sodbe. S tem je bistveno kršilo določbo postopka v upravnem sporu (2. odstavek 72. člena ZUS).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 200/99-6 z dne 27.3.2000 se razveljavi in zadeva vrne sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 - ZUS) z dne 24.12.1998. Z navedeno odločbo, izdano v revizijskem postopku, je tožena stranka po uradni dolžnosti odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 8.12.1997 in odločila, da se tožniku ne priznajo status in pravice žrtve vojnega nasilja. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik dne 9.9.1941 odšel z doma v K. na šolanje v L. in da mu takrat še ni grozila prisilna izselitev z izselitvenega območja, saj je sam navedel, da so Nemci s tega območja začeli izseljevati šele konec oktobra in v začetku novembra leta 1941. Dokaz za to so tudi razglasi o preselitvah oziroma državnopolitičnih ukrepih v obmejnem pasu, datirani z dnem 20.10.1941. Glede na to, ni verjetno, da bi tožnik že v začetku septembra vedel za namen Nemcev in pobegnil pred prisilno izselitvijo. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je tožnikova družina kasneje pred prisilno izselitvijo pobegnila na Š., z njenim posestvom pa je upravljala nemška naselitvena družba. Sodišče prve stopnje enako kot tožena stranka ocenjuje, da tožnik ni dokazal, da bi pobegnil pred prisilno izselitvijo in mu zato ne gre status begunca po zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 68/96, nadalje ZZVN). Meni, da so pogoji za priznanje statusa begunca, po določbah 1., 2. in 3. člena ZZVN za osebe, ki so prebivale na območju, s katerega so Nemci prisilno izseljevali vse slovenske prebivalce podani takrat, če so s tega območja pobegnile, ko je nevarnost izselitve resnično grozila, za kar sodišče šteje obdobje od objave razglasa o državnopolitičnih ukrepih v obmejnem pasu, ki ga je priložil v prvostopni spis tudi tožnik in je bil izdan 20.10.1941. V primerih, ko so osebe pobegnile z izselitvenega območja pred objavo tega razglasa, pa morajo utemeljenost razlogov za pobeg posebej dokazovati. Ker je tožnik po lastnih navedbah pobegnil z izselitvenega območja 9.9.1941, torej pred objavo razglasa, bi moral utemeljenost razlogov za pobeg pred prisilno izselitvijo posebej dokazati. Tožnik v tožbi sicer navaja, da so bile Himmlerjeve smernice o nameravanih raznarodovalnih ukrepih na območju sedanje Slovenije znane že od aprila 1941, kar naj bi pomenilo, da so bili razlogi za pobeg pred prisilno izselitvijo podani že od aprila 1941. Sodišče pa se s takim razlogovanjem ne strinja, saj so se smernice izvajale preko nadaljnjih izvedbenih aktov, končni akt pa je bil omenjeni razglas, ki je tudi po presoji sodišča dejansko pomenil operacionalizacijo smernic in podlago za začetek prisilnega izseljevanja. Tožnik svoje razloge za pobeg utemeljuje tudi s svojo aretacijo in zasliševanjem s strani Nemcev, kar se je zgodilo v K. meseca julija 1941, točnega datuma pa ne navaja, kot tudi ne trajanja aretacije in zasliševanj. Ker naj bi iz K. pobegnil 9.9.1941, torej približno dva meseca po aretaciji in zasliševanjih, po presoji sodišča prve stopnje to tudi ni dokaz o tem, da mu je grozila prisilna izselitev ali pa drugi prisilni ukrepi okupatorja, pred katerimi bi pobegnil. Iz samih tožnikovih izjav pa je razbrati, da je bil po aretaciji izpuščen in je brez kakršnihkoli prisilnih ukrepov okupatorja živel doma do svojega odhoda iz K. v L. V svojih vlogah je tudi navedel, da je že pred 2. svetovno vojno v L. naredil 6 razredov gimnazije in šolanje nadaljeval ter dokončal po prihodu dne 9.9.1941 v L. Glede na navedeno sodišče prve stopnje enako kot tožena stranka zaključuje, da tožnik ni dokazal, da bi 9.9.1941 pobegnil iz K. v L. pred grozečo prisilno izselitvijo in tudi ne pred drugimi prisilnimi ukrepi okupatorja, ki bi mu neposredno grozili.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe, da je Himmler za izvedbo nacističnega načrta raznarodovanju Slovencev med 2. svetovno vojno izdal 18.4.1941 smernice za izselitev tujih elementov iz S.Š. Zato je zmotna in neosnovana trditev sodišča prve stopnje, da je neposredna nevarnost prisilne izselitve grozila šele 20.10.1941. Prisilno izseljevanje bi se pričelo že prej, če bi bil dosežen sporazum o naselitvi izgnancev v južne predele Jugoslavije. Zato ukaz z dne 20.10.1941 ne pomeni začetka prisilnega izseljevanja, ker je ta nevarnost obstajala vse od objave smernic, temveč je zgolj preusmeril pošiljanje transportov v "rajh". Smernice so predstavljale konkretno neposredno nevarnost prisilne izselitve. V tožbi je podrobno opisal razmere, ki so narekovale njegov pobeg, vključno z njegovo aretacijo in policijskim zasliševanjem, kar je več kot dovolj zgovoren dokaz, da je bil neposredno izpostavljen nevarnosti. Po ukrepih nemških oblasti, ki so poleti 1941 zaprle njegova dva strica iz P. in iz C. in ju skupaj z družinama izgnale v Srbijo, je imel dovolj razlogov za strah pred negotovo prihodnostjo. Imel je dovolj razlogov za pobeg, da bi se izognil prisilni izselitvi, zato ugovarja trditvi, da je septembra 1941 odšel nazaj v L. zaradi nadaljevanja šolanja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo sledilo stališču tožene stranke, ki je v revizijskem postopku odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje in odločila, da tožniku ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja od 9.9.1941 do 24.6.1942 in od 18.7.1943 do 15.5.1945. V obrazložitvi utemeljuje svojo odločitev le z nekaterimi okoliščinami, kot so Himmlerjeve smernice ter aretacija in zasliševanje v juliju 1941, ki naj ne bi vplivale na pobeg tožnika. Tožena stranka je odpravila odločbo prve stopnje le na podlagi drugačnega pravnega zaključka in ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovil organ prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa se tako kot tožena stranka z ničemer ni opredelila do izgona tožnikovih staršev v G. in zaplembe njihovega premoženja oziroma povezanosti teh dogodkov s tožnikovim pobegom v L. Prav tako se ni opredelilo do možnosti vrnitve tožnika na dom v K. v času od njegovega pobega do konca druge svetovne vojne. Te okoliščine so navedene v vlogi tožnika za priznanje statusa, deloma v listinah v upravnem spisu, pa tudi v odločbi same tožene stranke. Ni pa razvidno kako so bila, oziroma če so sploh bila ugotovljena dejstva, na katera opira tožena stranka svojo odločitev. Kot izhaja iz spisov v revizijskem postopku niso bili zaslišani ne tožnik ne priče niti izvedeni drugi dokazi, iz katerih bi izhajalo, da bi po izgonu staršev tožnik lahko ostal na domu v K. oziroma, da bi se lahko neovirano vrnil na svoj dom vse do 15.5.1945. Sodišče prve stopnje, ki je odločalo o zakonitosti upravne odločbe na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku, je svojo odločitev napačno oprlo na določbo 1. odstavka 59. člena ZUS, kar bi lahko vplivalo na pravilnost sodbe. S tem je bistveno kršilo določbo postopka v upravnem sporu (2. odstavek 72. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče je ugodilo utemeljeni pritožbi na podlagi 74. člena ZUS in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek.