Jedro

Okrožna državna tožilka napada le v prvostopenjski sodbi ugotovljeno dejansko stanje in izpodbija le obrazložitev sodbe, ne pa tudi sodbenega izreka. Tako tožilka ne uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni rešilo predmeta obtožbe v celoti, zato se pokaže, da njene pritožbe, ko napada le dejansko stanje oziroma dejanske ugotovitve, navedene v obrazložitvi sodbe, ni mogoče niti obravnavati, saj izpodbija sodbo iz nepravih razlogov in se očitno s sodbenim izrekom strinja. Ker se pritožnica ne strinja s sodbenimi razlogi, v katerih sodišče prve stopnje ugotavlja, da obtožencu dejanje na škodo oškodovanca T. ni dokazano, bi morala nujno izpodbijati tudi sodbeni izrek z uveljavljanjem pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 7. točke I. odst. 371. člena ZKP. Pritožba stranke le zoper obrazložitev sodbe pa tudi ni mogoča. Pritožba, v kateri pritožnik napada v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje se ne nanaša le na izpodbijane obrazložitve, ampak na sodbeni izrek, ki ga sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe utemeljuje. Pritožba je po svoji vsebini izraz nezadovoljstva stranke z določeno odločitvijo v kazenskem postopku. Odločitev sodišča pa je izražena v sodbenem izreku.

Izrek

Pritožbi pomočnice okrožne državne tožilke in zagovornika obdolženega B.Š. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do

6. točke II. odst. 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na J. je z izpodbijano sodbo obdolženega B.Š.

spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po 205. čl. KZ in enega kaznivega dejanja kršitev pravic iz socialnega zavarovanja po 209. čl. KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen treh mesecev zapora, nakar mu je po določbah o steku določilo enotno kazen sedmih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Obdolženca je na podlagi

IV. odst. 95. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Na podlagi II. odst. 105. čl. ZKP je odločilo, da je obdolženi dolžan oškodovancu F.N. plačati znesek

155.740,00 SIT, oškodovanki S.P. pa znesek 173.277,20 SIT, s presežkom v znesku 2.088.260,00 SIT pa je oškodovanca F.N. napotilo na pravdo.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila obdolženčev zagovornik in pomočnica okrožne državne tožilke. Zagovornik uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Pomočnica okrožnega državnega tožilca se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obdolženega spozna za krivega kaznivih dejanj po čl. 205 KZ in čl. 209 KZ, storjenih na škodo J.T., in mu za vsako od kaznivih dejanj določi po tri mesece zapora in nato izreče enotno pogojno obsodbo ter mu naloži plačilo stroškov kazenskega postopka.

Višja državna tožilka A.Š. je v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe II. odst. 445. čl. ZKP, ki ga je pritožbeno sodišče vročilo obdolžencu in zagovorniku, predlagala ugoditev pritožbi zagovornika in razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

I.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva glede neizplačila plače oškodovancema F. N. in S.P. ter glede prikrajšanja za delovno dobo oškodovanke S. P. pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih prepričljivo obrazložilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo kazenski zakon.

Obdolženčev zagovornik uveljavlja, da je opis dejanja pod točko 1. izreka za oškodovanka S.P. nejasen, ker se nanaša na obdobje od

19.1.2001 do 30.3.2001 in ne od 19.2.2001, saj je to datum, ki izhaja iz obračuna plače za februar 2001, sodba pa tudi nima razlogov o tem, zakaj sodišče prve stopnje izplačilnim listam za mesec februar in marec 2001 ne verjame in tudi ne zagovoru, da sta bili akontaciji za navedena meseca izplačani. Uveljavlja, da sodišče v razlogih sodbe ni pojasnilo, kaj obsega ugotovljena višina prikrajšanja na plači v znesku 173.277.20 SIT za oškodovanko S.P. in ni upoštevalo, da je ta oškodovanka šele s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi 10.2.2001 izkazala, da se strinja, da jo obdolženec prijavi pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ), sploh pa je ta priča izpovedala, da sta bila z obdolžencem dogovorjena, da jo prijavi s 1.2.2001, kar je kasneje kot pa

19.1.2001. V nasprotju s pritožnikom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, po presoji obdolženčevega zagovora in izvedenih dokazov, o delu oškodovanke S.P. v obdolženčevem gostinskem lokalu, utemeljeno zaključilo, da je obdolženec uresničil vse znake kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 205. členu KZ in tudi kaznivega dejanja kršitve pravic iz socialnega zavarovanja po

209. členu KZ. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede oškodovanke S.P. natančno in logično obrazložilo na straneh 6 do 8 sodbe ter pravilno po presoji ravnanja obdolženca, izpovedbe oškodovanke ter izvedenih listinskih dokazov (obračunov plače za mesec februar in mesec marec 2001, pogodbe o zaposlitvi, oškodovankinega obračuna ur ter potrdila o prejemu plače za januar in del februarja 2001 z dne 19.2.2001) utemeljeno ugotovilo, da je bila oškodovanka S.P. v obdobju od 19.1.2001 do 30.3.2001 zaposlena v obdolženčevem gostinskem lokalu ter da je obdolženec z oškodovanko sklenil pisno pogodbo o delu šele 10.2.2001 in ji za opravljeno delo za čas od sklenitve pogodbe o zaposlitvi do prenehanja zaposlitve ni izplačal plače, ki izhaja iz obračunov na list.št. 12 in 13 v spisu, ter je v času, ko je delala brez sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi ni prijavil pri ZPIZ. Pravilno je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da obdolženec oškodovanki P. ni v celoti izplačal dogovorjene plače v višini 173.277,20 SIT in da jo je prikrajšal za 22 dni delovne dobe.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo oškodovanki, da je v navedenem obdobju opravljala delo pri obdolžencu in na podlagi ocene dokazov napravilo pravilne in utemeljene dokazne zaključke, da je bilo delovno razmerje sklenjeno tudi v času, za katerega obdolženec in oškodovanka nista podpisala pisne pogodbe. Z natančnimi in popolnimi razlogi prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče popolnoma strinja in ugotavlja, da so razlogi sodišča v izpodbijani sodbi glede oškodovanke P. popolni in natančni. Zato pritožnik z drugačnim vrednotenjem obdolženčevega zagovora, ko se z oceno zagovora, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne strinja, z drugačnim vrednotenjem izpovedb oškodovanke P., ko naj ne bi imela interesa skleniti delovno razmerje, saj tega tudi ni uveljavljala pred pristojnim delovnim sodiščem, ter da ni prišlo do prikrajšanja na plači v višini, kot jo je ugotovilo sodišče, ker naj bi ta znesek presegal dogovorjene bruto plače za del meseca februarja in v celoti za mesec marec 2001, pravilnih razlogov prvostopenjskega sodišča ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje utemeljeno verjame oškodovanki, da ni prejela niti celotne plače za mesec marec in tudi ne za februar od 10.2.2001 dalje in tudi ne akontacije osebnega dohodka, kakor je to zapisano v obeh obračunih plač na list.št. 12 in 13 v spisu, ki ju je izdelalo obdolženčevo podjetje za oškodovanko in je svojo oceno obrazložilo na strani 7 in navedlo razloge, ki jih tudi pritožbeno sodišče sprejema. Nima prav zagovornik obdolženega, da znesek

173.277,20 SIT presega znesek dogovorjene bruto plače za februar in marec 2001, saj pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta znesek seštevek bruto plače za februar 2001 v višini 77.073,50 SIT in za mesec marec 2001 v višini 96.203,70 SIT. Oba bruto zneska plače obsegata plačilo za redno delo in le za mesec marec tudi nadomestilo za bolniško odsotnost. Tako se pokaže kot neutemeljeno ugibanje zagovornika v pritožbi, ali ugotovljeni znesek bruto plač obsega tudi povračilo stroškov prehrane, prevoza, morebitnih nadur. Zagovornik obdolženega dejansko izraža le nestrinjanje z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, in dokaze ter presojene pravne podlage v izpodbijani sodbi vrednoti drugače, kot jih je vrednotilo prvostopenjsko sodišče, kar pa ni relevanten razlog za izpodbijanje dejanskega stanja.

Zagovornik obdolženega izraža tudi nestrinjanje z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede kaznivega dejanja po 205. členu KZ na škodo F.N., ko ponavlja navedbe, ki jih je obdolženec že podal v svojem zagovoru in sicer, da je obdolženec oškodovancu N. poravnal vse, kar mu je bil dolžan in da s tem oškodovancem ni sklenil dogovora o višini plačila na delovni dan, ker tak dogovor ni običajen. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi ocene obdolženčevega zagovora in izpovedbe oškodovanca N. ter njegovega izpiska ur napravilo pravilne in utemeljene dokazne zaključke, da je bilo delovno razmerje sklenjeno tudi med obdolžencem in F.N., ki je pri obdolžencu opravljal delo od 6.1.2001 do 6.2.2001, čeprav tudi s tem oškodovancem obdolženec ni podpisal pisne pogodbe o zaposlitvi in tudi tega oškodovanca ni prijavil pri ZPIZ. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, ko je zaključilo, da je oškodovanec N. delal v dneh, ki so navedeni v lastni evidenci oškodovanca, ter da je bil oškodovanec N. upravičen do plačila za svoje delo v višini 155.740,00 SIT, pri tem pa se je pravilno, zaradi pomanjkanja objektivnih dokazov o številu opravljenih ur, oprlo na dogovor o plačilu 10.000,00 SIT na dan, pri tem pa je odštelo prejete akontacije. Razlogi sodbe niso nejasni, kot neutemeljeno uveljavlja obdolženčev zagovornik, razlogi prvostopenjskega sodišča so pravilni, do obdolženčevega zagovora pa se je prvostopenjsko sodišče že opredelilo, tako da so vse pritožbene navedbe zagovornika v zvezi z zmotnimi in nepopolnimi zaključki prvostopenjskega sodišča glede oškodovanca N. neutemeljene. Ravno zato, ker prvostopenjsko sodišče ni moglo z gotovostjo ugotoviti, koliko delovnih ur je oškodovanec N. dejansko delal, se je oprlo na drugi kriterij (od dveh dogovorjenih) za ugotovitev višine neizplačane plače, pri tem pa je vzelo za obdolženca ugodnejšo možnost, glede na to, da je oškodovanec N. izpovedoval tudi o dogovoru za plačilo 1.000,00 SIT na uro.

Sodišče prve stopnje je tako na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s kaznivimi dejanji na škodo S.P. in F. N. pravilno uporabilo določbe materialnih predpisov in je zato pritožbena navedba zagovornika, da je po členu 205 KZ kazensko pravno sankcionirano le ravnanje obdolženca v sklenitveni fazi delovnega razmerja, ne pa v izpolnitveni fazi, neutemeljena. Kaznivo dejanje po

205. členu KZ je podano, če storilec zavestno krši predpise ter tako prikrajša delavca za eno temeljnih pravic, med katere sodi tudi pravica do plače, in je za obstoj tega kaznivega dejanja potrebno, da nastopi posledica v obliki prikrajšanja delavčeve pravice, torej v obravnavanem primeru, da delavec ne dobi plače ali pa jo dobi le v omejenem obsegu. Obdolženčev zagovornik zmotno meni, da je to kaznivo dejanje podano le takrat, kadar bi prišlo do kršitve zakonodaje pri sklepanju pogodbe in bi bil delavcu priznan manjši obseg pravic, kot pa mu pripada na podlagi zakona.

Zagovornik obdolženca ponovno uveljavlja dokazne predloge, ki jih je prvostopenjsko sodišče utemeljeno kot nepotrebne zavrnilo in razloge za zavrnitev navedlo na strani 5 sodbe. Tudi pritožbeno sodišče zavrača dokazne predloge obdolženčevega zagovornika za zaslišanje prič I.J. in A.F. kot nepotrebne, saj predlagani dokazi niso takšni, da bi pripeljali k boljši razjasnitvi te kazenske zadeve.

Prvostopenjsko sodišče je ravnanja, opisana v izreku izpodbijane sodbe pod točko 1. pravilno pravno opredelilo kot dve samostojni kaznivi dejanji po 205. členu KZ. Kaznivo dejanje po 205. členu in tudi po 209. členu KZ sodi med tako imenovana osebna kazniva dejanja, pri katerih pa ni mogoča konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja, ki je oblika realnega steka, zato je zavzemanje obdolženčevega zagovornika za drugačno pravno opredelitev, to je le za eno nadaljevano kaznivo dejanje po 205. členu KZ, čeprav gre za dejanji, storjeni zoper dva različna oškodovanca, neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik izpodbija tudi kazensko sankcijo in predlaga izrek denarne kazni, saj bi izrek pogojne obsodbe v tej zadevi pomenil preklic pogojne obsodbe in izrek zaporne kazni po sodbi, opr.št. K 166/2003. Izrečena pogojna obsodba je po mnenju zagovornika prestroga, določene kazni za kazniva dejanja pa niso v sorazmerju z ugotovljenimi kršitvami. Sodišče naj bi tudi v premajhni meri upoštevalo časovno oddaljenost obravnavanih dejanj in okoliščin poslovanja obdolženčevega gostinskega lokala ne bi smelo šteti kot obteževalno okoliščino. Takšno stališče zagovornika obdolženca ni sprejemljivo. Odločilni razlog, da sodišče izreče pogojno obsodbo namesto kazni, je pozitivna prognoza, da storilec ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Na presojo, ali je potrebno izreči pogojno obsodbo ali denarno kazen, nikakor ne more vplivati okoliščina, da je bila obdolžencu za kaznivo dejanje v drugi kazenski zadevi izrečena pogojna obsodba, in da se obdolženec trudi, da bi poplačal oškodovance. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so pri obdolžencu izkazane okoliščine, ki utemeljujejo izrek sankcije opominjevalne narave, v okviru katere je obdolžencu za vsako kaznivo dejanje določilo primerno kazen zapora ob upoštevanju ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin. Prvostopenjsko sodišče je skladno z določbami o steku obdolžencu določilo enotno kazen, sorazmerno s težo storjenih kaznivih dejanj ter stopnjo obdolženčeve kazenske odgovornosti. Da na izrek pogojne obsodbe ni vplivala sodba opr.št. K 166/2003 je sodišče prve stopnje izrecno navedlo pri obrazložitvi kazenske sankcije. Utemeljeno je prvostopenjsko sodišče obdolžencu v okviru pogojne obsodbe naložilo še izpolnitev posebnega pogoja in sicer, da mora oškodovancema N.in P. plačati škodo v zneskih, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, da ne bo pogojna obsodba preklicana in določena kazen izrečena. Tako se pokaže kot neutemeljeno zavzemanje obdolženčevega zagovornika za izrek denarne kazni namesto pogojne obsodbe.

II.

Obdolženčev zagovornik nadalje s svojo pritožbo opozarja, da sodišče prve stopnje ni v celoti rešilo predmeta obtožbe, saj v sodbenem izreku ni oprostilo obdolženca za kaznivi dejanji po 205. členu in

209. členu KZ, storjeni na škodo J.T., čeprav je v obrazložitvi (pod točko C) na straneh 10 do 12 sodbe pojasnilo, da je v tem delu obdolženca oprostilo obtožbe, kar je storilo tako, da je nedokazani del očitka po obtožbi, ki zadeva domnevno oškodovanje J.T., iz opisa dejanja izločilo. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi presoje izvedenih dokazov v resnem (razumnem) dvomu, ali je obdolženec storil kaznivi dejanji na škodo J.T., bi moralo, ne samo obrazložiti svojo oceno, ampak tudi v izreku sodbe izreči oprostilno sodbo. Ker tega ni storilo, torej ni v izreku sodbe odločilo tudi o dejanjih na škodo J.T., za katera je ugotovilo, da niso dokazana, ni v celoti rešilo predmeta obtožbe, kar bi lahko pomenilo bistveno kršitev kazenskega postopka iz 7. točke I. odst. 371. člena ZKP.

Okrožna državna tožilka te kršitve ne uveljavlja, v svoji pritožbi napada le dokazno oceno in zaključke prvostopenjskega sodišča, navedene v obrazložitvi sodbe (pod točko C) glede oškodovanca T..

Okrožna državna tožilka napada le v prvostopenjski sodbi ugotovljeno dejansko stanje in izpodbija le obrazložitev sodbe, ne pa tudi sodbenega izreka. Tako tožilka ne uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni rešilo predmeta obtožbe v celoti, zato se pokaže, da njene pritožbe, ko napada le dejansko stanje oziroma dejanske ugotovitve, navedene v obrazložitvi sodbe, ni mogoče niti obravnavati, saj izpodbija sodbo iz nepravih razlogov in se očitno s sodbenim izrekom strinja. Ker se pritožnica ne strinja s sodbenimi razlogi, v katerih sodišče prve stopnje ugotavlja, da obtožencu dejanje na škodo oškodovanca T. ni dokazano, bi morala nujno izpodbijati tudi sodbeni izrek z uveljavljanjem pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 7. točke I. odst. 371. člena ZKP. Pritožba stranke le zoper obrazložitev sodbe pa tudi ni mogoča. Pritožba, v kateri pritožnik napada v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje se ne nanaša le na izpodbijane obrazložitve, ampak na sodbeni izrek, ki ga sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe utemeljuje. Pritožba je po svoji vsebini izraz nezadovoljstva stranke z določeno odločitvijo v kazenskem postopku.

Odločitev sodišča pa je izražena v sodbenem izreku. Če bi pritožnica hotela doseči v novem sojenju za obtoženca neugodnejšo sodbo, bi morala uveljavljati tudi kršitev iz 7. točke I. odst. 371. člena ZKP, saj je pritožba iz tega pritožbenega razloga praviloma pridržana okrožnemu državnemu tožilcu, ker sodišče, ko ne odloči o obtožbi v celoti, ravna obtožencu v korist. Tega pa pritožnica ni storila, zato v novem sojenju tudi ne more doseči drugačne, za obtoženca neugodnejše ugotovitve dejanskega stanja, to je izreka obsodilne sodbe za dejanji po 205. in 209. členu KZ, ki naj bi ju obdolženec storil na škodo F.T.. Zato se pokaže, da so pritožbene navedbe, v katerih pritožnica uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nerelevantne za izpodbijanje sodbe.

Tudi zagovornik obtoženca po navedenem dejansko neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni v celoti rešilo predmeta obtožbe. Kot je bilo že pojasnjeno, je kršitev 7. točke I. odst. 371. člena ZKP obtožencu v korist, ko sodišče v celoti ne reši predmeta obtožbe in v celoti ne odloči o njej. Zato se pokaže, da je v korist obtoženca tako že odločeno in pritožba, v kateri pritožnik uveljavlja navedeno bistveno kršitev, ki bi lahko privedla do razveljavitve sodbe, ne predstavlja pritožbe, vložene obtožencu v korist, zaradi česar drugostopenjsko sodišče izpodbijane sodbe v zvezi z dejanjema, ki naj bi ju obtoženec storil na škodo J.T., ni razveljavilo, saj je po navedenem ugotovilo, da je zagovornikova pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Zagovornik v pritožbi nadalje zatrjuje, da obtožba ni rešena v celoti še iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni izreklo zavrnilne sodbe v zvezi s tistim delom obtožbe, za katerega je pomočnica okrožne državne tožilke na glavni obravnavi obtožbo umaknila. V zapisniku o glavni obravnavi z dne 8.11.2005 je navedeno, da je pomočnica okrožne državne tožilke popravila obtožni predlog in da je "izločila" besedilo, ki se nanaša na oškodovanega F.N.. S tem pa je okrožna državna tožilka dejansko umaknila obtožbo za eno kaznivo dejanje po členu 209 KZ. Res je, da sodišče prve stopnje tudi o tem delu obtožbe ni odločilo s sodbo (v primeru umika obtožbe, če oškodovanec ne nadaljuje kazenskega pregona, sodišče izreče zavrnilno sodbo). Iz že navedenih razlogov, pa se tako pokaže, da je tudi pritožba obtoženčevega zagovornika v tem delu neutemeljena. Zastavlja pa se tudi vprašanje, na podlagi česa pa naj bi sodišče v novem postopku odločalo, ker glede na določbo I. odst. 397. člena ZKP sodišče prve stopnje, ki je dobilo zadevo v novo sojenje po razveljavitvi sodbe vzame za podlago prejšnjo obtožbo. Obtožba okrožne državne tožilke pa je bila v delu umaknjena, zato tudi v novem sojenju, glede na ugotovljeno procesno situacijo, ni podlage za odločanje o obtožbi državnega tožilca.

III.

Okrožna državna tožilka izpodbija odločitev o stroških, saj ocenjuje, da jih je obdolženec zmožen plačati, ker je zaposlen in prejema mesečno plačo v višini 140.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče zavrača tako oceno okrožne državne tožilke in se povsem strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da je zaradi prezadolženosti obdolženca, ki jo je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, in ker obdolženec drugega premoženja razen plače nima, obdolženca potrebno oprostiti plačila stroškov kazenskega postopka. Znesek plače, ki jo obdolženec prejema je nizek in ne zadošča niti za kritje vseh osnovnih življenjskih stroškov. S plačilom stroškov kazenskega postopka bi bilo obdolženčevo preživljanje nedvomno ogroženo in se tako pokaže zavzemanje okrožne državne tožilke za neutemeljeno.

Po navedenem je pritožbeno sodišče, ker je ugotovilo, da razlogi, s katerimi pritožnika izpodbijata sodbo, niso podani, pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz enakih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi sodišče druge stopnje obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.