Jedro

Toženka - zavarovalna zastopnica za trženje osebnih zavarovanj, bi morala delodajalcu vrniti akvizicijsko provizijo zaradi storniranih zavarovanj le v primeru, če bi ji bila provizija izplačana kot dodatna stimulacija, ne pa v primeru, ko je ta sestavljala osnovno plačo. Storno zavarovanje namreč ni posledica slabega dela toženke, saj je toženka dosegla 100 % plan dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 25.757,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.1999 dalje do plačil, kar je zahtevala tožeča stranka več, to je zahtevek v višini 138.894,23 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi je sodišče prve stopnje zavrnilo (1. in 2. točka izreka sodbe). S sklepom je sodišče prve stopnje postopek v delu tožbenega zahtevka za plačilo zneska 39.587,77 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi zaradi delnega umika tožbe ustavilo. O stroških postopka pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 59.631,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper zavrnilni del sodbe in izrek o stroških se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v posledic česar pa tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila toženka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi seznanjena s stimulativnim nagrajevanjem zaposlenih po pravilniku tožeče stranke. Zmotno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila toženki določena prenizka osnovna plača. Glede na določila citiranega pravilnika mora zavarovalni zastopnik v primeru predčasnega storniranja življenjskih zavarovanj v prvem letu trajanja zavarovanja vrniti celotno akvizicijsko provizijo, pri čemer je višina omejena le glede na delež trajanja zavarovanja. To pa pomeni, da se v primeru storniranja po 6 mesecih vrne ena polovica celotne provizije, v primeru storniranja po 3 mesecih pa dve tretjini celotne provizije. Pri vračilu tega denarnega zneska ni nobenih drugih omejitev, saj gre za dolgoročna zavarovanja, ki se sklepajo za daljša obdobja in je tako akvizicijska provizija ob sklenitvi takšnega zavarovanja zelo visoka. Sodišče prve stopnje pa je po mnenju pritožbe nepravilno uporabilo določbo 2. odstavka 36. člena SKPG, pri čemer pa se je oprlo tudi na ugotovitev, ki se v postopku na prvi stopnji ni ugotavljala, kar je tudi pritožbeni razlog. Tožeča stranka meni, da je toženka upravičena do izhodiščne plače (pravilno osnovne plače), vendar le pod pogojem, da izpolnjuje pričakovane rezultate dela (100% plan). Vendar pa tožeča stranka v tem sporu od tožnice zahteva vračilo akvizicijske provizije, ki ne predstavlja osnovne plače, ampak gre za prejemek, ki ga je tožena stranka prejela na podlagi pravilnika, ki ureja poseben način stimuliranja in velja za vse zavarovalne agente pri tožeči stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na absolutne bistvene kršitve pravil postopka navedene v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja.

Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je toženka v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi vedela oziroma je bila seznanjena z vsebino pravilnika o stimulativnem nagrajevanju zaposlenih pri toženi stranki, vendar pa to za sporno zadevo ni pravno odločilno. Bistveno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po vračilu akvizicijske provizije zaradi predčasnih storniranih zavarovanj je vprašanje, ali prejete provizije sestavljajo višino osnovne plače. Odgovor na to pravno relevantno vprašanje pa izhaja iz vsebine pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka sklenila dne 6.1.1997 in osnovnega plana, ki je priloga pogodbe ter njen sestavni del in ga je toženka tudi podpisala. Osnovna plača toženke je bila določena v 3. členu pogodbe o zaposlitvi in je znašala bruto 72.114,00 SIT na mesec (V. tarifni razred SKPG). Da je lahko prejela tako plačo, pa je bila dolžna izvršiti osnovni plan, ki je določal, da mora zastopnik v tekočem mesecu ustvariti produkcijo zavarovalne vsote za doživetje pri mešanem življenjskem zavarovanju in predvidene vsote vplačanih premij pri renti, ki ob predvidenih provizijskih stopnjah in predvidenem tečaju zagotavlja provizijo v višini 83.580,00 SIT. Ta znesek pa je predstavljal 100% plan. Tudi iz izpovedbe toženke in zaslišane priče M. L. izhaja, da je bilo potrebno celotno osnovno plačo zaslužiti s sklenjenimi zavarovanji, torej jo je bilo treba v celoti zaslužiti s provizijami. V obravnavanem primeru je toženkino osnovno plačo sestavljala tudi obračunana provizija za stornirana zavarovanja (priloga A 8). To pa pomeni, da bi se njena osnovna plača, če bi bila dolžna vrniti tudi ta del prejete provizije, znižala, kar pa ni dopustno. Osnovna plača toženke, določena s pogodbo o zaposlitvi bi se lahko znižala, vendar le, če bi se ji očitalo nedoseganje pričakovanih rezultatov in to na podlagi internih aktov tudi ugotovilo. Tega pa se toženki ni očitalo.

Delovnopravna zakonodaja, ki je veljala za sporno razmerje, ni opredeljevala sestavin plače, je pa to določala Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur.l. RS št. 40/97). V 1. odstavku 43. člena citirane kolektivne pogodbe je določeno, da plačo delavca sestavljajo osnovna plača, dodatki, del plače na podlagi doseganja delovne uspešnosti ter del plače iz naslova uspešnosti poslovanja. Osnovna plača delavca, v katero se ne vštevajo dodatki, je znesek, ki mora biti določen s pogodbo o zaposlitvi. Gre za znesek plače, ki pripada delavcu za poln delovni čas, predvidene delovne rezultate in normalne delovne pogoje. Osnovna plača za predviden delovni učinek in normalne delovne pogoje ne sme biti nižja od izhodiščne plače za posamezni tarifni razred. Izhodiščna plača pa predstavlja tisti znesek, ki je v kolektivni pogodbi določen kot najnižji znesek tarifnega razreda za posamezno skupino delovnih mest razvrščenih po strokovni izobrazbi. Osnovna plača je lahko tudi višja od izhodiščne plače za posamezni tarifni razred, če ima delodajalec v okviru lastnega plačilnega sistema poleg tarifnih razredov določene še plačilne razrede. Če delavec dela na normo, je osnovna plača tisti znesek, ki mu pripada za 100% doseganje norme. V primeru preseganja ali pa nedoseganja pričakovanega učinka (norme), pa se lahko osnovna plača delavca ustrezno zviša ali pa ustrezno zniža. Tožeča stranka je imela v pravilniku o stimulativnem nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov z dne 10.9.1996, ki je veljal v času zaposlitve toženke pri tožeči stranki, določeno pravilo, po katerem je delavec moral vrniti akvizicijsko in inkaso provizijo, v kolikor je prišlo do storno zavarovanja v prvem letu trajanja zavarovanja, za katerega je bila izplačana akvizicijska in inkasna provizija. Storno akvizicijske provizije se je izračunalo po sorazmernem deležu trajanja zavarovanja glede na obdobje 12 mesecev tako, da zastopnik vrne provizijo za tisti čas, ko zavarovanje ni bilo v veljavi. Vendar pa bi to pravilo o vračanju prejete provizije določeno v pravilniku lahko prišlo v poštev le v primeru, če bi zaposleni zavarovalni agent določen znesek provizije dobil nad tistim zneskom, ki predstavlja njegovo osnovno plačo iz pogodbe o zaposlitvi, ne pa v primeru, ko je bila ta provizija del osnovne plače. Zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da bi morala toženka v primeru, če bi morala vrniti akvizicijsko provizijo zaradi storno zavarovanj, vrniti tisto, kar je prejela za svoje delo v obliki osnovne plače. Osnovna plača delavca, ki je lahko enaka izhodiščni plači za določen tarifni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja tisti minimum, pod katerega se plača delavca ne sme znižati, ob predpostavki, da dosega 100% normo. Vračilo izplačane provizije zaradi storno zavarovanj, kar v obravnavanem primeru zahteva tožeča stranka, ni posledica tega, da bi toženka slabo opravljala delo, pač pa dejstva, da so bile zavarovalne pogodbe predčasno, pred potekom enega leta, stornirane, bodisi na zahtevo zavarovancev ali zaradi neplačevanja premije. To vračilo bi bilo upravičeno le v primeru, če bi bile te provizije plačane kot dodatna stimulacija, ne pa v primeru, ko so sestavljale osnovno plačo določeno za delo ob predpostavki, da je toženka dosegala 100% plan, kar tudi v postopku ni bilo sporno.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna, je sodišče druge stopnje na podlagi 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo,