Jedro

ZTFI‑1 v 479. členu določa, da tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, razen če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v postopku pred agencijo.

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi se tožniku očitalo, da vodi posle družbe fiktivno oz. da je slamnati direktor, temveč se mu očita, da je kot zakoniti zastopnik družbe B. izvedel tržno manipulacijo, pri čemer je deloval povezano z družbo C. Tožnik je za račun B. z C., s kateri je B. delovala povezano, od julija do oktobra 2022 sklenil pet poslov z eno do pet delnicami ..., vsakokrat po nekaj več kot 3 % nižji ceni od prejšnjega zaključnega tečaja. Njihovo sosledje, cena, količina delnic, odstopanje od prejšnjega tečaja in istovetnost obeh strank izkazujejo vzorec, ki se kot takšen potrjuje ob izkazanih povezavah med obema družbama.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila ugovor tožnika zoper odredbo št. 0605-12/2022-42 z dne 12. 9. 2023, in tožniku naložila v plačilo takso za ta ugovor.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka v postopku opravljanja nadzora po Uredbi 596/2014 o zlorabi trga (v nadaljevanju MAR) izdala odredbo. Postopek se je vodil v zvezi s posli, ki so bili sklenjeni z delnicami z oznako ... izdajatelja A., d.d. po 31. 5. 2022, in sicer v zvezi s preverjanjem, ali je družba B., d.o.o. s Hrvaške (v nadaljevanju B.) v navedenem obdobju izdala naročila in na njihovi podlagi sklenila posle, ki predstavljajo morebitno tržno manipulacijo z omenjenimi delnicami. Toženka je tožniku in B. odredila, naj odpravita kršitev prepovedi tržne manipulacije iz 15. člena MAR v zvezi s podtočko (i) točke (a) prvega odstavka 12. člena MAR, ki sta jo storila, ko je B. oz. tožnik za njen račun na v odredbi navedene datume z družbo C., d.o.o. (v nadaljevanju C.), s katero je B. delovala povezano, sklenila oz. poskusila skleniti posle na organiziranem trgu Ljubljanske borze, ki so dajali ostalim udeležencem zavajajočo predstavo glede ponudbe, povpraševanja in cene delnice ... Od 23 v letu 2022 sklenjenih poslov s skupaj 56 delnicami ... sta B. in C. med seboj sklenili pet poslov, predmet katerih je bilo 15 delnic (za račun B. je posle sklepal tožnik), kar je 26,78 % vseh poslov, sklenjenih s temi delnicami leta 2022. Iz odredbe izhaja tudi povezanost družb oz. poznanstvo D. D. in tožnika. Tožnik je direktor B. ter direktor in lastnik družbe s podobno firmo (E.), ki se ukvarja z igrami na srečo kot tudi D. D. oz. C. D. D. pa je direktor in lastnik C. Dejanski lastnik oz. edini družbenik B. pa je bil do aprila 2019 F. F. (oče prej omenjenega D. D.), od tedaj pa je to G. G., ki je bil tudi zastopnik te družbe, dokler direktorovanja ni prevzel tožnik. D. D. in F. F. pa povezuje dolgoletno poznanstvo, saj sta poslovno sodelovala na področju kinematografije in v H., kjer je bil D. D. predsednik uprave, G. G. pa borzni posrednik. Posli med B. in C. so (običajno) predstavljali edini sklenjeni posel v posameznem dnevu, kar pomeni, da so predstavljali pomemben oz. celoten delež obsega skupne dnevne količine, čeprav so bili sklenjeni z le eno do pet delnicami. Pri njihovem sklepanju sta obe družbi delovali povezano oz. dogovorjeno, saj so bila naročila, dana v trgovalni sistem prek borznega člana T., usklajena glede količine in cene. B. je skupaj z C. torej oblikovala zaključni tečaj delnice ..., ki je bil konec trgovalnega dne javno objavljen, s tem pa je ostalim udeležencem prikazala napačno predstavo glede trgovanja s temi delnicami in jih zavedla glede ponudbe, povpraševanja in gibanja cene delnice - vzbujanje lažnega vtisa o trgovanju. Opisano zato izpolnjuje znake tržne manipulacije po cit. podlagi ter predstavlja kršitev prepovedi le-te. Tožnik pa je bil tisti, ki je za račun B. sklenil oz. poskusil skleniti manipulativne posle (četrti odstavek 12. člena MAR). Zato mu je toženka odredila, naj s temi ravnanji preneha in da jih ne sme ponoviti, k čemur naj se zaveže s pisno izjavo. Naložila mu je tudi plačilo pavšalnega nadomestila stroškov izdaje odredbe s pripadki ter ga poučila o nesuspenzivnosti ugovora, pri čemer bo po dokončnosti odredbe informacija o izrečenem nadzornem ukrepu objavljena na spletni strani toženke.

3.Tožnikov ugovor zoper odredbo ni bil utemeljen. V tej zvezi toženka v izpodbijani odločbi navaja, da so argumenti tožnika, s katerimi zanika povezanost B. in C. ter poznanstva omenjenih fizičnih oseb, delno absurdni (kjer tožnik to primerja s situacijo oseb, ki vse točijo gorivo na servisih istega trgovca), delno pa tožnik z njimi skuša zamegliti očitno in ključno, tj. izkazano mrežo poznanstev, ki je bila pomembna. Pri tem ne gre za posamezno opisano povezavo, temveč za njihov skupek in presojo, da skupaj predstavljajo mrežo povezav, ki utemeljuje zaključek o povezanem ravnanju družb pri očitani tržni manipulaciji. Toženka še dodaja, da je B. od družbe J., direktor in lastnik katere je I. I., ki je sorodstveno povezan s prej omenjenim D. D., F. F., izven borze kupila vse delnice ..., s katerimi je ta družba razpolagala. Tudi dejstvo, da je tožnik poslovodja B., odkar je to funkcijo prenehal opravljati G. G., kaže, da je tožnik za edinega lastnika B. primeren oz. ustrezen, zato je bil izbran za to funkcijo. B. in C. sta po zastopnikih vedno izdajali medsebojna prodajna in nakupna naročila, usklajena glede cene in količine, ki je bila vedno minimalna, cena pa je vedno odstopala od predhodne; pri tem pa med zastopniki družb obstaja medsebojno poznanstvo. Zaključek o tržni manipulaciji je torej utemeljen na presoji več kriterijev, ki so podani hkrati. Padec cene ... se je presojal skupaj s tem, kdo je sporne posle sklepal. Tudi tu pa ne gre za problematičnost le posameznega posla, temveč za vzorec več poslov, ki so si sledili v opazovanem obdobju, gre za manipulativnost petih poslov, ki so bili sklenjeni na izrecno ugotovljene dneve v treh mesecih, okoliščine njihove sklenitve pa so bile takorekoč enake. V primeru manipulacije je vedno bistven način trgovanja. Pri tem drži, da je bilo število sklenjenih poslov s to delnico majhno, a je od konca maja 2022, ko je bil sklenjen posel med družbama J. in C., do 11. 11. 2022 bilo skupaj 16 trgovalnih dni, od česa so B., C. in J. med seboj posle sklenili na 10 od teh dni, od tega pa je bilo pet dni, ko sta posle sklepali B. (oz. zanjo tožnik) in C. (oz. zanjo D. D.). Preostalih pet dni pa sta to počeli družbi J. (zanjo I. I.) in C. (zanjo D. D.). Ne gre torej za pomemben delež dnevnega trgovanja kršitelja na vsak posamezni dan, ampak za ponavljajoče dejstvo več trgovalnih dni v opazovanem obdobju. To trgovanje, ki je narekovalo padajoči trend cene delnice ..., pa je povzročilo tudi padec cene te delnice s 570 EUR na 314 EUR v času od 31. 5. do 11. 11. 2022, tj. za 44,91 %. Torej ne gre za majhna odstopanja, ki jih sicer tožnik prikazuje za vsak posamezni posel. Glede očitka, da bi 4 % odstopanje sprožilo prekinitveni mehanizem, se tožnik ni izrekel; očitno je torej, da so bile cene v spornih naročilih skrbno oblikovane, da so omenjeni varovalni mehanizem obšle in so napačno prikazovale trgovanje s temi delnicami.

4.Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, naj jo odpravi ter odloči, da njegovo ravnanje ne predstavlja kršitve, podredno pa naj jo odpravi in zadevo vrne toženki v nov postopek, vse pa s stroškovno posledico. Navaja, da je toženka ignorirala njegovo pojasnilo glede podobnosti firme C. in firme hrvaške družbe E., ki jo vodi in lastnik katere je tožnik, obe pa se ukvarjata z igrami na srečo. Po tožnikovem mnenju je njuno ime logično, saj

alea pomeni ravno igre na srečo, insinuacija o povezanosti pa je neutemeljena. Toženka ne pozna panoge iger na srečo in latinskih izrazov. Meni, da toženka tudi ni pojasnila, zakaj bi bila absurdna primerjava z ljudmi, ki na Petrolu točijo gorivo in kupijo njegove delnice, ko je govora o domnevnem poznanstvu med G. G. in D. D., ki sta po člankih izpred 12 oz. 20 let imela dva medsebojna posla. Tudi o sorodstvenem razmerju med D. D. in I. I. toženka ne poda konkretnih dokazov, enkratni posel med B. in družbo J. pa se predstavlja kot kontinuirano redno poslovanje. Tožnik pri sklepanju spornih poslov ni vedel, kdo je zainteresirani kupec oz. da je kupec C., saj je bil delnice pripravljen prodati komurkoli za ponujeno ceno. Z C. se ni nikoli dogovarjal o njihovi prodaji in je deloval neodvisno od te družbe, zato ni šlo za povezano delovanje, o čemer predlaga tudi svoje zaslišanje ter zaslišanje D. D. Čeprav je od aprila 2019 G. G. edini lastnik in direktor B. in je bil pred tem njen končni lastnik F. F., to ne dokazuje povezanosti med C. in B., temveč nasprotno, saj med družba od leta 2019 več ni povezav. Tožnik meni, da so očitki toženke absurdni, saj konstantno ignorira pravne statusne oblike, insinuira, da gre za slamnate direktorje, dela preskoke med končnimi lastniki, vodstvi, različnimi statusnimi oblikami in D. D., ki sploh ni v nobeni od spornih transakcij niti pooblaščena niti poslovodna oseba. Tožnik izpostavlja, da je sam šele več kot dve leti kasneje postal direktor, pri čemer je logično, da se vsako imenovanje poslovodstva zgodi zaradi zaupanja lastnikov družbe; vseeno pa je poslovodstvo družbe neodvisno, saj je odgovornost za poslovanje izključno breme poslovodstva, ki ga družbeniki ne morejo svobodno urejati in obiti. Toženka ni dokazala, da bi bil tožnik slamnati direktor, ki deluje po navodilih lastnika (npr., da mora posle sklepati z D. D.). Tožnik navaja tudi, da je v odredbi manjkala "slika 1", ki naj bi prikazovala gibanje tečaja delni ... v času 1. 1. 2015 do 6. 3. 2017, kar je toženka v izpodbijani odločbi priznala kot napako, vendar pri tem ni predložila tega dokaza. Sklepno izpostavlja, da bi zaradi majhne nominalne vrednosti poslov in neaktivnosti trga za te vrednostne papirje morala biti toleranca za tržna odstopanja toliko večja, saj se pri takšni neaktivnosti vsaka transakcija pozna. Če bi kdo želel manipulirati, pa ne bi trgoval v tako majhnem znesku in s tako malo transakcijami, to bi se logično zgodilo enkratno ali pa v večjem številu manjših zneskov. Zato te zadeve ni mogoče primerjati z običajnim volumnom ali zneski trgovanja. Toženka glede tega sama sebi nasprotuje, saj trdi, da ni sporen posamezni posel, po drugi strani pa, da bi 4 % odstopanje sprožilo prekinitveno avkcijo - posamezna avkcija je torej legalna, več njih pa je manipulativnih. To je absurdno. Če bi upoštevali logiko toženke, bi se s temi posli začelo že leta 2019. V zvezi z neizvršenimi posli, pri katerih je bil prepoznan poskus tržne manipulacije, pa tožnik pojasnjuje, da je zamudil z oddajo posameznega naročila, zato je do izvršitve prišlo nekaj časa kasneje; zato se mu ne more za ta isti posel (4. alineja 1.a odredbe) istočasno očitati poskusa in nato še izvajanja tržne manipulacije. Točka 1.b.) odredbe je zato nezakonita in jo je treba odpraviti. Tožnik zaključi, da ni bilo nobenega dokaza, npr. pisnega dokumenta, izpiska telefonskih klicev, izjave priče, transkripta iz BPH, ki bi dokazoval neposredno komunikacijo med odgovornimi osebami.

5.Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Vztraja pri izpodbijani odločbi in izpostavlja, da so tožbene navedbe povečini enake ugovornim. Meni, da skuša tožnik z navajanjem latinskih rekov prikazati naključnost spornega trgovanja, pri tem pa kot ključno za odločitev spregleda izkazan obstoj mreže povezav in trgovalne podatke. Ta mreža povezav izhaja iz okoliščin, ki so naštete in so vse skupaj pomembne. Trgovalni podatki pa kažejo na vzorec več poslov. Na vsem tem temelji očitek tržne manipulacije v konkretnem primeru. Izpostavlja, da je bila s strani BPH in s strani upravljavca trga obveščena o sumljivih transakcijah, kar pomeni, da sta oba zaznala sumljivo izvajanje naročil in sklepanje poslov, na podlagi česar je toženka uvedla postopek nadzora. Izpostavlja, da tožnik ni oporekal dolgoletnega poznanstva G. G. in D. D. ter njunega preteklega profesionalnega udejstvovanja na področju trga finančnih instrumentov v isti BPD. Glede trditev o sorodstvu med I. I. in D. D. ter glede podanih dokaznih predlogov (zaslišanje tožnika in D. D.) toženka ugovarja, da gre za nedovoljene tožbene novote, saj bi to tožnik lahko uveljavljal že v postopku pred toženko, a tega ni storil, sedaj pa v tožbi to naredi brez pojasnila o upravičenih razlogih za to. Sicer pa je to sorodstvo (da sta bratranca) potrdil tudi sam I. I. Da bi pri tem šlo za ožje družinske člane, toženka ni trdila, zato so tožnikova izvajanja glede tega brezpredmetna. Posel med družbo J. in B. je pri vsem pomemben, ker je šlo za izvenborzno transakcijo, zato je jasno, da sta stranki ena za drugo vedeli in sta si bili znani. Ta posel ob izkazanem vzorcu trgovanja z C. pa utemeljuje sklep o poznantvu tožnika z družino D. D. ter usklajenost tožnika in D. D. pri tem trgovanju. Toženka nadalje izpostavlja, da je B. enoosebna družba, v kateri je povezanost med edinim lastnikom in direktorjem običajno tesnejša. Zanika "odrekanje pravno statusne oblike" in očitek o slamnatih direktorjih oz. fiktivnem poslovanju; očitek toženke temelji na povezanem delovanju družb, za račun katerih so se dogovorjali zakoniti zastopniki (tožnik za B., D. D. za C. in I. I. za J.). Lastniške in upravljavske strukture ter njihove spremembe pa predstavljajo del ugotovljene mreže povezav. Glede manjkajočega "dokaza" se tožnik sklicuje na graf, ki bi prikazoval gibanje tečaja delnice v obdobju, ki ni bilo predmet tega postopka. Tako ne gre za manjkajoči dokaz, ampak za očitno zmotno navedeno obdobje nadzora v odredbi, ki mu je sledila skica 1 s pravilno navedenim obdobjem. Dalje toženka pojasnjuje, da očitek o manipulativnosti ni pogojen s sprožitvijo prekinitvene avkcije, ampak je njen bistven element vedno sam način trgovanja. Toženka pri tem vztraja, da je ena izmed očitnih okoliščin tožnikovega spornega vzorca trgovanja tudi, da so bile cene v naročilih tako skrbno načrtovane, da so obšle varovalni mehanizem in prevelika odstopanja niso sprožila prekinitvenih avkcij, ki bi bile signal ostalim udeležencem na trgu, naj na vnesena naročila reagirajo in s ponudbami oz. povpraševanjem poskrbijo za ustrezno raven cene. Na tožnikovo ugibanje, zakaj se sporne transakcije niso odvile že prej, ko je bil G. G. še edini lastnik in direktor B., toženka lahko odgovori le, da bi bi bila manipulacija potem še bolj očitna. Na ugibanje tožnika, zakaj do spornega trgovanja ni prišlo že prej po njegovem imenovanju, pa toženka odgovarja, da je bil očitno potreben čas, da se je vse uskladilo. Toženka pri tem ni zatrjevala, da se tožnik in D. D. osebno poznata, saj to za usklajeno oz. povezano delovanje niti ni potrebno. Navedbe v zvezi s poskusom tržne manipulacije, ki se tožniku očita v tč. 1. b.) izreka odredbe, tožnik v tožbi podaja prvič in te trditve predstavljajo prepovedano novoto. V vsakem primeru pa po MAR ni dovoljen niti poskus manipulacije niti sama manipulacija, zato med četrto alinejo 1. a.) točke odredbe in 1. b.) točko odredbe ne obstaja odnos konsumpcije, kot to navaja tožnik. Toženka sklene, da je odločilna dejstva ugotovila na podlagi listinskih dokazov (trgovalnih podatkov borze, podatkov KDD in BPD) ki izkazujejo usklajeno izvrševanje naročil oz. trgovanje ter izkazano mrežo povezav (zaključek o povezanosti oseb temelji na objektivnih dejstvih na podlagi dokazov), ki je omogočala pretok potrebnih informacij in komunikacij z izvrševalcem tudi tožniku.

6.Naknadno je tožnik vložil še pripravljalno vlogo, v kateri podaja svoja pravna naziranja. Opozarja, da 470. člen Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI-1) nesorazmerno posega v pravico do izjave, saj po poteku osemdnevnega ugovornega roka onemogoča navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov, pa čeprav stranka pri tem ni ravnala neskrbno. Ta prekomerni poseg pa že sam po sebi izključuje krivdnost ravnanja oz. pomeni, da je izkazan pogoj nekrivde iz 479. člena ZTFI-1. Zato mora sodišče upoštevati tudi dejanske navedbe oz. dokazne predloge tožnika, ki presegajo njegove ugovorne navedbe in predloge, zlasti ker je tuj državljan, ki ima težave z razumevanjem slovenskega jezika. Nadalje tožnik meni, da je za očitek o tržni manipulaciji treba ugotoviti tudi subjektivno komponento, naklep, saj se sicer nadzorni ukrep lahko izreka tudi zaradi ravnanja, ki ne predstavljajo manipulacije. Zato se tožnik ne strinja s stališčem sodišča, da mora toženka to okoliščino upoštevati le pri postopanju v vlogi prekrškovnega organa. Toženka bi morala prav tako pojasniti, kakšni so bili v spornem obdobju prava ponudba in cena delnic ter povpraševanje. Kot je razvidno iz 1. točke odredbe, toženka namreč očita tožniku, da je s svojim ravnanjem dal ostalim zavajajočo predstavo o ponudbi, povpraševanju in ceni delnic; ta očitek pa je mogoče podati šele, če bi toženka v odredbi pojasnila, kakšne so bile prave vrednosti ponudbe, povpraševanja in cen delnic. Tožnik meni tudi, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker toženka ni presojala procesnih kršitev, ki jih je tožnik uveljavljal v ugovoru, kot je razvidno iz II. točke izpodbijane odločbe. Izpostavlja namreč, da ugovor ni pravno sredstvo, ampak je primarno namenjen zagotovitvi pravice do izjave, in če posameznik v ugovoru opozori na procesne kršitve, mora toženka na to odgovoriti. Sklepno pa tožnik meni še, da objava odredbe na spletu pred pravnomočnostjo sodnega preizkusa in za obdobje petih let prekomerno posega v informacijsko zasebnost ter krši načelo enakosti. Glede na ugotovitve o nelikvidnosti delnice ..., investitorji zaradi očitane manipulacije niso bili bistveno ogroženi, prav tako tudi ne delovanje trga. Zato opisana objava odredbe pomeni nesorazmeren poseg v tožnikovo zasebnost oz. v njegove osebne podatke.; gre za obliko stigmatizacije. Prav tako bi moralo biti obdobje objave določeno v razponu, česar pa tretji odstavek 34. člena MAR ne omogoča, s čimer je kršeno splošno načelo enakosti, zato tožnik sodišču predlaga, naj postopek prekine in se na Sodišče EU obrne s tem vprašanjem.

7.Na naroku je sodišče vpogledalo v odredbo (A2) ter tožnikov ugovor, ki ga je vložil zoper odredbo (C1), kot prepozna pa je zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje tožnika in D. D. Tožnikov pooblaščenec je tudi ustno izpostavil, da tožnik ne razume slovensko in da mu je bila v postopku, ki je tekel pred toženko zaradi teka postopka v slovenskem jeziku kršena pravica do izjave, ter da je ureditev osemdnevnega roka za ugovor sporna, sam pa je po tem roku želel podati nekatere navedbe in predlagati nekatere dokaze, vendar tega zakon ne dopušča, zato je to storil šele v tožbi.

8.Toženka na tožnikovo pripravljalno vlogo ni odgovorila, na naroku pa je njen pooblaščenec repliciral, da je tožnik s tekom postopka bil seznanjen in se je lahko pravočasno pripravil nanj in na izdano odredbo, zato je z novotami prekludiran, prav tako pa je tožnik svoje vloge vlagal v slovenskem jeziku in je šele prvič na naroku pred sodiščem izpostavil, da naj ne bi razumel jezika.

9.Tožba ni utemeljena.

10.MAR v točki (a) prvega odstavka 12. člena tržno manipulacijo opredeljuje kot sklenitev posla, oddajo naročila za trgovanje ali drugo ravnanje, ki, med drugim (i) daje ali bi lahko dajalo napačne ali zavajajoče signale glede ponudbe finančnega instrumenta, povpraševanja po njem ali njegove cene, /.../, razen če oseba, ki sklene posel, odda naročilo za trgovanje ali se zaveže za kakršnokoli drugo ravnanje, ugotovi, da je bil tak posel, naročilo ali ravnanje izveden iz zakonitih razlogov in so skladni s sprejeto tržno prakso, kot je vzpostavljena v skladu s 13. členom. V 15. členu MAR nato tržno manipulacijo prepoveduje, za kršitev te prepovedi pa 30. člen MAR državam članicam nalaga, da (med drugim) omogočijo vsaj odreditev prenehanja ravnanja in prepoved ponovitve takšnega ravnanja kot upravni ukrep. V tej zvezi ZTFI-1 v drugem odstavku 426. člena določa, da če toženka pri nadzoru ugotovi kršitev določb MAR, navedenih v (a) točki prvega odstavka 30. člena MAR, /.../ izreče ukrepe nadzora iz (a) do (g) točke drugega odstavka 30. člena MAR (in globe iz 540. člena ZTFI-1).

11.Uvodoma se sodišče opredeljuje glede navedb tožnikovega pooblaščeneca na naroku za glavno obravnavo, da naj tožnik ne bi razumel slovenskega jezika, zaradi česar je bil v postopku, ki je tekel pred toženko, prikrajšan v svoji pravici do izjave. Postopek odločanja toženke v posamičnih zadevah skladno z drugim odstavkom 463. člena ZTFI-1 določa ZTFI-1, subsidiarno pa Zakon o splošnem upravnem postopku. Glede jezika v postopku slednji primarno določa v prvem odstavku 62. člena, da se postopek vodi v slovenskem jeziku, v sedmem odstavku pa, da imajo stranke, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati potek postopka po tolmaču, o čemer jih je dolžan poučiti organ. Vendar je treba glede pravice do uporabe svojega jezika upoštevati, da se ta pravica omejuje na neposredno ustno komunikacijo med stranko in uradno osebo ter ne vpliva na siceršnjo obveznost pisnega občevanja in vodenje postopka v uradnem jeziku.¹ Tožnik pri tem ni trdil, da bi kadarkoli bil v ustnem kontaktu s toženko, toženka pa je trdila, da je postopek tekel zakonito. Še več, kot izpostavlja toženka, se je tožnik nanjo vselej obračal z vlogami v lepem slovenskem jeziku. Tudi tožbo in nadaljnje vloge v upravnem sporu (vloga glede pooblaščenca za sprejem pisanj z dne 1. 10. 2024, prošnja za preložitev naroka z dne 14. 10. 2024) je tožnik na sodišče vložil sam, tj. brez pooblaščenca, ter v brezhibni slovenščini; nenazadnje pa je tudi svojemu odvetniku podal pooblastilo v slovenskem jeziku (A5). Glede na navedeno sodišče zavrača tožnikov argument, da naj ne bi razumel slovensko, saj za to ni nobene indikacije, posledično pa prav tako ni izkazano, da bi tožnik zaradi toženkinega vodenja postopka v uradnem jeziku bil prikrajšan.

12.Nadalje glede prekluzivnosti osemdnevnega ugovornega roka iz prvega odstavka 496. člena in četrtega odstavka 498. člena ZTFI-1 (ter tudi iz petega odstavka 470. člena ZTFI-1, na katerega se izrecno sklicuje tožnik) sodišče prav tako ne sledi tožnikovim naziranjem. Enakovrstno zakonsko ureditev je Ustavno sodišče Republike Slovenije presodilo že v odločbi U-I-213/03-26 z dne 12. 1. 2006 in je že tedaj odločilo, da Zakon o trgu vrednostnih papirjev (v nadaljevanju ZTVP-1) ni bil v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Tedanji peti odstavek 314. člena ZTVP-1 je namreč določal, da po izteku roka za izjavo stranka nima pravice navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, enako pa je četrti odstavek 354. člena ZTVP-1 določal, da po izteku roka za ugovor zoper odredbo o izdani kršitvi subjekt nadzora nima pravice navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Tedanja ureditev ni bila spoznana kot neskladna z 22. členom Ustave Republike Slovenije. Današnja ureditev iz petega odstavka 470. člena ZTFI-1 in četrtega odstavka 498. člena ZTFI-1 je enaka tedanji, zato se po presoji sodišča ne poraja vprašanje njene ustavne skladnosti.

13.Glede novot, ki jih v tem upravnem sporu uveljavlja tožnik, torej ZTFI‑1 v 479. členu določa, da tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, razen če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v postopku pred agencijo. Tako je sodišče na naroku za glavno obravnavo kot prepozna zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje tožnika in D. D. Iz toženkinega spisa in tožnikovega ugovora zoper odredbo namreč ni razvidno, da bi tožnik ta dva predloga podal že v postopku, ki je tekel pred toženko. Pojasnilo, ki ga je v tej zvezi podal na naroku, pa po presoji sodišča ne predstavlja opravičila za to. Potrdil je namreč, da v ugovoru ni podal nobenih dokaznih predlogov, a je dodal, da ni državljan Republike Slovenije in je svoje vloge pisal s pomočjo kasnejšega pooblaščenca za sprejemanje pisanj, slovensko ne razume, zgolj osemdnevni rok za ugovor pa se mu zdi sporen. Dejal je tudi, da je naknadno želel predlagati nekatere dokaze, a mu zakon tega ni dopuščal. Tožnikove argumente o tem, da ne razume slovenščine, sodišče, kot obrazloženo zgoraj, zavrača, prav tako ugovore o neustavnosti roka za ugovor in posledične prekluzije. Če je tožnik pri pisanju svojih vlog imel pomoč osebe, ki slovensko očitno razume, pa je še toliko manj razumljivo, da dokazne predloge za zaslišanje prvič podaja šele v tožbi. Iz njegovega ugovora (v sodnem spisu pod C1) tudi ne izhaja, da bi česarkoli ne razumel niti da bi bil želel podati še kakšne dokazne predloge, a mu to karkoli preprečuje. Nenazadnje pa je relevantno tudi, za kakšne dokazne predloge pri tem gre. Obe zaslišanji, ki ju je predlagal tožnik, torej svoje lastno zaslišanje in zaslišanje D. D., sta po presoji sodišča povsem v tožnikovi sferi in bi bil zato ta dva dokazna predloga lahko kadarkoli podal. Pri tem ne gre denimo za listine ali podobno, ki bi tožniku ne bile pravočasno dosegljive.

14.Posledično so prav tako prepozne tožbene navedbe, s katerimi tožnik izraža dvom o sorodstvu med I. I. in D. D., saj tudi za to, da to prvič problematizira šele v tožbi v tem upravnem sporu, tožnik vprašan o tem na naroku ni podal opravičljivih razlogov. V tej zvezi je njegov pooblaščenec dejal le, da če tožnik tega ni osporaval v ugovoru, potem je to prvič storil lahko šele v tožbi, ker po izteku roka za ugovor pred ATVP tega ni mogel več storiti, ker je ZTFI-1 ne dopušča podajanja navedb in dokaznih predlogov po izteku roka za ugovor. Sodišče to, kot obrazloženo že zgoraj, torej zavrača kot nedopustno tožbeno novoto, za kar se je zavzemala tudi toženka.

15.Tožbene navedbe v zvezi s podobnostjo firm C. in E., tj. navedbe latinskih rekov in besed, so po presoji sodišča nerelevantne. Kot izpostavlja toženka v svojem odgovoru, njene ugotovitve o povezanosti temeljijo na skupku okoliščin, in sicer poslovnem sodelovanju družb, kapitalski oz. upravljavski povezanosti, sorodstveni povezanosti ter dejavnosti in firmi družb. V tej zvezi iz odredbe izhaja, da bi uporaba besede

16.v firmah C. in E. lahko kazala na poznanstvo med tožnikom in D. D. Ta "ugotovitev" toženke nima neke posebne vrednosti vrednosti, v vsakem primeru pa so tožbene navedbe v tej zvezi splošne in nekonkretizirane.

17.Tudi navedbe glede poznanstva med D. D. in G. G. sodišče zavrača. Toženka se sklicuje na stare časopisne članke glede poznanstva dotičnih oseb, tožnik pa tega, kar iz člankov izhaja in kar toženka izrecno ugotavlja (torej, da sta G. G. in D. D. delala pri družbi K.), niti ne zanika. To torej ni sporno. Tožnik navaja le da "dva posla v razmaku dvajsetih let" predstavljata absurdno povezavo. Sodišče temu ne sledi, saj tožnik tudi v tem delu ostaja na preveč splošni ravni. Njegov argument o dvajsetletni povezanosti bi namreč bilo možno obrniti tudi v nasprotno smer, tj. da gre za že zelo dolgotrajno poznanstvo.

18.Tožnik v tožbi zapiše tudi, da se posel med B. in družbo J. predstavlja kot kontinuirano redno poslovanje, vendar navedeno po presoji sodišča ne drži. Toženka je v izpodbijani odločbi ob sklicevanju na odredbo zapisala, da ni bila nepomembna okoliščina, da je B. od družbe J. izven borze kupila vse delnice ..., s katerimi je družba J. razpolagala. Kot je razvidno iz te ubeseditve, tu ne gre za očitek kontinuiranega, rednega poslovanja; tudi iz odredbe izhaja, da je šlo za posel, sklenjen 30. 6. 2023 izven organiziranega trga. Tu je šlo torej za zapis v ednini, pri čemer pa je bil ta posel pomemben za izkazovanje povezave med B. oz. tožnika z družino D. D. (str. 10 odredbe). Sodišče zato te navedbe zavrača. Glede na to, da je sodišče, kot obrazloženo zgoraj, zavrnilo dokazna predloga z zaslišanjem tožnika in D. D., ki ju je tožnik podal zaradi dokazovanja, da je pri sklepanju spornih poslov deloval samostojno oz. nepovezano z C., pa tako ostanejo nedokazane njegove nadaljnje tožbene navedbe, da ni vedel, da je kupec pri spornih poslih C. ter da se s to družbo o spornih prodajah ni pogovarjal in da je deloval neodvisno od nje.

19.Tožnik navaja tudi, da toženka načrtno spregleda oz. "ignorira "pravno statusne oblike" oblike ter mu očita, da je slamnati direktor, čeprav je kot poslovodja neodvisen. Vse te navedbe so po presoji sodišča neutemeljene. Iz izpodbijane odločbe namreč ne izhaja, da bi se tožniku očitalo, da vodi posle družbe fiktivno oz. da je slamnati direktor, temveč se mu očita, da je kot zakoniti zastopnik družbe B. izvedel tržno manipulacijo, pri čemer je deloval povezano z družbo C. Pri tem je dejstvo, da je tožnik bil ustrezen, da ga je edini družbenik družbe B. imenoval za poslovodjo, očitno med strankama nesporno.

20.Sodišče toženki sledi tudi glede pojasnila o "manjkajočem dokazu", kot ga imenuje tožnik, tj. sliki s pregledom gibanja tečaja od 1. 1. 2015 do 6. 3. 2017. Toženka glede tega že v izpodbijani odločbi prepričljivo pojasni, da je šlo za napako pri navedbi obdobja, pri čemer iz nadpisa pri sliki 1 v odredbi sledi pravilna opredelitev obdobja (tj. 1. 1. 2022 do 8. 5. 2023). Vpogled v odredbo (A2) to potrjuje in gre tudi po presoji sodišča pri zapisu obdobja, ki ga izpostavlja tožnik, za pomoto in ne za manjkajoč dokaz.

21.Tožnik trdi, da če bi bile zasledovane manipulacije, se posli ne bi vršili v tako majhnih zneskih in s tako malo transakcijami, ampak bi potekali enkrat v večjem znesku ali v večjem številu manjših zneskov; meni, da je očitek o legalnosti posameznega posla, ki pa so skupaj manipulativni, absurden. Tudi v tem delu sodišče sledi razlogom toženke, namreč, da je važen vzorec trgovanja, ki se pokaže v opazovanem obdobju. Kot izhaja iz odredbe, je tožnik za račun B. z C., s kateri je B. delovala povezano, od julija do oktobra 2022 sklenil pet poslov z eno do pet delnicami ..., vsakokrat po nekaj več kot 3 % nižji ceni od prejšnjega zaključnega tečaja. Sklenitev teh poslov ni sporna. Tudi po presoji sodišča pa njihovo sosledje, cena, količina delnic, odstopanje od prejšnjega tečaja in istovetnost obeh strank izkazujejo vzorec, ki se kot takšen potrjuje ob izkazanih povezavah med obema družbama (tj. povezavah med njunimi družbeniki in poslovodji, kot opisano zgoraj). Tožbena navedba, da toženka ni ničesar dokazala s pisnimi dokumenti, denimo izpiskom telefonskih klicev, izjavo priče ali prepisom iz BPH, je sprenevedava, saj ravno zaradi odsotnosti takšnih neposrednih dokazov toženka mora iskati vzorce in njihovo nenaključnost podkrepiti z izkazanimi povezavami med vpletenimi osebami. V tej zvezi je toženka v odgovoru na tožbo izpostavila tudi, da so tako Ljubljanska borza kot borznoposredniška družba toženko obvestili in sumljivem izdajanju naročil in sklepanju poslov z delnicami, kar tožnik spregleda oz. česar ne prereka.

22.V pripravljalni vlogi je tožnik navedel še, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker toženka ni presojala procesnih kršitev, ki jih je tožnik uveljavljal v ugovoru. Ta argument sodišče zavrača kot pavšalen, saj tožnik ne konkretizira, katere procesne ugovore naj bi podal v svojem ugovoru in na katere naj toženka v izpodbijani odločbi ne bi odgovorila.

23.Sklepno se sodišče opredeljuje še glede tožbenega ugovora o nedopustnosti hkratnega očitka o poskusu manipulacije in o sami manipulaciji, češ da iz odredbe, točka 1.b) izreka izhaja, da je tožnik za račun B. skušal oktobra 2022 skleniti tri posle s po pet delnicami ..., ki pa se niso sklenili, ker je B. vsakič za nekaj sekund zamudila zaključno avkcijo. Tožnik zato meni, da je treba točko 1.b) izreka odredbe odpraviti. Teh navedb v upravnem sporu ni mogoče upoštevati, a ne iz razlogov, ki jih uveljavlja toženka. Toženka se namreč sklicuje na prekluzijo in da tožnik v tožbi neupravičeno ne sme navajati novih dejstev oz. novih dokazov. Vendar pa po presoji sodišča tu ne gre za nova dejstva oz. nove dokazne predloge, temveč gre za tožbene navedbe, s katerimi tožnik osporava odredbo. V skladu s prvim odstavkom 475. in 476. člena ZTFI-1 je postopek sodnega varstva dovoljen le zoper odločbe toženke, ne pa tudi zoper njene odredbe. Zoper slednje ima subjekt nadzora v skladu s 496. členom ZTFI-1 pravico vložiti ugovor. Sodno varstvo zoper odredbo kot takšno torej ni predvideno, zato navedb o nezakonitosti točke 1.b) izreka odredbe, podanih šele v upravnem sporu, ni mogoče upoštevati.

24.Enako velja tudi za navedbe iz točk II. in IV. tožnikove pripravljalne vloge, tj. da iz odredbe ne izhaja, kakšna je bila v obdobju nadzora prava slika ponudbe, povpraševanja in cene delnic ..., ter da bi bilo za to, da se tožniku izreče nadzorni ukrep, treba ugotoviti njegov naklep, ter da je neustrezna objava odredbe pred pravnomočnostjo in v fiksnem petletnem obdobju. Vsi ti argumenti se nanašajo na odredbo, predmet sodne presoje pa je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe o ugovoru.

25.Na podlagi vsega povedanega sodišče zaključuje, da je bil postopek toženke pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je sprejeta izpodbijana odločitev pravilna in utemeljena na zakonu, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

1 Povzeto po Matjaž Remic, Komentar k 62. členu, v Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, ULRS, PFUL, Ljubljana, 2020, str. 412 in 413.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o zlorabi trga (uredba o zlorabi trga) ter razveljavitvi Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter direktiv Komisije 2003/124/ES, 2003/125/ES in 2004/72/ES - člen 15, 34, 34/3

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o trgu finančnih instrumentov (2018) - ZTFI-1 - člen 470, 479

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.