Jedro

Kadar škodo povzroči otrok, mlajši od sedem let, se starši ne morejo razbremeniti odgovornosti za njeno povrnitev z dokazom, da so izvrševali potreben nadzor. Ker je bil vzrok škode v ravnanju otroka, ni šlo za višjo silo, za katero objektivno odgovorna oseba ne odgovarja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 3.818 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče ni podalo dokazne ocene o tem, komu verjame in zakaj. Zaključek, da ni bil opuščen nadzor nad otrokom, je napačen. Zgolj dejstvo, da sta očeta obeh otrok sedela v neposredni bližini in spremljala igro otrok, nikakor ne pomeni, da je bil nadzor tak, da bi ustrezal definiciji ustreznega nadzora nad otrokom njegove starosti. Tožnik je bil na obisku pri toženkinem zavarovancu in ni mogel vplivati na to, kako je ta vršil nadzor. Toženkin zavarovanec je s svojim prigovarjanjem sinu, naj posodi igrače tožnikovemu sinu in glede na sinovo reakcijo, ko je trmasto in v otroški vzkipljivosti odklanjal očetove predloge z jokom in jezo, kar je trajalo nekaj minut, krivec za sinovo reakcijo z metanjem predmeta. Toženkin zavarovanec bi namreč glede na to, da je sina poznal in vzgajal, moral in mogel vedeti, kako odreagira in bi na ta način metanje predmetov moral preprečiti. Tako pa je prišlo do ekstremne situacije, ko je početje otroka zaradi opustitve nadzora popolnoma nenevaren obisk naredilo ekstremno nevaren.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Višje sodišče v Ljubljani odloča v tej zadevi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Su 1581/2014 z dne 2. 10. 2014, s katerim je bila pristojnost za odločanje prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na to sodišče. 5. Pritožba je utemeljena.

6. V sodbi je ugotovljeno, - da sta se tožnikov sin, star približno štiri leta in pol, ter trinajstmesečni sin toženkinega zavarovanca igrala ob klubski mizici v dnevni sobi v hiši toženkinega zavarovanca, - da sta oba očeta sedela na sedežni garnituri na drugi strani klubske mizice, - da je sin toženkinega zavarovanca imel v rokah igračo – leseno kladivce, ki ga je želel imeti tožnikov sin, pa mu ga prvi ni hotel dati, - da je med pregovarjanjem toženkinega zavarovanca sinu, naj igračo da tožnikovemu sinu, kladivce naenkrat priletelo v tožnika in mu po njegovih trditvah strla zob.

7. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da glede na to, da toženkinemu zavarovancu, ki je spremljal igro otrok v neposredni bližini, otroka pa sta se igrala z običajnimi otroškimi igračami, ni mogoče očitati opustitve nadzora nad igro otrok, niti ni šlo za nevarno stvar, odškodninska odgovornost toženkinega zavarovanca ni podana. Šlo je za nesrečno naključje.

8. Navedeno stališče temelji na zmotni razlagi določb Obligacijskega zakonika o odgovornosti staršev za škodo, ki jo povzroči njihov otrok. Po pravilih iz 142. člena OZ za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov otrok do dopolnjenega sedmega leta, odgovarjajo starši ne glede na krivdo (prvi odstavek 142. člena). Odgovornosti so prosti, če so podani razlogi za izključitev odgovornosti po pravilih o odgovornosti ne glede na krivdo (drugi odstavek 142. člena) ali če je nastala škoda medtem, ko je bil zaupan drugemu in je ta zanjo odgovoren (tretji odstavek 142. člena). V skladu s 153. členom, ki ureja oprostitev objektivne odgovornosti, je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz vzroka, ki je bil izven stvari, in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, ali če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati ali se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

9. Kadar škodo povzroči otrok, mlajši od sedem let, se torej starši ne morejo razbremeniti odgovornosti za njeno povrnitev z dokazom, da so izvrševali potreben nadzor.(1) Glede na to, da je bil vzrok škode v ravnanju otroka, tudi ni mogoče reči, da je šlo za naključje, se pravi višjo silo, za katero objektivno odgovorna oseba ne odgovarja. Opredelilni element višje sile je zunanjost dogodka, dogodek pa ni zunanji, če je vzrok za škodo v sferi rizika objektivno odgovorne osebe.(2)

10. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker se zaradi zmotnega zaključka, da ni podana odgovornost toženkinega zavarovanca, sodba ni izrekla o ostalih spornih vprašanjih v zvezi s predpostavkami odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca, o zadevi ni bilo mogoče odločiti pred pritožbenim sodiščem. V nasprotnem primeru bi bili pravdni stranki prikrajšani v pravici do pritožbe.

(1) Prim. Jadek Pensa, v: Juhart, Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 825, in Ristin, Deliktna odgovornost, Podjetje in delo, št. 6-7/2003, str. 1769 in nasl. (2) Prim. Jadek Pensa, op. cit., str. 865.