Jedro

Ugotovitev dejstva, ali je bila določena oseba član protislovenske organizacije, zlasti, če je to dejstvo sporno, ne more biti oprto zgolj na dopis institucije, ki hrani ustrezne listine, pač pa na samo listino ali na overjeni faksimile, stranki pa je treba dati možnost, da se o njej opredeli. Niso pa sprejemljive tožbene trditve, da bi bili arhivski podatki zlagani ali neverodostojni zgolj zato, ker izvirajo od nacističnih oblasti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 26.5.1993 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 1.3.1993, s katero je navedeni organ prve stopnje ugotovil, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da se državljanstvo tožnice v skladu z 39. členom zakona o državljanstvu Republike Slovenije presoja po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo pravkar navedenega zakona. Med te predpise spada tudi zakon o državljanstvu FLRJ, ki je začel veljati 28.8.1945. Po 2. odstavku 35.člena navedenega zakona se na ta dan niso štele za državljane FLRJ in s tem tudi ne za državljane ljudskih republik osebe nemške narodnosti, ki se nahajajo v tujini in ki so med ali pred vojno s svojim nelojalnim obnašanjem škodovale interesom Federativne ljudske Republike Jugoslavije. Tožnica je bila na dan 28.8.1945 še mladoletna in je kot taka sledila državljanstvu, kakršnega so imeli starši. Ker sta bila starša osebi nemške narodnosti, so ju takratne nemške oblasti vodile kot "volksdeutscherja". Zato starši zaradi uporabe 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ niso postali državljani FLRJ in LR Slovenije, tožnica pa jim je kot mladoletna sledila. Tožnica po nobenem od predpisov, ki so veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni pridobila državljanstva Republike Slovenije, zato se po 39. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije ne šteje za slovensko državljanko. Ni res, da je bil namen zakona, da prizna državljanstvo vsem, ki so bili rojeni v Republiki Sloveniji, ker sicer 39. člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije državljanskega položaja ne bi vezal na predpise, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona. Tožena stranka enako kot organ prve stopnje ne zanika dejstva, da so bili M.M. in njeni starši državljani Kraljevine Jugoslavije do 28.8.1945. Tožnica tudi ni v ničemer zanikala uradnega podatka iz ohranjenega arhiva nemških oblasti med drugo svetovno vojno oziroma dejstva, da sta bila starša vpisana v "Liste der Volksdeutschen aus dem Kreis Krainburg, die bis heute als endgultige Mitglieder in den Karntner Volksbund aufgenommen wurden" pod št. 99 in 104. Tožnica v tožbi ugovarja ugotovitvi tožene stranke, da ni državljanka Republike Slovenije in da se po predpisih o državljanstvu, ki so veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štela za jugoslovansko državljanstvo. Mnenja je, da ji pripada slovensko državljanstvo, ker je bila rojena v Sloveniji, ker je imela ob rojstvu jugoslovansko državljanstvo in se temu ni nikoli odpovedala, ker je do svojega 13. leta starosti živela v Sloveniji in sta bila oba od staršev jugoslovanska državljana, pa tudi vsi materini bratje in sestre so slovenski državljani. Izgnani sta bili le tožnica z materjo, v K. pa sta še živeli, ko je začel veljati zakon o državljanstvu FLRJ z dnem 28.8.1945. Tožena stranka v obrazložitvi navaja 2. odstavek 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, ki ne priznava slovenskega državljanstva osebam nemške narodnosti, ki se 28.8.1945 niso nahajali na ozemlju FLRJ in so med ali pred vojno s svojim nelojalnim obnašanjem škodovali interesom FLRJ. Tožena stranka je brez razloga vključila tožnico in njene starše v skupino državljanov nemške narodnosti, kar tožnica prereka. Tožena stranka niti ne očita nelojalnosti tožničinih staršev do FLRJ. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da Institut za novejšo zgodovino nima pooblastila za odločanje o tem, kdo je oseba nemške narodnosti. Ugotavljanje tega dejstva na podlagi samovoljnih podatkov nacističnih oblasti je brez veljave. Tožničin oče je bil doma s ... in je bil zaveden Slovenec. Ko so Nemci in nekateri od tistih, ki so jim bili naklonjeni, optirali za Nemčijo, on kot Slovenec tega ni hotel, medtem ko se je mnogo ljudi s tega področja odločilo za Nemčijo. Tudi mati je bila zavedna Slovenka, kot vsi njeni bratje in sestre. Če naj se državljanstvo tožnice ravna po starših, tedaj bi se moralo ravnati po materi vse odtlej, ko je bila z materjo, brez očeta, na ozemlju LRS, tako tudi na dan 28.8.1945, ki je ključen datum, na katerega se naslanjajo ugotovitve tožene stranke. V nobenem primeru ni mogoče očitati nemštva tožničini materi. In če je tožnica kot mladoletna sledila staršem, je to bila tožničina mati vsaj takrat, ko oče ni bil z njima. Tožnica meni, da odločitev tožene stranke, ki priznava tožničinim staršem jugoslovansko državljanstvo in s tem tudi slovensko do 28.8.1945, ne pa tudi po navedenem datumu, ni utemeljena. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi.

Tožba je utemeljena.

Po 39. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS št. 1/01-I, 30/91-I, 38/92) velja za državljana Republike Slovenije, kdor je po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS, imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne Republike Jugoslavije (SFRJ) oziroma povojne Jugoslavije. Med te predpise spada tudi zakon o državljanstvu FLRJ, ki je začel veljati 28.8.1945 in je bil kasneje večkrat spremenjen oziroma dopolnjen (Uradni list DFJ št. 64/45 in Uradni list FLRJ štev. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48). Tožena stranka je tožnici pravilno pojasnila, da je v jugoslovanskih predpisih o državljanstvu bilo uveljavljeno načelo, da mladoletne osebe glede svojega državljanstva sledijo staršem, kar je pomenilo: če starši niso pridobili državljanstva povojne Jugoslavije, ga niso pridobili tudi njuni mladoletni otroci.

Zakon o državljanstvu FLRJ je v 2. odstavku 35. člena (dopolnjen s spremembo zakona, Uradni list FLRJ št. 105/48, novela je pričela veljati 4.12.1948) določal, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini (4.12.1948) in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.

Po podatkih spisov ni spora o tem, da na dan 4.12.1948 tožničina starša nista bila na območju bivše Jugoslavije, kar je bil eden od treh pogojev za nepridobitev državljanstva povojne Jugoslavije v smislu 2. ostavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, poleg že navedenega nelojalnega vedenja proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ in dejstva, da je bila prizadeta oseba nemške narodnosti.

Ob ugotovitvi, da sta bila tožničina starša ob uveljavitvi 2. odstavka 35. člena navedenega zakona o državljanstvu odsotna iz države, sta bili za vpis tožničinih staršev v državljansko knjigo, posredno s tem pa tudi takrat mladoletne tožnice, odločilni dejstvi, ali sta bila tožničina starša osebi nemške narodnosti in ali sta ravnala proti koristim slovenskega naroda. Tožena stranka navaja, da nobeden od tožničinih staršev ni bil vpisan v državljansko knjigo iz razlogov navedenih v 2. odstavku 35. člena navedenega zakona o državljanstvu med drugim tudi zaradi ugotovitve, da sta bila oba tožničina starša člana takratne nemške organizacije "Karntner Volksbund", tožnica pa oporeka prav tej ugotovitvi in zatrjuje njuno slovenstvo.

Tožnica je že v pritožbi ugovarjala verodostojnosti podatkov, ki jih je upravnemu organu prve stopnje z dopisom posredoval Institut za novejšo zgodovino, ki jih je ta povzel iz arhiviranih listin o članstvu tožničinih staršev v organizaciji "Karntner Volksbund". Glede na tožničine pripombe bi tožena stranka morala preveriti podatke in si priskrbeti overjeno kopijo listine, na katero se sklicuje dopis Instituta za novejšo zgodovino in jo oceniti v smislu pravil 9. in 159. člena ter naslednjih členov zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Na podlagi take listine bi tožena stranka šele lahko sprejela svoj dokazni sklep. Ker tožena stranka ni ravnala tako, je sprejeta dokazna ocena nezanesljiva in kot taka ni mogla biti zadostna opora za zavrnitev tožničine pritožbe. Le dokazano članstvo (tožničinih staršev) v organizaciji Karntner Volksbund ali v kakšni drugi med ali predvojni organizaciji Nemcev živečih izven matične države je namreč lahko podlaga za ugotovitev, da gre za osebo nemške narodnosti. Ker so bili člani take organizacije le osebe nemške narodnosti, je pripadnost tej ali oni organizaciji bila tudi stvar osebnega izjavljanja ali opredeljevanja posameznikov. Glede na znani protislovenski značaj navedenih organizacij pa je dejstvo, da je bil kdo član take organizacije, hkrati pomenilo nelojalno vedenje proti narodnim in državnim koristim slovenskega naroda. Toda ugotovitev dejstva, ali je bila določena oseba član take protislovenske organizacije, zlasti če je to dejstvo sporno, ne more biti oprto zgolj na dopis institucije, ki hrani ustrezne listine, pač pa na samo listino ali na overjeni faksimile, stranki pa je seveda treba dati možnost, v konkretnem primeru tožnici ali njenemu pooblaščencu, da se o njej opredeli. Po oceni sodišča pa niso sprejemljive tožničine navedbe, kolikor zatrjuje, da bi bili arhivski podatki zlagani ali neverodostojni zgolj zato, če izvirajo od nacističnih oblasti.

Po podatkih izpodbijane odločbe je organ prve stopnje uvedel postopek za ugotovitev državljanstva v smislu 29. člena ZDRS kot rešitev predhodnega vprašanja v zvezi s tožničino zahtevo za vpis v volilni imenik (z dne 24.10.1992). Tožnica je s "prošnjo in pooblastilom" brez datuma zaprosila tudi za izdajo potrdila o državljanstvu Republike Slovenije, iz katerega je razvidno, da je pooblastila osebo M.F., da jo zastopa pri pridobitvi državljanstva Republike Slovenije in ki naj dvigne in sprejme potrdilo o državljanstvu. Očitno je, da bi se tožnica zaradi oddaljenosti svojega prebivališča težko udeleževala ugotovitvenega postopka. Vendar pa imenovani pooblaščenec pooblastila ni sopodpisal in iz spisov ni razvidno, ali je pooblastilo tudi sprejel ali da bi ga pristojni organ pozval, da se o tem izjasni. Če je pooblastilo imenovani pooblaščenec sprejel in če je dvom glede obsega njegovega pooblastila v postopku ugotavljanja državljanstva, bi ga moral organ prve stopnje pozvati na dopolnitev pooblastila (npr. tudi glede vlaganja pravnih sredstev ipd.). Navedene okoliščine so pomembne, ker bi sicer pooblaščenca organ prve stopnje moral vabiti, da bi se udeleževal postopka zaradi izjasnitve glede izvedenih dokazov o dejstvih, na katera je organ prve stopnje oprl odločbo o ugotovitvi državljanstva. Dejansko stanje ugotavlja upravni organ na podlagi dejstev, ki se dokazujejo z dokazi pridobljenimi v upravnem postopku v smislu prej navedenih določb ZUP. Te pa mora pristojni organ oceniti, prizadete stranke pa imajo pravico, da se o njih izjasnijo.

Ker sodišče na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker so v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene, ker v upravnem postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) odpravilo. Določbe ZUP in ZUS je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I in 45/1/94) uporabilo kot predpis Republike Slovenije.