Jedro

Predpostavke pravice državnega pravobranilca, da toži (njegove aktivne procesne legitimacije), so bile, da je bil z izdajo določenega upravnega akta kršen zakon, da je bila prizadeta javna korist ter da je bil med izdajo upravnega akta in posegom v javno korist odnos vzroka in posledice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

(1) Uvodoma navedeni organ tožene stranke je na podlagi sedmega odstavka 101. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 45/2001; ZIL-1) izdal sklep, da se šteje, da ugovor Ministrstva za kmetijstvo, gospodarstvo in prehrano zoper registracijo blagovne znamke ni bil vložen. Sklep se opira na ugotovitev, da vložnik ugovora ni bil imetnik prejšnje znamke ali druge prej pridobljene pravice. Državno pravobranilstvo v Ljubljani je ta sklep izpodbijalo v upravnem sporu s tožbo, ki pa jo je sodišče prve stopnje zavrglo.

(2) Proti sklepu sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe tožeča stranka vlaga pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava.

(3) Organ tožene stranke je v odgovoru na pritožbo oporekal pritožbenim razlogom, pritrdil razlogom izpodbijanega sklepa in predlagal, da se pritožba zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

(4) Drugi odstavek 18. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/1997–45/2006; ZUS) je določal, da je državni pravobranilec lahko tožnik, kadar meni, da je z upravnim aktom kršen zakon v škodo javne koristi. Predpostavke pravice državnega pravobranilca, da toži (njegove aktivne procesne legitimacije), so bile, da je bil z izdajo določenega upravnega akta kršen zakon, da je bila prizadeta javna korist ter da je bil med izdajo upravnega akta in posegom v javno korist odnos vzroka in posledice. Predpostavke so morale biti podane vse hkrati.

(5) Sodišče prve stopnje je tožeči stranki odreklo aktivno procesno legitimacijo, izhajajoč iz ocene, da je drugi odstavek 18. člena ZUS terjal, da tožeča stranka konkretno utemelji javno korist, ki zgolj s kršitvijo zakona še ni podana. Ugotovilo je, da je tožeča stranka le pavšalno navajala, da je javna korist v varovanju zakonitosti in pravnega reda, in pojasnilo, da se s sklepom organa tožene stranke ne more prizadeti javne koristi, ki naj bi bila po zatrjevanju tožeče stranke v povzročanju zmede v javnosti (in sicer zaradi obstoja geografske označbe in prejšnje znamke, ki obe že vsebujeta isto besedo („T.“) kot prijavljeni znak). S sklepom organa tožene stranke, da se šteje, da ugovor ni bil vložen, namreč še ni bilo odločeno o tem, da se prijavljeni znak registrira kot znamka (to je bilo odločeno šele s kasnejšim sklepom).

(6) Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje in dodaja, da pravilno stališče sodišča prve stopnje, izraženo skozi zgoraj razčlenjene predpostavke aktivne legitimacije tožeče stranke, pomeni, da tožeča stranka ni izkazala vzročne zveze med izdajo upravnega akta in škodo javni koristi. Ni namreč jasno, kako bi lahko odločitev, da vložniku ugovora zoper registracijo znamke ni bila priznana pravica, da vloži ugovor, ker zakon (v prvem in četrtem odstavku 101. člena ZIL-1) to pravico daje le imetnikom prejšnjih znamk in nekaterih drugih pravic, medtem ko vložnik ugovora ni imetnik nobenih takih pravic in torej zakonskih pogojev ne izpolnjuje, vplivala na javno korist, da se prepreči zmeda v javnosti (zlasti verjetnost zamenjevanja prijavljenega znaka s starejšo znamko po b) točki prvega odstavka 47. člena ZIL-1). Sicer pa je po sistematiki ZIL-1 varovanje interesa, da potrošniki niso v negotovosti glede izvora blaga, prepuščeno imetnikom prejšnjih pravic, v konkretnem primeru imetnikom (izvrševanja) pravic iz f) točke prvega odstavka 44. člena ZIL-1 (četrti odstavek 101. člena ZIL-1).

(7) V prejšnji točki obrazložitve navedeni razlogi zadostujejo za utemeljitev izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče se zato ni ukvarjalo s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje nima razlogov o navedbah tožeče stranke, s katerimi naj bi bila ta konkretno utemeljevala škodo javni koristi. Kot je bilo pojasnjeno, je bila prizadeta javna korist le ena od predpostavk za dopustnost tožbe državnega pravobranilstva.

(8) Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (76. člen Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/2006; ZUS-1), saj uveljavljani razlogi niso utemeljeni; samo pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.