Jedro

Namen vodenja glavnega stečajnega postopka je v neposrednem nasprotju z namenom vodenja glavnega postopka tako redne kot tudi poenostavljene prisilne poravnave. Ker glavni stečajni postopek in glavni postopek redne ali poenostavljene prisilne poravnave ne moreta teči hkrati, obstaja pravna praznina glede ureditve razmerja med tema dvema postopkoma. Pri zapolnitvi pravne praznine se zato sodišče po ustaljeni sodni praksi opira na pravila ZFPPIPP, ki urejajo razmerje med postopkom redne prisilne poravnave in stečajnim postopkom. Zato lahko, ob upoštevanju predpostavk iz 235 do 238. člena ZFPPIPP, dolžnik opraviči odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka tudi tako, da do poteka dvomesečnega roka vloži predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave.

Če bo poenostavljena prisilna poravnava pravnomočno potrjena, bo lahko upnik ob odločanju o predlogu za začetek stečaja z navedbo domnevo izpodbijal in dokazoval, da dolžnik z ukrepi prestrukturiranja, ki so bili predmet poenostavljene prisilne poravnave, ni odpravil insolventnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje postopek odločanja o predlogu upnika DUTB d.d., Davčna ulica 1, Ljubljana za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom prekinilo do konca postopka poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom, ki se vodi pod opr. št. St .../2016 (1. točka izreka). Za upravitelja za nadzor dolžnikovega poslovanja je imenovalo A.A. in ugotovilo, da opravlja naloge in pristojnosti upravitelja preko pravno organizacijske oblike: poslovno svetovanje, A.A. s.p. (2. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo upnik DUTB. V pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu za začetek stečajnega postopka, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je upnik DUTB zoper dolžnika dne 22. 7. 2016 vložil predlog za začetek stečajnega postopka. Dolžnik je v zakonskem roku (22. 9. 2016) vložil zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Dne 22. 11. 2016 je podal tudi predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave (St .../2016). S tem je, skladno s tretjim odstavkom 238. člena ZFPPIPP, opravičil zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Nad dolžnikom se tako pod opr. št. St .../2016 vodi postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki še ni končan. Sodišče je zato, ob smiselni uporabi tretjega odstavka 238. člena in 152. člena ZFPPIPP prekinilo predhodni stečajni postopek za čas do konca postopka prisilne poravnave nad dolžnikom. Po določbi 237.a člena ZFPPIPP mora sodišče s sklepom o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka imenovati upravitelja za nadzor dolžnikovega poslovanja. Glede na to, da je namen te zakonske določbe zavarovanje interesov upnikov in da so upniki v enakem položaju kot takrat, ko sodišče ne izda sklepa o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, ampak samo sklep o prekinitvi postopka (ker je dolžnik z vložitvijo predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave že opravičil zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka) je sodišče, ob smiselni uporabi navedenega zakonskega določila, hkrati s sklepom o prekinitvi postopka imenovalo tudi upravitelja za nadzor dolžnikovega poslovanja.

5. Upnik v pritožbi navaja, da v skladu s sodno prakso določila o prekinitvi postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka po 152. členu ZFPPIPP, ni mogoče niti smiselno uporabiti za postopek poenostavljene prisilne poravnave. Pri tem se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 534/2015 z dne 17. 9. 2015. 6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz zadeve, ki jo je obravnavalo Višje sodišče v Ljubljani pod opr. št. Cst 534/2015 razvidno, da se nanaša na drugačno dejansko stanje, kot je podano v obravnavani zadevi. Višje sodišče je v zadevi Cst 534/2015 namreč zavzelo stališče, ki tudi sicer izhaja iz ustaljene sodne prakse pritožbenega sodišča, da je prekinitev predhodnega stečajnega postopka, glede na posebnosti poenostavljene prisilne poravnave, mogoča le v primeru, če je dolžnik v času za ugovor proti dolžnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka vložil predlog za odložitev odločanja o tem predlogu. Iz obrazložitve navedenega sklepa tako izhaja, da sodišče prve stopnje upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka dolžniku ni vročilo v izjavo, da bi ta lahko zahteval odložitev odločanja o predlogu za začetek stečajnega postopka (235a. člen v zvezi z drugim odstavkom 235. člena ZFPPIPP). Zato je sklenilo, da je preuranjen izpodbijani sklep, s katerim je sodišče začetek stečajnega postopka nad dolžnikom prekinilo do konca postopka poenostavljene prisilne poravnave. V sedaj izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje upnikov predlog za začetek stečajnega postopka vročilo dolžniku, ki je, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, v zakonskem roku (22. 9. 2016) vložil zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka.

7. Upnik v pritožbi nadalje navaja, da bi sodišče moralo ugotoviti, ali obstojijo pogoji za prekinitev odločanja o začetku stečajnega postopka, kot jih predpisujeta 236. in 237. člen ZFPPIPP. Navaja, da se je zadnji dan dvomesečnega obdobja morebitne odložitve iztekel že v novembru 2016 ter da dolžnik ni ravnal v skladu s prvim odstavkom 238. člena ZFPPIPP, saj ni vložil niti predloga za (redno) prisilno poravnavo, niti ni predložil dokazov, da je izvedel dokapitalizacijo ali da ni več insolventen, zaradi česar je podana neizpodbojna domneva, da je dolžnik insolventen (drugi odstavek 238. člena ZFPPIPP).

8. Namen vodenja glavnega stečajnega postopka je v neposrednem nasprotju z namenom vodenja glavnega postopka tako redne kot tudi poenostavljene prisilne poravnave. Ker glavni stečajni postopek in glavni postopek redne ali poenostavljene prisilne poravnave ne moreta teči hkrati, obstaja pravna praznina glede ureditve razmerja med tema dvema postopkoma. Pri zapolnitvi pravne praznine se zato sodišče po ustaljeni sodni praksi1 opira na pravila ZFPPIPP, ki urejajo razmerje med postopkom redne prisilne poravnave in stečajnim postopkom. Zato lahko, ob upoštevanju predpostavk iz 235 do 238. člena ZFPPIPP, dolžnik opraviči odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka tudi tako, da do poteka dvomesečnega roka vloži predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je dolžnik v zakonskem roku (22. 11. 2016) vložil predlog začetek postopka poenostavljene prisilne poravnav, s čimer je opravičil zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Prav tako je v roku, ki ga je določilo sodišče, predložil poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja (tretji odstavek v zvezi s 3. točko drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP). Glede na uveljavljeno sodno prakso je torej sodišče prve stopnje postopek odločanja o predlogu upnika pravilno prekinilo do konca postopka poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom.

9. Upnik v pritožbi tudi navaja, da vloženi predlog za postopek poenostavljene prisilne poravnave ne naslavlja terjatve predlagatelja stečajnega postopka ter da iz Poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja izhaja, da je dogovor o reprogramu zavarovanih terjatev z upnikom nujno potreben za nadaljnje poslovanje dolžnika, takega dogovora pa ni bilo. Upnik torej smiselno zatrjuje, da tudi če bo poenostavljena prisilna poravnava potrjena, dolžnik insolventnosti ne bo odpravil. Taka pritožbena navedba, sama po sebi, ne zadošča za uspešno izpodbijanje sklepa o prekinitvi postopka. Šele v primeru, če bi bila poenostavljena prisilna poravnava pravnomočno potrjena, bo lahko upnik ob odločanju o predlogu za začetek stečaja z navedbo v tej smeri domnevo izpodbijal in dokazoval, da dolžnik z ukrepi prestrukturiranja, ki so bili predmet poenostavljene prisilne poravnave, ni odpravil insolventnosti.

10 Pritožbeni razlogi so zato neutemeljeni, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 Primerjaj Cst 187/2014, Cst 248/2014, Cst 333/2014, Cst 458/2015 in Cst 477/2015, Cst 97/2015, Cst 315/2015, Cst 278/2015, Cst 141/2015 in Cst 409/2014.