Jedro

Sodišče nasprotne tožbe ni dolžno obravnavati skupaj s tožbo (183. člen ZPP). Ali bo to storilo ali ne, presodi samo.

Kupec, ki še ni plačal (celotne) kupnine in v pravdi nastopa kot tožena stranka, v primeru, ko želi uveljaviti zahtevek na znižanje kupnine, v postopku lahko poda (zgolj) ugovor in mu ni treba vložiti nasprotne oblikovalne tožbe.

Ob ugotovitvi, da je bilo prevzeto blago brezhibno, so vsa razglabljanja o pravočasnosti grajanja napak povsem nepotrebna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 5815/2016 z dne 25. 1. 2016, v 1. in 3. odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 3.200,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2015 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 158,00 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi tožnikove pravdne stroške v višini 969,46 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se "iz vseh pritožbenih razlogov" pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugim sodnikom. Podredno predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S tem, ko sodišče prve stopnje nasprotne tožbe ni obravnavalo skupaj s tožbo (in o tem ni izdalo posebnega sklepa), ni bila storjena nobena bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sploh pa nobena od kršitev naštetih v drugem odstavku 339. člena ZPP, ki so edine, ki jih je v sporih majhne vrednosti mogoče presojati v pritožbenem postopku (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodišče namreč nasprotne tožbe ni dolžno obravnavati skupaj s tožbo (183. člen ZPP). Ali bo to storilo ali ne, presodi samo.1 Čeprav jo v predmetni zadevi obravnava posebej, pritožnik v svojih pravicah ni prizadet, niti ni kršena njegova pravica do izjave. Niso namreč utemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka znižanja kupnine ne bi mogla uveljaviti nikakor drugače, kot z vložitvijo nasprotne tožbe. Po novejši sodni praksi lahko kupec, ki še ni plačal (celotne) kupnine in v pravdi nastopa kot tožena stranka, v primeru, ko želi uveljaviti zahtevek na znižanje kupnine, v postopku poda (zgolj) ugovor in mu ni treba vložiti nasprotne oblikovalne tožbe.2

6. Odločitve, da bo o nasprotni tožbi odločeno kot o samostojni tožbi, v posebnem postopku, ne more spremeniti niti pritožbeno sklicevanje na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi III Cp 1231/2009 in odločitev Višjega sodišča v Kopru v zadevi Cp 177/2009, v katerih se je odločalo o vprašanju, ali odvetnik za vložitev nasprotne tožbe rabi posebno pooblastilo.

7. Nadalje so povsem zgrešeni pritožbeni ugovori o tem, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila stvarna napaka lesa taka, da je bila vidna že na prvi pogled, ob prevzemu lesa. Takšna ugotovitev iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Sodišče prve stopnje je namreč večkrat in povsem jasno zapisalo, da tožena stranka dejstva, da naj bi les imel kakršnekoli napake, ni izkazala. Nasprotno je po njegovi presoji tožeča stranka izkazala dejstvo, da je bil predan kakovosten les brez napak. Ker torej napake ni bilo, tožeča stranka zanjo tudi ni mogla vedeti (zato uporaba določbe 465. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ, ne pride v pošetv). Z vprašanjem, ali je tožena stranka napako pravočasno grajala, pa se iz istega razloga sodišču prve stopnje sploh ne bi bilo treba ukvarjati. Ob ugotovitvi, da je bilo prevzeto blago brezhibno, so namreč vsa razglabljanja o pravočasnosti grajanja napak povsem nepotrebna. Tudi o zmotni uporabi materialnega prava zaradi ne-uporabe določbe tretjega odstavka 461. člena OZ, tako ni mogoče govoriti.

8. Prav tako ni podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je enkrat navedlo, da je tožeča stranka toženi izročila hlodovino A in A+ kategorije, drugič pa, da je na fotografijah vidna piškavost lesa, kar pomeni da ta ni bil A ali A+ kategorije. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da fotografije ne predstavljajo lesa, ki ga je tožena stranka prevzela od tožeče. Tako dejstvo, da je iz fotografij razvidna piškavost (slikanega) lesa, o prodanem lesu ne pove ničesar. Zaključka, da je imel ta kakršnekoli napake, pa kot je že bilo pojasnjeno sodišče prve stopnje ni podalo. Že iz tega razloga ne morejo biti utemeljene pritožbene navedbe, ki takšen zaključek predpostavljajo.

9. Utemeljen je le pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo izjavo zakonitega zastopnika tožene stranke, da naj bi že 4 leta sodeloval s tožečo stranko in imel v tem času le 2 reklamaciji. Ta izpovedba se, kot izpostavlja pritožba, ni nanašala na tožečo stranko, ampak na sodelovanje s pogodbenim partnerjem tožene stranke, ki je prevzel blago (končnim kupcem). Vendar takšna napaka ni v ničemer vplivala na končno odločitev v predmetnem sporu. Njej navkljub je izpodbijana sodba pravilna - s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo niti kršitev na katere višje sodišče, skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

10. Zaradi potrditve odločitve sodišča prve stopnje, višje sodišče o predlogu za vrnitev zadeve v novo sojenje pred drugim sodnikom, ni odločalo.

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako mora svoje pritožbene stroške sama kriti tožeča stranka. Njen odgovor na pritožbo namreč ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).

1 Tako tudi VSL v odločbah I Cp 395/2001, II Cp 3085/2009, I Cpg 622/2014 ter A. Galič in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 177. 2 Glej sodbo VSRS III Ips 111/2015.