Jedro

Obstoj utemeljenega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, je pogoj tudi za odreditev ekstradicijskega pripora. V primeru, ko je izročitev obsojenca zahtevana zaradi prestajanja kazni, je ta pogoj nedvomno izpolnjen.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je zoper obsojenega K.S. dne 8.7.2010 odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper sklep preiskovalnega sodnika in sklep zunajobravnavnega senata je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh razlogov po 420. členu ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor odpravi oziroma ga nadomesti s kakšnim milejšim ukrepom iz 17. poglavja ZKP.

3. Vrhovni državni tožilec, ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Po določbi 525. člena ZKP sme preiskovalni sodnik na prošnjo tuje države, še preden je ta država vložila prošnjo za izročitev, odrediti pripor, če je podana nevarnost, da se bo tujec s pobegom ali skrivanjem skušal izogniti izročitvi. Po prvem odstavku citirane določbe mora tuja država v prošnji navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti. V skladu s 17. členom Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o izročitvi (Ur. list RS, št. 11/97; v nadaljevanju Pogodba o izročitvi) se sme oseba na izrecno zahtevo začasno pripreti, preden država pogodbenica prejme prošnjo za izročitev, če se pristojni sodni organ države prosilke sklicuje na nalog o priporu ali na pravnomočno sodbo in napove prošnjo za izročitev, ki se v nujnih primerih lahko pošilja preko Interpola (2. člen Pogodbe o izročitvi).

6. Ni mogoče upoštevati navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da glede na zagovor obsojenca njegovo dejanje ne ustreza zakonskim znakom kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. Sklep sodišča prve stopnje v zvezi s tem navaja, da iz mednarodne tiralice Interpola Skopje izhaja, da je bil obsojeni K.S. v Republiki Makedoniji pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem in prvem odstavku 378. člena KZ Republike Makedonije, zaradi česar mu je bila izrečena kazen eno leto in šest mesecev zapora, ter da bodo makedonski organi zanj zahtevali izročitev po redni diplomatski poti. Ker se država prosilka sklicuje na pravnomočno sodbo, s katero je bil obsojeni spoznan za krivega ter obsojen na kazen zapora v trajanju enega leta in šest mesecev zapora, so izpolnjeni pogoji za odreditev začasnega pripora po prvem odstavku 17. člena Pogodbe o izročitvi. Obstoj utemeljenega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, je sicer pogoj tudi za odreditev ekstradicijskega pripora; v primeru, ko je izročitev obsojenca zahtevana zaradi prestajanja kazni (obsojencu je glede na navedbe iz mednarodne tiralice pravnomočno izrečena kazen zapora v trajanju enega leta in šestih mesecev) in so organi države prosilke o obstoju kaznivega dejanja in krivdi obsojenca že pravnomočno odločili, pa ni podana le utemeljenost suma, ampak pravna gotovost o storitvi kaznivega dejanja. V postopku odločanja o zahtevani izročitvi obsojenca zaradi prestajanja kazni se sicer lahko izkaže, da opis dejanja, ki se obsojencu očita, ne ustreza nobeni inkriminaciji po slovenski kazenski zakonodaji, zaradi česar lahko pride do zavrnitve prošnje za izročitev (drugi odstavek 7. člena Pogodbe o izročitvi), vendar v tej fazi postopka (odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora) presoje o obstoju dvojne kaznivosti ni mogoče opraviti. Sodišče namreč še ne razpolaga z opisom obsojencu očitanega dejanja (v skladu s 4. členom Pogodbe o izročitvi je potrebno pravnomočno sodbo priložiti prošnji za izročitev), zato ni mogoče opraviti subsumpcije dejanja pod inkriminacijo slovenskega Kazenskega zakonika in preveriti obstoja dvojne kaznivosti. Kaznivo dejanje ponarejanja listin inkriminirata tako makedonski kot slovenski Kazenski zakonik, kar omogoča presojo dvojne kaznivosti na abstraktni ravni; konkretne presoje pa zaradi odsotnosti opisa dejanja v tej fazi postopka ni mogoče opraviti, zato zahteva z navedenim ugovorom ne more uspeti.

7. Zahteva je neutemeljena tudi v delu, kjer napada obstoj pripornega razloga begosumnosti. Zahteva neutemeljeno navaja, da je utemeljitev tega pripornega razloga povsem pavšalna, saj se opira zgolj na to, da je obsojeni državljan Republike Bolgarije, zaradi česar bi lahko zapustil ozemlje Republike Slovenije, ker je Republika Bolgarija članica EU in med državama ni mejnih kontrol. V sklepu o odreditvi pripora, s čigar razlogi se strinja tudi zunajobravnavni senat, se navaja, da je bil obsojenec do zdaj makedonskim organom nedosegljiv, kar je sploh pogoj za izdajo mednarodne tiralice ter ima tako makedonsko kot bolgarsko državljanstvo, zaradi česar lahko glede na članstvo Republike Slovenije in Republike Bolgarije v EU v vsakem trenutku zapusti ozemlje Republike Slovenije ter se na tak način izogne prestajanju kazni v Republiki Makedoniji. Sodišče prve stopnje sklepa, da obsojeni na Republiko Slovenijo ni vezan, čeprav ima tu dogovorjeno zaposlitev za določen čas ter prijavljeno začasno prebivališče. Na begosumnost pa je mogoče po presoji preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata sklepati tudi iz relativno visoke izrečene kazni, pri čemer dejstvo, da ima obsojeni v Republiki Sloveniji družino, ne predstavlja okoliščine, ki bi obstoj tega pripornega razloga izključevala. Tudi Vrhovno sodišče sprejema razloge preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata o obstoju pripornega razloga begosumnosti, ter jih ocenjuje kot razumne. Sodišče pa je opravilo tudi presojo neogibnosti pripora in ocenilo, da je pripor edini ukrep, s katerim je mogoče zagotoviti obsojenčevo navzočnost v postopku za izročitev zaradi prestajanja kazni zapora po pravnomočni sodbi Republike Makedonije.

8. Obstoj pripornega razloga begosumnosti je po presoji Vrhovnega sodišča razumno utemeljen, navedbe zahteve pa ponujajo zgolj drugačno presojo ugotovljenih okoliščin, deloma pa predstavljajo tudi nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (da obsojeni ni imel nikakršnega razloga, da bi se skrival pred tujimi institucijami, saj je za obsodbo izvedel šele dne 7.7.2010, ko mu je bila odvzeta prostost), zato zahteva z njimi ne more uspeti.

9. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona in določb postopka niso podane, je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.