Jedro

Sodišče odmeri kazen storilcu v mejah predpisane kazni za posamezno kaznivo dejanje ter ob vrednotenju okoliščin, ki vplivajo na izbiro kazni v okviru individualizacije kazni, obsojencu izreče ustrezno kazen. Ker je sankcija vedno odmerjena individualno, sklicevanje zagovornice na presojo olajševalnih oziroma obteževalnih okoliščin ne pomeni razlogov za zaključek, da je bilo obsojencu kršeno načelo enakosti pred zakonom.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega S. Š. se zavrne.

II. Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenega D. H. se zavrže. III. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo I K 59885/2010 z dne 31. 5. 2012 obsojena S. Š. in D. H. spoznalo za kriva storitve kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojenemu S. Š. je izreklo kazen enajst let zapora, obsojenemu D. H. pa kazen šest let zapora. Sodišče je odločilo, da sta oba obsojenca dolžna plačati stroške kazenskega postopka ter sodno takso. Višje sodišče v Celju je s sodbo I Kp 59885/2010 z dne 12. 2. 2013 pritožbi obsojenega S. Š. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni. Sodišče je odločilo, da je obsojeni S. Š. dolžan plačati sodno takso. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom I K 59885/2010 z dne 17. 9. 2012 pritožbi obsojenega D. H. in njegovega zagovornika zavrglo kot prepozni. Višje sodišče v Celju je s sklepom I Kp 59885/2010 z dne 12. 10. 2012 pritožbi obsojenega D. H. in njegovega zagovornika zoper sklep sodišča prve stopnje I K 59885/2010 z dne 17. 9. 2012 zavrnilo kot neutemeljeni ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila: - dne 13. 6. 2013 zagovornica obsojenega S. Š., kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe, ter zaradi kršitve Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU). V obrazložitvi zahteve trdi, da se izpodbijana pravnomočna sodba opira na nedovoljene dokaze, pridobljene s kršitvijo 8. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker za izvrševanje prikritega ukrepa zoper obsojenega S. Š. v Nemčiji ni bilo pravne podlage, ker je za izdajo odredbe, ki je bila dne 15. 1. 2010 izdana v Nemčiji po naši pravni ureditvi pristojno sodišče, ne pa državno tožilstvo, in ker se okrožno državno tožilstvo oziroma sodišče pred izdajo prvih odredb dne 3. 3. 2010 in 1. 3. 2010 nista ukvarjali z vprašanjem, kako je bil odrejen ukrep nadzora telefona zoper A. S. v Nemčiji, da je sodišče zagrešilo kršitev določbe drugega odstavka 371. člena ZKP, ker ni ugodilo dokaznemu predlogu za neposredno zaslišanje priče D. E., da je v izpodbijani sodbi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišči v razlogih izpodbijanih sodb nista opredelili do zagovora obsojenega S. Š., ter da je bila obsojencu izrečena kazen enormna oziroma bistveno višja od uveljavljene sodne prakse. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obsojenca oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja oziroma da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v ponovno odločanje; - dne 16. 5. 2013 obsojeni D. H., kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, kršitve 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V obrazložitvi zahteve trdi, da v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, zato bi ga moralo sodišče opozoriti, da gre v njegovem primeru za nujno zadevo, da je nezadostna utemeljitev sodišča, da so se obsojenci „ujeli na nadzorovano telefonsko številko“, da je bila njegova telefonska številka nezakonito uporabljena za nadaljnjo obdelavo na podlagi podatkov iz drugih zadev, v katerih se ni pojavljal kot osumljenec, da se je v obravnavani zadevi nezakonito prisluškovalo tujemu operaterju, da ni mogoče govoriti o obstoju hudodelske združbe ter da bi sodišče nujno moralo zaslišati D. E. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevi zagovornice obsojenega S. Š. in obsojenega D. H., podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da imata sodbi sodišč prve stopnje in pritožbenega sodišča navedene natančne razloge glede zatrjevane kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Prav tako so v izpodbijani pravnomočni sodbi navedeni vsi potrebni razlogi za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče D. E. Obsojenemu D. H. pravica do pritožbe ni bila kršena, saj sta bila tako on kot njegov zagovornik pravilno poučena, da imata možnost vložiti pritožbo v roku 15 dni od prejema sodbe, pritožbo pa sta kljub temu vložila po poteku tega roka.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili obsojeni S. Š., njegova zagovornica ter obsojeni D. H. seznanjeni dne 22. 8. 2013. O odgovoru vrhovne državne tožilke se niso izjavili.

B-I.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega S. Š.

5. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da se izpodbijana sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, oziroma na dokaze, na katere se po določbah ZKP ne more opirati, in na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nedovoljenih dokazov (kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP). Kršitev utemeljuje z navedbami, da za izvrševanje prikritega ukrepa zoper obsojenca v Nemčiji dne 16. 1. 2010 ni bilo ustreznega predloga državnega tožilca, odredbe preiskovalnega sodnika ali uradnega zaznamka v spisu, torej nobene pravne podlage, zaradi česar da je bilo nezakonito poseženo v njegovo zasebnost. Poudarja, da sta bili prav na podlagi nezakonito zbranih dokazov v Nemčiji izdani odredbi Okrožnega sodišča v Celju Pp 2/2010 in Okrožnega državnega tožilstva v Celju Tu/34/1/10/I, ki bi ju bilo - enako kot vse druge dokaze - treba izločiti iz spisa.

6. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je Državno tožilstvo v mestu Kassel v Nemčiji dne 15. 1. 2010 na podlagi 100.a člena ter 2. točke prvega odstavka 100.b člena nemškega Zakona o kazenskem postopku izdalo tako imenovano urgentno odredbo za nadzor dveh telefonskih številk, ki jih je uporabljala tedaj še neznana oseba (list. št. 3087 spisa), zaradi obstoja suma, da bodo neznanci iz Slovenije (v razlogih odredbe je navedeno ime osebe B.) ta teden v mesto Kassel dostavili večjo količino heroina. Iz poročila policijskega predsedstva Severni Hessen za slovensko policijo z dne 21. 1. 2010, ki je služilo kot podlaga za odreditev prvih prikritih preiskovalnih ukrepov zoper obsojenca v Sloveniji (list. št. 32 in naslednje Pp spisa), je razvidno, da je na eni izmed dveh nadzorovanih telefonskih številk dne 16. 1. 2010 prišlo do večkratnega telefonskega kontakta z osebo S., ki se je dogovarjala o dobavi prepovedane droge.

7. Glede na navedena procesno pravno relevantna dejstva je treba pritrditi vložnici zahteve, da v času izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov v Nemčiji zoper obsojenega S. Š. ni bila izdana odredba sodišča oziroma državnega tožilstva, ki bi omogočala poseg v njegovo zasebnost, ne pa tudi, da so bili v Nemčiji pridobljeni dokazi nezakoniti in da zaradi tega ne bi smeli služiti kot podlaga za odreditev prikritih ukrepov s strani slovenskega sodišča oziroma tožilstva. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbe I Ips 207/2000 z dne 5. 9. 2002, I Ips 347/2009 z dne 23. 9. 2010, I Ips 71/2011 z dne 9. 6. 2011) izoblikovalo stališče, da izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov vključuje položaj, v katerem so s kriminalno dejavnostjo osebe, zoper katere so odrejeni ukrepi, povezane tudi druge osebe. V primerih odkritja teh oseb in kaznivih dejanj, ki so jih storile, se na navedeni način zbrani podatki in dokazi lahko uporabijo v kazenskem postopku, uvedenim proti njim. Ker je takšen položaj nastal tudi v obravnavani zadevi, ni mogoče pritrditi navedbam zahteve, da pravnomočna sodba temelji na nezakonito pridobljenih nemških dokazih. V Nemčiji je bil namreč z odredbo državnega tožilstva odrejen nadzor nad dvema telefonskima številkama, ki ju je v tistem času uporabljala še neznana oseba, obsojeni S. Š. pa je v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem preko svojega telefonskega aparata komuniciral z nadzorovanimi telefonskimi številkami in se na takšen način „ujel“ na nadzorovano telefonsko številko.

8. Vložnica zahteve v zvezi z zatrjevano kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zahtevi navaja še, da se sodišče oziroma okrožno državno tožilstvo pred izdajo odredb dne 1. 3. 2010 in 3. 3. 2010 ni ukvarjalo z vprašanjem, kako je bil odrejen ukrep nadzora telefonov proti A. S. in še neidentificirani osebi v Nemčiji, oziroma da vsaj iz spisa ni razvidno, da bi se s tem ukvarjalo. Ocenjuje še, da se zakonitost odrejenih ukrepov v Nemčiji ni preverjala skladno z našim pravom, odredba državnega tožilstva v Kasslu pa je bila izdana na podlagi nepreverjenih informacij, mogoče anonimnih prijav, podatkov neznanih informatorjev in podobno. Poudarja, da v skladu s 150. členom ZKP za izdajo takšne odredbe ni pristojno okrožno državno tožilstvo, pač pa sodišče. 9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu ne izpolnjuje pogoja iz petega odstavka 420. člena ZKP, ki je začel veljati dne 15. 5. 2012, in po katerem se sme vložnik sklicevati na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če jih ni mogel uveljaviti v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Gre za tako imenovani pogoj formalnega in materialnega izčrpanja pravnih sredstev. V tem primeru je formalni pogoj izpolnjen. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložila pritožbi obsojenec (dne 15. 10. 2012 na list. št. 4010 spisa) ter njegov tedanji zagovornik (dne 21. 8. 2012 na list. št. 3845 spisa), ni pa izpolnjen materialni pogoj, saj v pritožbah nista uveljavljala kršitev, na katere se sedaj sklicuje vložnica zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovornik obsojenca je pritožbo, kot navaja v njenem uvodu, vložil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, v obrazložitvi pritožbe pa je v zvezi s kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP obsežno uveljavljal, da „v Nemčiji ni bilo ustreznega pokritja za zvokovno snemanje okolice klicatelja in okolice klicanega“. Res je, da se je obsojenčev zagovornik v pritožbi skliceval na predlog za izločitev dokazov z dne 28. 5. 2012, vendar pa vsebine tega predloga v razlogih pritožbe ni substanciral. Podobno velja za pritožbo obsojenega S. Š., v kateri je trdil, da je bila sodba zoper njega izrečena na podlagi dokazov, ki so bili pridobljeni v nasprotju z Ustavo in zakoni, podrobneje pa tega očitka ni substanciral. Obsojenec in njegov zagovornik v pritožbah po vsebini torej nista uveljavljala, da se slovensko sodišče oziroma državno tožilstvo pred odreditvijo prikritih ukrepov ni ukvarjalo z zakonitostjo dokazov, pridobljenih v Nemčiji, ter da bi moral prikrite preiskovalne ukrepe, ki so bili v Nemčiji odrejeni z odredbo državnega tožilstva, v skladu s slovensko Ustavo odrediti preiskovalni sodnik.

10. Vložnica zahteve z navedbami, da obstaja velika verjetnost, da v Nemčiji nihče ni uveljavljal, da so dokazi, pridobljeni z odredbo z dne 15. 1. 2010, nezakoniti, ker je A. S. med postopkom umrl, H. B. pa je bila izrečena nizka zaporna kazen, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč na nedovoljen način nakazuje, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Vložnica zahteve neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker ni ugodilo dokaznemu predlogu za neposredno zaslišanje priče D. E. Sodišče prve stopnje (66. točka na 55. strani sodbe) ter pritožbeno sodišče (12. točka na 10. strani sodbe) sta navedli razloge, zakaj zaslišanje navedene priče ni bilo potrebno. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi zgolj trdi, da je bila obsojencu zaradi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče D. E. kršena pravica do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ob tem pa ne pove, o čem naj bi predlagana priča na neposrednem zaslišanju izpovedala, niti kako je zavrnitev tega dokaznega predloga vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Vrhovno sodišče zato zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ne more preizkusiti, ne da bi pravno neopredeljenemu očitku samo dodajalo vsebino in s tem preseglo okvir dispozitivnosti iz prvega odstavka 424. člena ZKP.

12. Obsojenčeva zagovornica uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da se sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni opredelilo do zagovora obsojenega S. Š., ki ga je podal na koncu dokaznega postopka.

13. Uveljavljana kršitev je v nasprotju s tem, kar je sodišče navedlo v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje je v 1. točki na 6. strani sodbe povzelo obsojenčev zagovor, nato pa v obsežnih razlogih ocenilo v postopku izvedene dokaze ter na njihovi podlagi zaključilo, da se je obsojenec ukvarjal z neupravičenim prometom s prepovedano drogo, s čimer je izpodbit njegov zagovor, da z drogo ni imel nobene zveze. Pritožbeno sodišče je navedbe obsojenčevega zagovora, ki jih je njegova obramba obsežno povzela v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, obsežno in utemeljeno zavrnilo v okviru pritožbenega ugovora zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v 10. točki na 9. strani sodbe.

14. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je obsojencu izrečena kazen 11 let zapora enormna in bistveno odstopa od veljavne sodne prakse. Kršitev utemeljuje z navedbami, da sodišče ne bi smelo pri izreku kazenske sankcije upoštevati obsodbe obsojenca v Nemčiji ter da sodišče ni upoštevalo olajševalnih okoliščin na obsojenčevi strani.

15. Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s kazensko sankcijo stori sodišče, če krši kazenski zakon tako, da prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Obsojenčeva zagovornica ne uveljavlja, da je sodišče prekoračilo svojo pravico z izrekom enajstletne zaporne kazni. Kazen je bila obsojencu izrečena v okviru predpisane kazni za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1. Z navedbami v zahtevi zagovornica ne uveljavlja vprašanja zakonitosti izrečene kazni, ampak vprašanje njene primernosti, to je, ali so bile ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni, pravilno upoštevane. Presoja ustreznosti izrečene kazenske sankcije ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, zato Vrhovno sodišče navedb, ki napadajo ustreznost izrečene kazenske sankcije, ni preizkušalo.

16. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da obsojencu izrečena kazen bistveno odstopa od ustaljene sodne prakse, s čimer zahteva nakazuje na kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Sodišče odmeri kazen storilcu v mejah predpisane kazni za posamezno kaznivo dejanje ter ob vrednotenju okoliščin, ki vplivajo na izbiro kazni v okviru individualizacije kazni, obsojencu izreče ustrezno kazen. Te okoliščine pa sodišče ovrednoti v vsakem konkretnem primeru posebej v okviru istega kazenskega predpisa. Ker je sankcija vedno odmerjena individualno, sklicevanje zagovornice na presojo olajševalnih oziroma obteževalnih okoliščin ne pomeni razlogov za zaključek, da je bilo obsojencu kršeno načelo enakosti pred zakonom. Z navedbami, da sodišče ne bi smelo upoštevati obsojenčeve kaznovanosti v Nemčiji ter da sodišče ni upoštevalo obsojenčeve starosti, ter okoliščine, da je v postopku korektno sodeloval oziroma ni skušal zavlačevati postopka, vložnica zahteve ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč ponovno v nasprotju z izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

B-2.

K zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega D. H. 17. Iz podatkov spisa izhaja, da sta bili pritožbi obsojenega D. H. in njegovega zagovornika s sklepom Okrožnega sodišča v Celju I K 59885/2010 z dne 17. 9. 2012 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju I Kp 59885/2010 z dne 12. 10. 2012 (na list. št. 3884 in 4005 spisa) zavrženi kot prepozni. Kot izhaja iz razlogov pravnomočnega sklepa, je obsojeni D. H. pisni odpravek sodbe sodišča prve stopnje prejel dne 1. 8. 2012, pritožbo zoper sodbo pa je upravi zapora Celje oddal 30. 8. 2012. Njegov zagovornik je pisni odpravek sodbe prejel 2. 8. 2012, pritožbo zoper sodbo pa je oddal priporočeno na pošto 28. 8. 2012. Rok za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje je 15 dni, obravnavana kazenska zadeva pa je bila uvrščena med nujne kazenske zadeve, ker se je obsojenec nahajal v priporu, zato je rok za pritožbo tekel tudi med sodnimi počitnicami.

18. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti obsojenega D. H. ne izpolnjuje pogoja iz petega odstavka 420. člena ZKP. V obravnavanem primeru sta obsojenec in njegov zagovornik sicer vložila pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, vendar pa je bila ta zavržena kot prepozna, zato ni mogoče šteti, da je bila pred vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti izpolnjena zahteva po izčrpanju pravnih sredstev. Zahteva za varstvo zakonitosti zato v obravnavanem primeru ni dovoljena in jo je treba v skladu z drugim odstavkom 423. člena v zvezi s petim odstavkom 420. člena ZKP zavreči. C.

19. Kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica obsojenega S. Š. v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane. Zahteva v celoti ne izpolnjuje pogoja iz petega odstavka 420. člena ZKP, vložena pa je tudi zaradi razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

20. Pritožbi obsojenega D. H. in njegovega zagovornika sta bili zavrženi kot prepozni, zato v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni bila izpolnjena zahteva po izčrpanju pravnih sredstev. Kršitve zakona, na katere se sklicuje zahteva, ni bilo mogoče upoštevati, zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenega D. H. za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 423. člena v zvezi s petim odstavkom 420. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.

21. Glede na premoženjske razmere obsojencev ter upoštevaje okoliščino, da je bila obema izrečena večletna zaporna kazen, ju je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.