Jedro

Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. V obravnavanem primeru je vsebina zadeve vprašanje, ali je bil revident upravičen do povračila stroškov pravnega zastopanja v upravnem postopku, zato je vprašanje veljavnosti pooblastila državne podsekretarke stransko vprašanje, ki ga revident navaja zgolj kot razlog za dovoljenost revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka dne 16.4.2007 po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko 2. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US).

Revizija ni dovoljena.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.9.2005, in sicer v delu, ki se nanaša na 3. točko izreka citirane odločbe, v ostalem pa je s sklepom tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa (saj je tožena stranka ugodila revidentovi pritožbi, odpravila odločbo prvostopenjskega carinskega organa in zadevo vrnila v ponovni postopek in odločitev). S 3. točko izreka odločbe tožene stranke je bila zavrnjena revidentova zahteva za povrnitev stroškov zastopanja v upravnem postopku.

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno sodni praksi vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svojem sklepu, št. Up-858/08-8 z dne 3.6.2008 (Uradni list RS, št. 62/08), ugotovilo, da to stališče vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

Po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje veljavnosti pooblastila državne podsekretarke V.Ž., ki je podpisala odločbo tožene stranke po pooblastilu ministra dr. D.M. z dne 10.1.2003. Navedeni minister v času odločanja v carinskem postopku na drugi stopnji ni bil več minister, saj je nova Vlada Republike Slovenije zaprisegla dne 3.12.2004, obenem pa je bil imenovan novi minister dr. A.B. Revident meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe ministra. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 22/05-UPB1) v 28. do 32. členu pooblašča za odločanje v upravnem postopku zgolj predstojnika organa.

Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve.

V obravnavanem primeru je vsebina zadeve vprašanje, ali je bil revident upravičen do povračila stroškov pravnega zastopanja v upravnem postopku. Po presoji sodišča prve stopnje je bil obravnavani upravni postopek (glede na določbo 324. člena ZUP 1999) pravilno izveden po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986, Uradni list SFRJ št. 47/86 - prečiščeno besedilo, 83/89, RS 17/91, 4/92, 55/92) in revidentov zahtevek za povračilo stroškov utemeljeno zavrnjen, s sklicevanjem na določbo 3. odstavka 114. člena ZUP (1986), po kateri se stroški za pravno zastopanje povrnejo samo tedaj, če je bilo zastopanje potrebno in opravičeno. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi navedlo, da je v skladu s sodno prakso, ki se je oblikovala v času veljavnosti ZUP/86, povrnitev stroškov zastopanja prišla v poštev samo, kadar sta v postopku sodelovali dve ali več strank z nasprotnimi interesi, kar pa ni bil primer v obravnavani zadevi. Navedeno stališče ne odstopa od stališč, ki jih je o vprašanju povrnitve stroškov zastopanja po ZUP (1986) zavzelo vrhovno sodišče (glej npr. zadevi U 661/1992 z dne 22.4.1993 in I Up 658/2000 z dne 8.5.2003).

Glede na navedeno vprašanje pooblastila državne podsekretarke ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve, ampak stransko vprašanje, ki ga revident navaja zgolj kot razlog za dovoljenost revizije. Poleg tega je sodna praksa sodišča prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem enotna (glej npr. zadeve U 1533/2005 z dne 6.11.2006, U 469/2005 z dne 25.9.2006, U 2001/2005 z dne 16.4.2007, U 1199/2006 z dne 18.06.2007), kar kaže na jasen pravni položaj in zato od odločitve vrhovnega sodišča glede tega vprašanja ni mogoče pričakovati razvoja prava oziroma poenotenja sodne prakse. Revizijsko sodišče se glede navedenega stranskega vprašanja strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da pooblastilo ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju ministrovega mandata.

Ker torej vprašanje, ki ga revident izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, po presoji vrhovnega sodišča ni izpolnjen zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije. Zato je vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. V skladu z določilom 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja primerno za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1, revident sam nosi stroške revizijskega postopka.

Revidentov pooblaščenec ob vložitvi revizije ni predložil novega pooblastila za zastopanje v smislu 2. odstavka 95. člena ZPP, ki je veljal v času vložitve revizije. Ker pa razlogov, zaradi katerih obravnavana revizija ni dovoljena, ni mogoče odpraviti in jo je bilo zato treba zavreči že iz teh razlogov, revizijsko sodišče pooblaščenca ni posebej pozivalo k dopolnitvi revizije z novim pooblastilom.