Jedro

Določbo 1. odstavka 142. člena ZD je potrebno razumeti kot možno podlago za materialnopravni ugovor dediča zoper zapustnikovega upnika, da je postala neiztožljiva terjatev upnika do dediča zapustnika v trenutku, ko je dedič poravnal zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo sklenilo, da se dovoli subjektivna sprememba tožbe (točka I. izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek zoper toženo stranko na plačilo zneska 1,624.783,43 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in na povrnitev pravdnih stroškov (točka II. izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 156.170,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.3.2006 do plačila (III. izreka).

Zoper sodbo in sklep je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka zaradi bistveniih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Iz pritožbenih navedb je razvidno, da pritožnik izpodbija odločbo zgolj v tistem delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka in posledično odločitev o stroških pravdnega postopka (točka II. in III. izreka), zato je pritožbeno sodišče odločbo preizkušalo samo v tem obsegu (1. odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sklicujoč se na določbo 1. odstavka 142. člena Zakona o dedovanju in na ugotovitve Okrajnega sodišča v Žalcu v dodatnem sklepu o dedovanju D 206/2002 z dne 10.5.2004 (B3). Sodišče prve stopnje je kot odločilno okoliščino upoštevalo ugotovitev OSŽ v citiranem dodatnem sklepu o dedovanju, da nepokriti dolgovi zapustnika presegajo vrednost aktive, v posledici česar naj bi nepokriti dolgovi zapustnika, ki presegajo vrednost aktive, prenehali. Takšno izhodišče prvostopenjskega sodišča je materialnopravno zmotno.

Dedič je univerzalni pravni naslednik zapustnika, v okviru česar tudi odgovarja za zapustnikove dolgove, pri čemer pa je ta odgovornost omejena do višine vrednosti podedovanega premoženja (1. odstavek 142. člena ZD). Ta določba pa ne ureja vprašanja obsega premoženja, ki spada v zapuščino. ZD obravnava kot predmet dedovanja zgolj aktivo (stvari in pravice) in ne tudi pasive (dolgov) zapustnika (2. člen ZD). Obstoj dolgov zapustnika je relevanten zgolj glede vprašanj, ki so posebej urejena (npr. izračun nujnega deleža in vrednosti zapuščine po 28. členu ZD ali ugotavljanje čiste vrednosti zapuščine v smislu tar. št. 9 Zakona o sodnih taksah). Določbo 1. odstavka 142. člena ZD je potrebno razumeti kot možno podlago za materialnopravni ugovor dediča zoper zapustnikovega upnika, da je postala neiztožljiva terjatev upnika do dediča zapustnika v trenutku, ko je dedič poravnal zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja (glej Nina Plavšak, Miha Juhart, Vesna Kranjc, Ada Polajnar Pavčnik in Peter Grilc - Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga stran 444).

Prvostopenjsko sodišče je po mnenju pritožbenega sodišča napačno ocenilo učinek pravnomočnega dodatnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Žalcu D 206/2002 z dne 10.5.2004. Glavni namen zapuščinskega postopka, ki se izraža skozi sklep o dedovanju, je opredelitev oseb, katerim gre pravica do dediščine in razglasitev dedičev ter ugotovitev predmeta zapuščine (162. in 214. člen ZD). Ugotovitev zapuščinskega sodišča v citiranem dodatnem sklepu o dedovanju o obstoju terjatev do zapustnika tako nima neposrednega učinka na vprašanje obstoja terjatev do zapustnika, saj to ni namen tega postopka, niti ni odločanje o tem v pristojnosti zapuščinskega sodišča. Navedene ugotovitve zapuščinskega sodišča o obstoju terjatev zoper zapustnika ter o tem, da je pasiva zapuščine višja od aktive in da ni čiste zapuščine, je potrebno razumeti zgolj kot utemeljitev podlage (za kar sicer ni mesto v izreku odločbe, temveč v obrazložitvi) o neizterjavi takse po tarifni št. 9 Zakona o sodnih taksah, ki je prav tako sestavni del izreka navedenega sklepa.

Iz citiranega dodatnega sklepa o dedovanju je tako sodišče prve stopnje pravilno povzelo, da ima tožena stranka položaj dediča prvotno tožene stranke, s čimer je prevzela tudi njegove obveznosti. Materialnopravno zmotno pa je sklepanje prvostopenjskega sodišča, da imajo ugotovitve zapuščinskega sodišča v dodatnem sklepu o dedovanju neposredni učinek na prenehanje obveznosti do tožeče stranke. Ker je trditveno in dokazno breme na njeni strani, bi morala tožena stranka ponuditi trditveno podlago glede prenehanja obveznosti v smislu 1. odstavka 142. člena Zakona o dedovanju. V dosedanjem postopku tožena stranka zgolj s sklicevanjem na učinke citiranega dodatnega sklepa o dedovanju temu ni zadostila, saj iz le-tega izhaja, da je tožena stranka dedinja prvotno tožene stranke, kakor tudi, da je na tej podlagi postala lastnica zapustnikove 1/2 solastne nepremičnine, vpisane v vl. št. X, k.o. Ž.

Ker se prvostopenjsko sodišče zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni ukvarjalo s preostalo trditveno podlago tožeče stranke glede utemeljenosti tožbenega zahtevka, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v posledici česar je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP. Navedeno pomanjkljivost bo prvostopenjsko sodišče moralo odpraviti v ponovljenem postopku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih je priglasila tožena stranka, je utemeljena na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.