Jedro

Nova dejstva in novi dokazi, ki jih obsojenec navaja šele v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo, se ne presojajo v tem postopku, ampak so lahko podlaga za novo zahtevo za obnovo postopka.

Izrek

Pritožba obsojenca se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče zavrnilo zahtevo obsojenca za obnovo kazenskega postopka, v katerem je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja ropa po I. odst. 168.čl. KZ RS in mu je bila izrečena kazen dve leti zapora. Obsojenec je v zahtevi uveljavljal obnovitveni razlog po 1. in 4. tč. I. odst. 404. čl. ZKP, in sicer naj bi oškodovanec krivo pričal, o tem pa naj bi kasneje podal pismeno izjavo, v kateri je (oškodovanec) povedal, da obsojenec v obravnavanem dogodku zoper njega ni uporabil sile.

Na podlagi navedene zahteve je prvostopno sodišče v poizvedbenem postopku zaslišalo oškodovanca, ki v svoji izpovedbi ni potrdil obsojenčevih trditev v zahtevi oziroma je navedel, da je do zapisa izjave, na katero se sklicuje obsojenec, prišlo v času, ko sta oba prestajala kazen v KPD dob zaradi obsojenčevih groženj. Ob ugotovitvi, da obsojenec obnovitvenega razloga iz 1. tč. I. odst. 404. čl. ZKP ni dokazal s pravnomočno sodbo, kot to določa II. odst. 404. čl. ZKP in ob oceni izpovedbe oškodovanca, je sodišče prve stopnje zaključilo, da uveljavljana obnovitvena razloga nista utemeljena in zato zahtevo za obnovo zavrnilo.

Zoper sklep o zavrnitvi zahteve se je pritožil obsojenec, ki v pritožbi posebej ni navedel niti razlogov, niti predloga za odločitev pritožbenega sodišča, je pa iz vsebine pritožbe povzeti, da predlaga razveljavitev sklepa in dopolnitev poizvedbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik se v svoji pritožbi zopet sklicuje na nova dejstva, ki jih v svoji zahtevi ni uveljavljal in predlaga tudi izvedbo novih dokazov, ki pa po oceni sodišča druge stopnje ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost odločitve prvostopnega sodišča. Predlagano zaslišanje policista, kateremu je oškodovanec prijavil tatvino, ima pomen samo ob predpostavki, da bi oškodovanec zaradi udarca nujno moral utrpeti vidne poškodbe, vendar iz tega ni moč izhajati. Iz oškodovančeve izpovedbe sledi, da je glavni udarec dobil s kolenom v trebuh, to pa pomeni, da iz izpovedbe oškodovanca nikakor nujno ne sledi, da bi moral zaradi ravnanja obtoženca utrpeti vidne poškodbe.

Zaslišanje policista tako ne more pripomoči k razjasnitvi zadeve.

Tudi rekonstrukcija dogodka, niti zaslišanje upravnika KPD Dob ne moreta dati rezultatov v smeri uveljavljanih obnovitvenih trditev.

Predlagani procesni dejanji ne moreta ovreči izpovedb oškodovanca niti glede dogajanja na kraju, kjer je bilo storjeno kaznivo dejanje, niti glede kasnejših groženj v KPD Dob. Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje ocenjuje, da pritožba obsojenca ni utemeljena, zato jo je v skladu z določbo III. odst. 397. čl. ZKP zavrnilo.