Jedro

Med plačnikom davka, ki za davčnega zavezanca na podlagi četrtega odstavka 59. člena ZDavP-2 izpolni davčno obveznost, in davčnim zavezancem se s plačilom akontacije vzpostavi civilnopravno razmerje, ki ga v upravnem postopku, pri katerem gre za oblastno odločanje o pravicah, obveznostih in pravnih koristih iz upravnega prava, ni mogoče urejati.

Izrek

Odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja šifra 327-03-30/2004/44 z dne 19. 3. 2007 se izreče za nično.

Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, do tedaj brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: Agencija) kmetijskemu gospodarstvu s KMG-MID št. ..., ki ga zastopa tožnik, naložila, da mora v roku 30 dni od vročitve odločbe plačati sredstva v višini 6.012,68 EUR (1. točka izreka). Po ugotovitvi upravnega organa posebni stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Agencija z odločbo št. 327-03-30/2004/15 z dne 26. 4. 2004 kmetijskemu gospodarstvu tožnika dodelila investicijska sredstva iz programa SAPARD v višini 21.093.830,00 SIT oziroma 88.022,99 EUR. S tožnikom je bila sklenjena pogodba, tožniku pa je bil leta 2005 del investicijskih sredstev v višini 24.050,71 EUR tudi že izplačan. Od izplačanih sredstev bi Agencija po 98. členu Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 21/2006; v nadaljevanju: ZDoh-1-UPB3) tožniku morala obračunati 25 % akontacijo dohodnine. Ker tega ni storila, je bilo potrebno izdati izpodbijano odločbo, s katero se je kmetijskemu gospodarstvu tožnika naložila obveznost plačila preveč izplačanih sredstev. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije št. 33100-2422/2007 z dne 14. 12. 2007 kot neutemeljena zavrnjena. Kot pojasnjuje ministrstvo, iz dokumentov zadeve izhaja, da je bil pri prvostopnem organu opravljen davčni inšpekcijski nadzor pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja akontacij dohodnine od drugih dohodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, dohodkov iz dejavnosti in drugih dohodkov za čas od 1. 2. 2005 (pravilno: od 1. 1. 2005) do 31. 5. 2005. V postopku je davčni organ ugotovil, da so bila tožniku sredstva iz naslova programa SAPARD odobrena za investicije v dopolnilno dejavnost na kmetijah, ki pomenijo dohodek iz drugih kmetijskih dejavnosti. Ta sredstva se po mnenju davčnega organa ne morejo šteti kot dohodek v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, ampak jih je potrebno obravnavati kot dohodek, dosežen z opravljanjem dejavnosti. Ker pa tožnik po podatkih iz registra davčnih zavezancev dopolnilne dejavnosti še nima registrirane, se navedeni prejemek v skladu z določbo 98. člena ZDoh-1 šteje za drug dohodek, od katerega je potrebno obračunati 25 % akontacijo dohodnine od celotnega prejetega zneska izplačil. Po ugotovitvi pritožbenega organa Agencija za tožnika ni obračunala, odtegnila in plačala akontacij dohodnine v času od 3. 1. 2005 do 8. 4. 2005, pri kasnejših izplačilih pa je obračunala, plačala in odtegnila le akontacijo dohodnine v znesku 16 %. Po četrtem odstavku 59. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl.; v nadaljevanju: ZDavP-2) v primeru, ko davčni organ ugotovi, da plačnik davka davčnega odtegljaja ni odtegnil in plačal ali ga ni odtegnil in plačal pravilno, davčni odtegljaj v delu, ki ni bil odtegnjen s pripadajočimi dajatvami, bremeni plačnika davka. Plačnik davka pa ima pravico ta znesek izterjati od davčnega zavezanca, ki mu je bil izplačan dohodek, od katerega davčni odtegljaj ni bil odtegnjen. Po mnenju ministrstva je bil zato prvostopni organ kot plačnik davka znesek premalo plačane akontacije dohodnine, ki ga je dne 4. 10. 2006 nakazal davčnemu organu, z izpodbijano odločbo na podlagi 59. člena ZDavP-2 upravičen izterjati od tožnika.

V tožbi tožnik nasprotuje plačilu zneska, ki je naveden v izpodbijani odločbi in med drugim pojasnjuje, da je Agencija po izdaji izpodbijane odločbe na Okrožno sodišče v Ljubljani vložila tožbo, s katero od tožnika zahteva vračilo celotnega zneska nepovratnih sredstev s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v skupni višini 27.723,18 EUR. Zaradi pravdnega postopka, ki je v teku, podaja tožnik ugovor litispendence, saj se v isti zadevi glede istega zahtevka ne moreta voditi dve pravdi oziroma dva postopka. Izpodbijano odločbo bi bilo zato že iz tega razloga potrebno odpraviti. Po mnenju tožnika pa 59. člen ZDavP-2 niti kakšen drug predpis Agenciji ne daje podlage za izdajo izpodbijane odločbe, ki je zato nična. Omenjeni člen daje organu na prvi stopnji kot plačniku davka le pravico izterjati plačani znesek od davčnega zavezanca, ne daje pa mu pooblastila za izterjavo plačanih zneskov v upravnem postopku z upravno odločbo. Kot poudarja tožnik, gre v obravnavani zadevi za civilnopravno razmerje, kar pomeni, da bi bilo mogoče vračilo preveč plačanih zneskov zahtevati le v pravdnem postopku. Vračilo prejetih nepovratnih sredstev pa preprečujejo ne le domači pač pa tudi evropski predpisi. Glede na obrazloženo tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo izreče za nično oz. zadevo po odpravi izpodbijane odločbe vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge za odločitev, razvidne iz obrazložitve izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Glede tožbenega ugovora listispendence, sodišče uvodoma pojasnjuje, da v obravnavani zadevi ne gre za primer t.i. visečnosti postopka, kot meni to napačno tožnik. Upravni in pravdni postopek namreč predstavljata dva različna postopka, katerih predmeta obravnave nista identična. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ki jo je na podlagi 59. člena ZDavP-2 izdal upravni organ, v civilnem postopku, ki je med strankama v teku pred sodiščem splošne pristojnosti, pa drugo (pravdno) sodišče odloča o civilnopravnem zahtevku toženke za vračilo plačane akontacije dohodnine.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča nična.

Kot namreč ugotavlja sodišče, je bila v obravnavani zadevi izpodbijana odločba izdana na temelju četrtega odstavka 59. člena ZDavP-2, ki je glede na 418. in 419. člen ZDavP-2 veljal v času odločanja organa na prvi stopnji. Po omenjeni določbi davčni odtegljaj v delu, ki ni bil odtegnjen in plačan, s pripadajočimi dajatvami, bremeni plačnika davka, ki pa ima plačani znesek po izrecni določbi zakona pravico izterjati od davčnega zavezanca, ki mu je bil izplačan dohodek, od katerega davčni odtegljaj ni bil odtegnjen. Na tej podlagi je Agencija tožniku z izpodbijano odločbo naložila plačilo premalo obračunane in plačane akontacije dohodnine v višini 6.021,68 EUR, ki jo je plačala na podlagi odločbe Davčne uprave Republike Slovenije šifra 46202-00481/05-07-0894 203 z dne 27. 9. 2005. S plačilom omenjenega zneska je upravni organ zoper tožnika kot prejemnika obdavčljivega dohodka in davčnega zavezanca pridobil regresni zahtevek, ki pa ga je mogoče uveljavljati le po pravilih obligacijskega prava v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti. Med plačnikom davka, ki za davčnega zavezanca na podlagi četrtega odstavka 59. člena ZDavP-2 izpolni davčno obveznost, in davčnim zavezancem se namreč s plačilom akontacije vzpostavi civilnopravno razmerje, ki ga v upravnem postopku, pri katerem gre za oblastno odločanje o pravicah, obveznostih in pravnih koristih iz upravnega prava, ni mogoče urejati.

Ker je izpodbijano odločbo izdal upravni organ v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti (1. točka prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur. l. RS, št. 80/1999 in nasl.), je sodišče odločbo na podlagi 68. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/2006; v nadaljevanju: ZUS-1) izreklo za nično. S tem, ko je sodišče ugotovilo ničnost izpodbijanega akta, so odpravljene tudi vse pravne posledice, ki so iz tega akta nastale.

K točki 2 izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt izreklo za ničnega, je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka (tretji odstavek 25. člena ZUS-1) skladno z določili Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, 24/2007; v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa, da je tožnik v primeru, ko je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, upravičen do povračila stroškov višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).