Jedro

Če obdolženka v celoti ali deloma ne bo izpolnjevala nalog v okviru dela v splošno korist ali drugače kršila obveznosti dela v splošno korist, bo sodišče s sklepom odločilo, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela.

Izrek

I. Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženi A. A. po drugem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika izreče kazen dve (2) leti zapora. Kazen zapora se po določbi 86. člena Kazenskega zakonika izvrši z delom v splošno korist v trajanju 1.440 ur, ki jih mora obdolžena opraviti v obdobju dveh let od izvršljivosti sodbe.

Izvrševanje dela v splošno korist v okviru varstvenega nadzora, ki se določa na podlagi 63. člena Kazenskega zakonika v zvezi z desetim odstavkom 86. člena Kazenskega zakonika za čas dveh let od izvršljivosti sodbe, organizira, vodi in nadzoruje Uprava Republike Slovenije za probacijo, Probacijska enota Maribor po predpisih o probaciji. Delo v splošno korist se opravlja pri izvajalcu sankcij na podlagi dogovora, ki ga sklenejo obdolžena, izvajalec sankcije in probacijska enota. Pri določitvi dela obdolženki v okviru razpoložljivih del pri izvajalcih sankcij se upošteva obdolženkino strokovno znanje in sposobnosti, lahko pa tudi tiste njene nujne interese glede neodložljivih družinskih in poklicnih obveznosti, katerih neupoštevanje bi povzročilo težko popravljivo ali nepopravljivo škodo za uresničevaje teh obveznosti.

Uprava Republike Slovenije za probacijo, Probacijska enota Maribor obvesti sodišče, če obdolženka ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist. Če obdolženka v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali drugače krši obveznosti dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po členu 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero ji je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženki izreče kazen dve leti zapora, ki se naj izvrši z delom v splošno korist v trajanju 1.440 ur, ki jih mora obdolžena opraviti v obdobju največ dve leti od izvršljivosti sodbe.

3. Zoper pritožbo okrajne državne tožilke so podali odgovor zagovorniki obdolžene, s katerim pritožbenemu sodišču predlagajo, da tožilsko pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Okrajna državna tožilka ne soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje glede odločbe o kazenski sankciji, saj meni, da je sodišče prve stopnje prevelik poudarek dalo olajševalnim okoliščinam, in sicer priznanju in obžalovanju dejanja, da pred storitvijo obravnavanega dejanja še ni bila kaznovana in da je dolžna skrbeti za mladoletnega otroka, medtem ko teže kaznivega dejanja ni ustrezno upoštevalo. Z obravnavanim kaznivim dejanjem je namreč nastala premoženjska škoda, ki za več kot 8 krat presega znesek velike premoženjske škode, sodišče prve stopnje pa je kot olajševalno napačno štelo okoliščino, da je obdolžena bila spoznana za krivo kaznivega dejanja iz člena 196 KZ-1, saj gre pri kršitvi temeljnih pravic delavcev in oškodovanju upnikov za dve različni kaznivi dejanji z različnimi zakonskimi znaki in izvršitvenimi oblikami, ki varujeta različne dobrine.

6. S takšnimi pritožbenimi navedbami soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki prav tako zaključuje, da pogojna obsodba izrečena z napadeno sodbo ni primerna, niti pravična. Obdolžena je namreč očitano ji kaznivo dejanje izvrševala v daljšem časovnem obdobju, pri čemer je povzročila veliko premoženjsko škodo v višini 416.869,37 EUR, kar dejansko 8 krat presega znesek velike premoženjske koristi, ki ga določa deveti odstavek 99. člena KZ-1. Prav navedeno pa daje obravnavanemu kaznivemu dejanju posebno težo, ki je sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Sodišče mora namreč pri odmeri kazenske sankcije v skladu s členom 49 KZ-1 spoštovati načelo individualizacije kazenske sankcije, kar pomeni, da mora biti izrečena kazenska sankcija v sorazmerju s težo kaznivega dejanja in krivdo obdolžene. Sodišče prve stopnje je obdolženki pravilno kot olajševalno upoštevalo priznanje krivde in obžalovanje dejanja ter njeno skrb za mladoletnega otroka, navedeno pa ob upoštevanju okoliščin, na katere posebej opozarja pritožba in so zgoraj navedene, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne narekuje izreka pogojna obsodbe, ampak je pritrditi pritožbi, da je obdolženki glede na težo kaznivega dejanja in višino nastale premoženjske škode upnikom, potrebno izreči zaporno kazen v trajanju dveh let. Glede na navedeno je zato pritožbeno sodišče za obravnavano kaznivo dejanje obdolženki izreklo kazen dve leti zapora, ki je po prepričanju pritožbenega sodišča primerna in pravična kazen. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi predlogu tožilke, da se obdolženki izrečena zaporna kazen izvrši z delom v splošno korist v trajanju 1.440 ur, ki jih mora obdolžena opraviti v obdobju dveh let od izvršljivosti sodbe.

7. Na podlagi osmega odstavka 86. člena KZ-1 se lahko kazen zapora do dveh let izvrši tudi tako, da obdolženka namesto kazni zapora opravi delo v splošno korist. Tak način izvršitve kazni je odraz humane kriminalitetne politike, ki si prizadeva za omejevanje represije na področju izvrševanja kazenskih sankcij, kadar kazen zapora ni smotrna in se lahko nameni izvršitve kazni, to je retribucija, generalna in specialna prevencija ter resocializacija storilke, adekvatno dosežejo tudi z izvršitvijo zaporne kazni na alternativni način z opravo dela v splošno korist. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno in ob upoštevanju, da je obdolženka s priznanjem krivde pokazala kritičen odnos do izvršenega kaznivega dejanja, ki ga je tudi obžalovala, kar kaže, da dela v splošno korist ne bo zlorabila za ponavljanje kaznivih dejanj, predlogu tožilke, da se obdolženki zaporna kazen nadomesti z delom v splošno korist, ugodilo. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da obdolženka kazen dveh let zapora izvrši z delom v splošno korist v trajanju 1.440 ur, ki jih mora opraviti v obdobju dveh let od izvršljivosti sodbe. Izvrševanje dela v splošno korist v okviru varstvenega nadzorstva na podlagi člena 63 KZ-1 v zvezi z desetim odstavkom 86. člena KZ-1, za čas dveh let od izvršljivosti sodbe, bo organizirala, vodila in nadzorovala Uprava Republike Slovenije za probacijo, Probacijska enota Maribor po predpisih o probaciji. Delo v splošno korist se bo opravljalo pri izvajalcu sankcij na podlagi predloga, ki ga bodo sklenili obdolženka, izvajalec sankcije in probacijska enota. Pri določitvi dela obdolženki v okviru razpoložljivih del pri izvajalcih sankcij se bo upoštevalo obdolženkino strokovno znanje in sposobnosti, lahko pa tudi tiste njene nujne interese glede neodložljivih družinskih in poklicnih obveznosti, katerih neupoštevanje bi povzročilo težko popravljivo ali nepopravljivo škodo za uresničevanje teh obveznosti. Uprava Republike Slovenije za probacijo, Probacijska enota Maribor bo obvestila sodišče, če obdolženka ne bo izpolnjevala nalog v okviru dela v splošno korist. Če obdolženka v celoti ali deloma ne bo izpolnjevala nalog v okviru dela v splošno korist ali drugače kršila obveznosti dela v splošno korist, bo sodišče s sklepom odločilo, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela.

8. Pritožbeno sodišče je namreč prepričano, da bo z navedenim v celoti dosežen namen kaznovanja pri obdolženki, da ta v bodoče ne bo ponavljala tovrstnih kaznivih dejanj in bo upoštevala zgoraj navedena navodila, saj bo sodišče lahko v nasprotnem izrečeno zaporno kazen izvršilo v obsegu neopravljenega dela.

9. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti skladno z določilom člena 383/I ZKP, je o pritožbi okrajne državne tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

10. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (člen 98/I v zvezi s členom 95/IV ZKP).