Jedro

Tožeča in tožena stranka sta (sicer na podlagi odločbe generalnega direktorja) sklenili simulirani pravni posel, da bi obšli zakonit predpis o pravicah tožnice za čas, ko naj bi bila brez svoje krivde oziroma proti svoji volji brez zaposlitve oziroma, ker je postalo njeno delo nepotrebno. To pa pomeni, da v spornem primeru ne gre samo za simulirano odločbo (66. člen ZOR), pač pa za izigravanje zakona (fraudolenca), obhajanje zakonodajalčeve volje z na zunaj pravilnim ravnanjem.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki razliko v plači za čas od 1.12.1992 do 31.3.1993 v neto znesku 80.884,20 SIT s pripadki ter davke in prispevke v znesku 172.894,80 SIT, odpravnino kot trajno presežni delavki v znesku 353.101,20 SIT s pripadki in zakonite zamudne obresti v znesku 9.010,70 SIT. Zavrnilo pa je njen tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine v znesku 4,237.215,00 SIT in plačilo nadomestila za 27 dni neizrabljenega letnega dopusta v višini 169.424,30 SIT s pripadki. Toženi stranki je glede na tožničin uspeh v sporu naložilo v plačilo tudi stroške postopka v znesku 45.008,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.11.1995 dalje do dneva plačila. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi zahtevka na plačilo odpravnine tožnici iz 9. člena pogodbe o zaposlitvi utemeljilo z dejstvom, da tožnica ni bila delavka s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Njen odškodninski zahtevek za 27 dni letnega dopusta pa je zavrnilo potem, ko je ugotovilo, da za njegovo neizrabo ne obstaja krivda tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je na pritožbi obeh strank delno ugodilo le toženi stranki tako, da je spremenilo stroškovni izrek izpodbijane sodbe. Glede odločitve o stvari sami pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo glede zavrnitve tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Za zavrnitev zahtevka na plačilo odpravnine pa je našlo dejansko in pravno podlago v 12. člen kriterijev za sklepanje pogodb o zaposlitvi za poslovodne delavce ter delavce s posebnimi pooblastili ter odgovornostmi v gospodarstvu, po katerem ima pravico do odpravnine le tisti delavec, ki mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje. Tožnici pa delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo nezakonito, temveč z njenim soglasjem kot trajno presežni delavki.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je v delu, s katerim je vzdržalo v veljavi zavrnitev zahtevka na plačilo odpravnine in stroških postopka, tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišče druge stopnje pri presoji utemeljenosti tožničinega zahtevka do odpravnine uporabilo določbe 12. člena kriterijev za sklepanje pogodb o zaposlitvi za poslovodne delavce ter delavce s posebnimi pooblastili ter odgovornostmi v gospodarstvu, ki ga ne bi smelo uporabiti. Pogodba o zaposlitvi tožnice z dne 1.5.1991 se v uvodu izrecno sklicuje le na določbo 2. člena navedenih kriterijev, zato je uporaba ostalih določil za presojo spornega primera zmotna. Tožnica uveljavlja odpravnino po 9. členu svoje individualne pogodbe, ki za primer prenehanja delovnega razmerja tožnice brez njene krivde določa obveznost tožene stranke do plačila odpravnine v višini, kot je predpisana v 28. členu Pravilnika o delovnih razmerjih. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavi v celoti (razen glede nadomestila za neizkoriščen dopust) in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Na podlagi določila 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Ugotovilo tudi ni očitane kršitve iz 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP, saj se revizijske navedbe v tej smeri smiselno nanašajo na grajo zmotne uporabe materialnega prava.

Ob presoji obveznosti tožene stranke na plačilo odpravnine tožnici je potrebno izhajati iz v sodbi sodišča druge stopnje ugotovljenega dejstva, da je tožeča stranka bila delavka s posebnimi pooblastili in odgovornostmi in da ji je delovno razmerje prenehalo z njenim soglasjem. Z individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 1.5.1991 je bilo za primer prenehanja njenega delovnega razmerja brez krivde določena obveznost tožene stranke, da ji izplača odpravnino v višini iz 28. člena Pravilnika o delovnih razmerjih (9. člen). S to določbo je bila konkretizirana norma 12. člena kriterijev za sklepanje pogodb o zaposlitvi za poslovodne delavce ter delavce s posebnimi pooblastili ter odgovornostmi v gospodarstvu, ki določa le najnižjo višino odpravnine. Sodišče druge stopnje že zaradi te okoliščine, kot tudi same narave omenjenega akta, ki daje le podlago za ureditev posebnosti delovnih razmerij poslovodnih delavcev oziroma delavcev s posebnimi pooblastili z individualno pogodbo o zaposlitvi, ni moglo neposredno uporabiti določbe 12. člena kriterijev.

Izpolnitev obveznosti tožene stranke iz 9. člena Pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 1.5.1991, je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je tožnici prenehalo delovno razmerje brez njene krivde. Iz dokončne odločbe generalnega direktorja tožene stranke z dne 30.9.1992 izhaja, da naj bi tožeči stranki dne 30.3.1993 prenehalo delovno razmerje zaradi trajnega prenehanja potreb po delu direktorja računovodskega sektorja, ki naj bi ga tožnica do tega dne opravljala. Opravljala pa ga je še vsaj do 5.5.1993 (priloga A 12), saj je bil po izpovedbi generalnega direktorja (l. št. 41) datum prenehanja antidatiran.

Tožnica bi kljub ugotovljenim nepravilnostim lahko uveljavljala pravico do plačila odpravnine iz tako imenovane zaščitne klavzule, če bi ji na podlagi prave, resnične odločitve tožene stranke prenehalo delovno razmerje kot trajno presežni delavki. V ta namen bi moral biti izveden postopek, kot ga v določilih od 33. do 36. člena predpisuje Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR). V obravnavanem primeru pa ta postopek, po ugotovitvah obeh nižjih sodišč, ni bil izveden. Tožnici je po presoji drugostopnega sodišča prenehalo delovno razmerje z njenim soglasjem. Tak zaključek sodišča druge stopnje očitno temelji na navedbah same tožnice (l. št. 24 in 30), na njeni izpovedbi (l. št. 25) ter v postopku zaslišanih prič A.B. in direktorja F.V. (l. št. 26). Slednji je v svojem zaslišanju poudaril, da je tožnica nameravala pri zavodu za zaposlovanje uveljaviti pravico do denarnega nadomestila v enkratnem znesku (29. člen ZZZPB). Tožnici izdana odločba je, po presoji revizijskega sodišča, torej pomenila navidezno odločbo, s katero sta stranki prikrili sporazum o prenehanju delovnega razmerja zato, da je imela tožnica možnost uveljaviti pravice po Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 71/93, 38/94 - ZZZB). Po 19. členu omenjenega zakona do denarnega nadomestila namreč ni upravičen zavarovanec, ki mu je prenehalo delovno razmerje na podlagi pisne izjave, ali pisnega sporazuma z delodajalcem (1. alinea).

Tožeča in tožena stranka sta (sicer na podlagi odločbe generalnega direktorja) sklenili simulirani pravni posel, da bi obšli zakonit predpis o pravicah tožnice za čas, ko naj bi bila brez svoje krivde oziroma proti svoji volji brez zaposlitve oziroma, ker je postalo njeno delo nepotrebno. To pa pomeni, da v spornem primeru ne gre samo za simulirano odločbo (66. člen ZOR), pač pa za izigravanje zakona (fraudolenca), obhajanje zakonodajalčeve volje z na zunaj pravilnim ravnanjem.

Zato zahtevek tožeče stranke, ki izvira iz tako sklenjenega sporazuma, (pri katerem je aktivno sodelovala tožnica), čeprav temelji na dokončni in pravnomočni odločbi o prenehanju delovnega razmerja tožnici, ne more uživati zaščite sodišča. Tožnici je prenehalo delovno razmerje vsaj z njenim soglasjem, če že ne po njeni volji (1. in 2. točka 1. odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR), zato se za uveljavitev pravice do odpravnine ne more uspešno sklicevati na razlog iz 12. točke 1. odstavka 100. člena ZDR. Takšno njeno ravnanje ne more uživati pravnega varstva, saj nasprotuje temeljnim načelom civilnega prava o poštenem izvrševanju pravic.

Pravilnost odmere pravdnih stroškov ni odločitev, ki bi jo bilo mogoče izpodbijati z revizijo. Revizija je dovoljena zoper pravnomočno sodbo in zoper pravnomočni sklep, s katerim je postopek končan (382. člen in 400. člen ZPP), pod nadaljnjimi pogoji, ki jih določa zakon. Vendar izrek o stroških ni sklep, s katerim je postopek končan.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temeljijo odločitve revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovneije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).