Jedro

Ker je tožena stranka svoje delavce - vzgojiteljice v vrtcu - medsebojno razporejala tudi po posameznih enotah na območju drugih občin in ne zgolj v mestni občini, bi morala tudi pri ugotavljanju trajno presežnih delavcev upoštevati celotno območje, na katerega je delavke razporejala, na pa ugotavljati trajno presežne delavce le na ožjem območju posameznih občin.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da glasi: "Sklepa tožene stranke z dne 25.9. in 26.11.1998, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot trajno presežni delavki, se razveljavita. Tožena stranka je dolžna tožnico poklicati nazaj na delo na dosedanje ali drugo delovno mesto, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in delovnim izkušnjam, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo plačati zaostalo nadomestilo plače, od tega odvesti pripadajoče davke in prispevke ter ji vpisati v delovno knjižico delovno dobo, vse v roku 8 dni. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 63.993,00 SIT, v roku 8 dni. Tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka." Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v znesku 25.170,00 SIT, v roku 8 dni. Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 25.9.1998 o prenehanju delovnega razmerja tožnice kot trajno presežne delavke in nadalje zavrnilo zahtevke za njeno reintegracijo, plačila nadomestila plače, vpisa delovne dobe v delovno knjižico in stroškov postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka v tožničinem primeru pravilno izvedla postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da sodišče ni v celoti sledilo tožbenim zahtevkom, posebno v delu modificirane tožbe. Še nadalje vztraja na stališču, da tožena stranka pri ocenjevanju delavk ni pravilno uporabila kriterija delovne uspešnosti in izobrazbe, pri čemer bi morala v postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev vključiti tudi delavke v enotah iz območja Občine A.. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevkom ugodi oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje v sporu pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Iz listinskega gradiva je razvidno, da je tožena stranka izvajala postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93) in določbami 10. tč. Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 52/94 - v nadaljevanju: KP dejavnosti). S programom določene delavke je ocenjevala po kriterijih iz 39. čl. KP dejavnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami v izpodbijani sodbi glede uporabe kriterija delovne uspešnosti. V tej zvezi je tožena stranka pravilno uporabila merila, opredeljena v pravilniku o plačah in pri ocenjevanju utemeljeno izhajala iz podatkov nagrajevanja delovne uspešnosti delavcev po predlogih obračunskih listov, ki so jih mesečno izdelali pristojni vodje posameznih oddelkov. Glede tega tudi ni bilo kršeno načelo enakopravnosti, saj so delavci razpolagali s plačilnimi listi ter bili tako tekoče seznanjeni z ustreznim dodatkom za delovno uspešnost, z možnostjo podaje pripomb. Nadalje soglaša tudi z zaključkom o pravilni uporabi kriterija strokovne izobrazbe, saj je tožena stranka glede tega pravilno izhajala iz določbe 56. čl. Zakona o vrtcih (Ur. l. RS, št. 12/96) oz. ugotovitvijo, da so vse ocenjevane delavke zadostile pogoju zahtevane izobrazbe.

Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s postopkom tožene stranke, da je v ugotavljanje trajno presežnih delavcev vključila le delavke iz enot Mestne občine X. in ne tudi delavke iz svojih drugih enot izven navedenega območja. Izvedeni dokazi potrjujejo, da je tožena stranka v skladu z delovnim procesom in organizacijo dela svoje delavce medsebojno razporejala tudi po posameznih svojih enotah na območju drugih občin. Pri tem pa je odločilno, da merila dislociranosti posameznih enot oz. delovnih mest v zvezi z ugotavljanjem presežnih delavcev ni imela predvidenega z ustreznim aktom oz. KP dejavnosti. Zaradi navedenih dejstev, kljub izkazanem ločenem financiranju vzgojnovarstvene dejavnosti s strani posameznih občin, ni bilo podane tako dejanske kot pravne podlage za ugotavljanje presežnih delavcev zgolj na območju, ki ga je v konkretnem primeru s programom določila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sprejelo takšen način ugotavljanja trajno presežnih delavcev pri toženi stranki kot pravilen, zaradi česar odločitev o tožničinem prenehanju delovnega razmerja ne more biti zakonita. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in v skladu z določbo 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je razveljavilo sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnice, ter nadalje ugodilo zahtevkom za reintegracijo, plačilom nadomestila plače in vpisom delovne dobe v delovno knjižico, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Ker je tožnica s svojimi zahtevki v celoti uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu z dejansko potrebnimi stroški in veljavno odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 7/95). Pri svoji odločitvi je izhajalo iz vrednosti zahtevka v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, saj dajatvenega zahtevka, ki je bil postavljen le v opisni obliki, ne da bi bil konkretiziran tudi po višini, ni moglo upoštevati. Tako je priznalo tožnici za tožbo 160 točk (tar. št. 10/1 b OT), za prvo pripravljalno vlogo 160 točk (tar. št. 14/1 OT), za udeležbo pooblaščenca na narokih obravnave dne 14.3. in 4.4.2000 2 x 40 točk (tar. št. 15/2 OT) ter za udeležbo na naroku dne 18.5.2000 80 točk (tar. št. 10/3 OT) in za porabljeni čas med zastopanjem 100 točk (13/1 čl. OT), to je skupno 580 točk, kar ob vrednosti 90 SIT za točko (Ur. l. RS, št. 39/2000) znaša 52.200,00 SIT oz. ob upoštevanju 19 % DDV 62.118,00 SIT. Poleg tega je tožnici priznalo še stroške takse za tožbo v znesku 1.875,00 SIT, to je skupno stroške v znesku 63.993,00 SIT, ki jih je dolžna tožnici povrniti tožena stranka. Tožnica je s pritožbo v celoti uspela. Zato je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov in sicer za pritožbo 200 točk (tar. št. 16/1 OT), kar že ob navedeni vrednosti točke in 19 % DDV znaša 21.420,00 SIT. Poleg tega je tožnici priznalo še stroške takse za pritožbo v znesku 3.750,00 SIT, to je skupno 25.170,00 SIT pritožbenih stroškov, ki so naloženi v plačilo toženi stranki. Odločitev o stroških tožene stranke temelji na določbi 2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94), po kateri trpi delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja svoje stroške, ne glede na izid postopka.