Jedro

Delodajalec je razdrl pogodbo o izobraževanju zaradi neizpolnitve obveznosti s strani delavca. Zato je skladno z

2. odst. 132. čl. ZOR upravičen do vrnitve tistega, kar je na podlagi te pogodbe dal, tudi če ta pravica ni bila določena še v pogodbi o izobraževanju in podjetniški kolektivni pogodbi. Skladno z 5. odst. 132. čl. ZDR je delodajalec od danih zneskov upravičen tudi do zamudnih obresti in sicer: do pogodbenih zamudnih obresti od prejema posameznih zneskov pa do prenehanja delovnega razmerja, od tega dne dalje pa do zakonitih zamudnih obresti.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v

1. tč. izreka potrdi.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. tč. izreka (odločitev o vrnitvi izplačanih nadomestil in stroških postopka) spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka M. K. je dolžan plačati tožeči stranki ZAVAROVALNICI TILIA, d.d. Novo mesto nadomestila za plačane izredne dopuste v skupni višini 322.330.40 SIT z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega dneva plačila nadomestila do 31.12.1996 po pogodbeno določeni obrestni meri, od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski obrestni meri, in sicer: - od zneska 12.658.20 SIT od 16.02.1993 do 31.12.1996 po obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski obrestni meri; - od zneska 12.658.20 SIT od 08.04.1993 do 31.12.1996 po obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski obrestni meri; - od zneska 12.658.20 SIT od 11.05.1993 do 31.12.1996 po obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski obrestni meri; - od zneska 13.544.80 SIT od 09.07.1993 do 31.12.1996 po obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski obrestni meri; - od zneska 14.799.30 SIT od 10.12.1993 do 31.12.1996 po obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski obrestni meri; - od zneska 15.397.20 SIT od 11.03.1994 do 31.12.1996 po obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski obrestni meri; - od zneska 7.852.60 SIT od 14.06.1994 do 31.12.1996 po obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski obrestni meri; - od zneska 35.454.30 SIT od 13.12.1994 do 31.12.1996 po obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski obrestni meri; - od zneska 44.317.90 SIT od 13.01.1995 do 31.12.1996 po obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski obrestni meri; - od zneska 35.454.30 SIT od 14.02.1995 do 31.12.1996 po obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski obrestni meri; - od zneska 8.863.60 SIT od 10.03.1995 do 31.12.1996 po obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski obrestni meri; - od zneska 17.727.20 SIT od 13.04.1995 do 31.12.1996 po obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski obrestni meri; - od zneska 8.245.20 SIT od 11.05.1995 do 31.12.1996 po obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski obrestni meri; - od zneska 16.490.40 SIT od 13.06.1995 do 31.12.1996 po obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski obrestni meri; - od zneska 8.245.20 SIT od 12.07.1995 do 31.12.1996 po obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski obrestni meri; - od zneska 49.471.10 SIT od 13.12.1995 do 31.12.1996 po obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski obrestni meri; - od zneska 8.492.50 SIT od 14.02.1996 do 31.12.1996 po obrestni meri T+7% od 01.01.1997 do plačila pa po zakonski obrestni meri, v roku 8-ih dni.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 28.500.00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2003 dalje, v roku 8-ih dni" Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 26.600.00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in tožencu naložilo plačilo zneska v višini 502.247,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.9.2003 iz naslova obresti od stroškov šolnine. Zahtevek na vrnitev izplačanih nadomestil za izredne dopuste pa je v celoti zavrnilo ter še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Ugotovilo je, da tožeča stranka ne zahteva plačila obresti na obresti, kot je to zatrjeval toženec, temveč od zapadlih in neplačanih pogodbenih obresti uveljavlja zakonske zamudne obresti, in sicer od dneva po vložitvi tožbe, kar je skladno in dopustno po Zakonu o obligacijskih razmerjih (Ur. l SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89 v zvezi z določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju ZOR) in Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ). Glede zahtevka za povrnitev izplačila nadomestil pa je ugotovilo, da iz pogodbe ta obveznost toženca sicer izhaja, vendar podjetniška kolektivna pogodba določa, da je tožena stranka v takem primeru upravičena do povrnitve škode, zato je ocenilo, da je pravna podlaga tega zahtevka pogodbena odškodninska odgovornost. Ta pa v konkretnem primeru po oceni sodišča prve stopnje ni podana, saj škoda tožnici iz tega naslova ni nastala. Toženec je dokazal, da je svoje delo kljub šolanju oz. koriščenju študijskega dopusta opravil izven rednega delovnega časa, za kar ga tožeča stranka ni nikoli izplačala.

Zoper to odločitev sta pritožbo vložili obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in primarno predlaga njegovo spremembo z ugoditvijo zahtevku na povrnitev izplačanih nadomestil, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je glede na ugotovljena dejstva zmotno uporabilo materialno pravo. Pravilno je sicer ugotovilo, da obveznost toženca povrniti stroške nadomestil izhaja iz pogodbe o izobraževanju ter da so evidence o koriščenju letnega dopusta in obračunana nadomestila za čas odsotnosti zaradi izrednih dopustov, ki izhajajo iz plačilnih list, točne.

Kljub takim ugotovitvam pa je nato zmotno odločilo, da toženec teh zneskov ni dolžan povrniti, ker tožeči stranki z izvrševanjem pogodbe o izobraževanju ni nastala nobena škoda. Pravna podlaga tega zahtevka je po mnenju tožeče stranke pogodba o izobraževanju in ne zakonska določila o izvenpogodbeni škodi. Namen določil pogodbe o izobraževanju, ki urejajo to vprašanje, je pogodbena kazen - v naprej določena pogodbena sankcija zaradi neizpolnitve obveznosti delavca. Izvajanje dokazov s pričami glede razlage teh določil pogodbe pa ni pravilno, saj gre za pravno vprašanje in dejstva, ki se ugotavljajo z izvedbo listinskih dokazov. Poleg tega izpovedi prič niso verodostojne, saj so vse priče bivši delavci tožeče stranke in sodelavci toženca. Sodišče tudi ni navedlo nobenega razloga, zakaj so posamezna določila pogodbe neveljavna, zaradi česar bi jih bilo treba presojati po obligacijskem zakonu.

Toženec nasprotno s pritožbo izpodbija obsodilni del napadene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo tega dela sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Meni, da tožeča stranka do vtoževanih obresti od posameznih zneskov plačanih šolnin ni upravičena. Najprej zatrjuje, da je zahtevane obresti v celoti že plačal, in sicer 2.9.2003 v višini 324.240,00 SIT.

Nadalje meni, da lahko zamudne obresti tečejo samo do plačila glavnice. Podrejeno pa vztraja pri trditvi, da tožeča stranka s tem delom zahtevka dejansko zahteva obresti na zapadle obresti, kar je prepovedano z 279. členom ZOR oz. 375. členom OZ, in da dosojeni zahtevek predstavlja nov zahtevek, ki bi ga tožeča stranka smela podati najkasneje do prve obravnave.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena. Pritožba toženca ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, v nadaljevanju ZPP).

Pritožbeni očitki toženca ugodilnemu delu sodbe so v celoti neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in to tudi povsem jasno obrazložilo, da je tožeča stranka na podlagi 2. odstavka 279. člena ZOR upravičena do zakonskih zamudnih obresti od zapadlih in neplačanih obresti od dneva vložitve tožbe oz. od dneva, ko jih je zahtevala, saj je ta datum kasnejši od dneva vložitve tožbe. Pritožbeno sodišče razlogov za neutemeljenost očitka toženca, da so bile tožeči stranki v nasprotju z zakonom prisojene obrestne obresti, zato ne bo ponavljalo.

Materialnopravno zmotna je nadalje tudi trditev, da lahko zamudne obresti tečejo samo do plačila glavnice. ZOR v 2. odstavku 295. člena res določa, da s prenehanjem glavne obveznosti ugasnejo poroštvo, zastava in druge stranske pravice, vendar so z "drugimi pravicami" mišljene samo tiste stranske pravice, ki imajo namen terjatev utrditi. To določilo za obresti kot stranske terjatve ne velja. Tudi ne drži, da je dosojeni zahtevek nov zahtevek, ki bi ga morala tožeča stranka uveljavljati najkasneje do prve obravnave. Tožeča stranka je tak zahtevek postavila v pripravljalni vlogi, ki jo je predložila na prvem naroku za glavno obravnavo dne 8.7.2003. Prav tako pa je neutemeljen tudi očitek, da je dolgovane obresti na zneske plačanih šolnin toženec v celoti poravnal 2.9.2003. Na navedeni datum je toženec tožeči stranki iz naslova zamudnih obresti, katerih obrestna mera je bila določena s pogodbo in ki so se natekle do 29.1.1999, dolgoval 319.205,00 SIT, iz naslova zakonskih zamudnih obresti kot procesnih obresti, ki so se natekle od 30.1.1999 do dneva plačila, pa še 506.582,54 SIT, skupaj torej 826.487,54 SIT. Z opravljenim plačilom tako ni poravnal niti polovice svojega dolga iz tega naslova. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo njegovo pritožbo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

Prav pa ima tožeča stranka, ki sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava glede zavrnilnega dela izpodbijane sodbe. Temelj tožničinega zahtevka na povrnitev izplačanih nadomestil za čas odsotnosti na podlagi koriščenja izrednega letnega dopusta ni pogodbena odškodninska obveznost. Sodišče prve stopnje določila 77. člena podjetniške kolektivne pogodbe ni uporabilo pravilno. Tožeča stranka ne vtožuje škode, ki ji je nastala zaradi toženčeve neizpolnitve pogodbe, pa tudi ne plačila pogodbene kazni, kot to zmotno sama navaja, temveč zahteva vrnitev tistega, kar je na podlagi razveljavljene pogodbe o izobraževanju tožencu izpolnila. To je tudi bistvo navedenega določila podjetniške kolektivne pogodbe, ki resda uporablja besedo "škoda", vendar je iz nadaljevanja besedila jasno, da je s pojmom "škode" zajeto le tisto, kar je tožeča stranka na podlagi pogodbe o izobraževanju izpolnila. Enako je določeno tudi v sami pogodbi o izobraževanju, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, temu pa v pritožbenem postopku ni ugovarjal niti toženec. Sporna nadomestila pa bi bil toženec dolžan vrniti tudi, če pogodba in podjetniška kolektivna pogodba tega ne bi izrecno določali, in sicer na podlagi določil ZOR-a o razvezi pogodbe zaradi neizpolnitve (124. do 132. člena). V konkretnem primeru je tožeča stranka v skladu z navedenimi določili razdrla pogodbo o izobraževanju zaradi neizpolnitve obveznosti s strani toženca.

Glede na to je v skladu z 2. odst. 132. čl. ZOR upravičena do vrnitve tistega, kar je na podlagi pogodbe dala. Poleg tega pa ji po določilu 5. odst. istega člena pripadajo tudi zamudne obresti od dneva, ko je toženec nadomestila prejel. Obrestna mera zamudnih obresti je bila v konkretnem primeru za čas od prejema posameznega nadomestila do dneva prenehanja delovnega razmerja, ko je dolžnost toženca vrniti tisto, kar je od tožeče stranke iz nalsova izpolnitve pogodbe prejel, določena pogodbeno, in sicer v višini T+7%. Od takrat naprej pa zamudne obresti tečejo po zakonsko določeni obrestni meri.

Zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka je bila tako nepravilna.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo. Podlago taki odločitvi dajejo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so evidence o koriščenju dopusta pravilne, ravno tako pa je kot pravilne ocenilo plačilne liste, iz katerih sta razvidni količina koriščenih ur izrednega dopusta in višina izplačanih nadomestil. Pritožbeno sodišče se s to ugotovitvijo strinja.

Tožeča stranka je zato upravičena do povrnitve izplačanih nadomestil v skupni višini 322.330,40 SIT. Poleg glavnice pa je upravičena tudi do zamudnih obresti, ki od dneva izplačanih nadomestil do 31.12.1996 tečejo po pogobeno določeni obrestni meri T+7%, od takrat naprej pa po zakoniti obrestni meri.

Ob takem izidu je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP odločalo tudi o stroških vsega postopka. Ker je tožeča stranka v pravdi uspela s celotnim zahtevkom, ji je toženec dolžan povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Stroške je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, v skladu z Zakonom o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 30/78 - Ur. l. RS, št. 121/03, v nadaljevanju ZST).

Tožeči stranki je priznalo stroška za plačani sodni taksi za tožbo v višini 15.200,00 SIT in za sodbo v višini 13.300.00 SIT.

Pri tem je upoštevalo določilo 7. odst. 7. čl. ZST, ki določa, da se pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka znesek plačane takse preračuna v točke po vrednosti točke na dan plačila takse, nato pa pri izračunu zneska stroškov, ki jih je treba povrniti, uporabi vrednost točke na dan odločanja. Tožeča stranka je dne

12.1.1999 plačala sodno takso za tožbo v višini 10.800,00 SIT, kar ob upoštevanju vrednosti točke na dan plačila (13,50 SIT) znaša 800 točk, to pa ob upoštevanju vrednosti točke na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje (19,00 SIT) znaša 15.200,00 SIT. Glede povrnitve stroška sodne takse za sodbo pa zaradi nespremenjene vrednosti točke to določilo ni prišlo v poštev. Od navedenih priznanih stroškov postopka v skupni višini 28.500.00 SIT tožeči stranki pripadajo tudi zakonske zamudne obresti od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje.

Na podlagi 2. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP pa je tožeča stranka upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče ji je priznalo strošek za plačano sodno takso za pritožbo v znesku 26.600,00 SIT.