Jedro

Delavec je upravičen do plačila odpravnine pod pogoji, ki veljajo za presežne delavce, ker mu je prenehalo delovno razmerje zaradi razveze delovnega razmerja iz razloga neizpolnjevanja obveznosti s strani delodajalca do izplačila plač (1. odst. 19c čl. ZZPB).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici D. B. plačati zakonite zamudne obresti od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila, kot to izhaja iz 1. odst. izreka sodbe, vse v roku 8 dni pod izvršbo in ji plačati znesek 68.253,00 SIT iz naslova odpravnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2000 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka v znesku 64.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.6.2002 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek iz naslova odpravnine pa je zavrnilo. Sodišče je s sklepom tudi odločilo, da se postopek za plačilo glavnice iz naslova plače, stroškov prevoza in prehrane ustavi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka smiselno iz pritožbenega razloga zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da po njenem mnenju glede odpravnine ni pravično odločeno, saj je tožnica sama s pisno odpovedjo dne 7.3.2000 prekinila delovno razmerje. Ne strinja se tudi z odločitvijo sodišča glede plačila obresti na prepozno izplačane plače, saj je v času čakanja na izplačilo direktor toženke osebno zagotovil zaposlenim posojila dela plače do dneva izplačila. Tudi glede odločitve o stroških postopka po njenem mnenju ni pravično odločeno, saj je do postopka pred sodiščem prišlo ravno zaradi enostranske odpovedi delovnega razmerja s strani tožnice, zaradi česar je bila toženki storjena velika škoda, ki ne bi smela biti povečana še s stroški postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da nobeden izmed teh razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva ter odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema dokazno oceno in pravne zaključke sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodilo, da je tožnica upravičena do plačila zakonitih zamudnih obresti zaradi zamude pri izplačilu plač, kot tudi do izplačila odpravnine, ki gre presežnim delavcem po določbi 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov, je tožnica vložila tožbo zoper toženo stranko ravno iz razloga, ker ji toženka ni izplačala plače za obdobje od oktobra 1999 do 6.3.2000, ko ji je delovno razmerje prenehalo zaradi razveze delovnega razmerja v skladu z določbo

19. a člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Ur.l. RS št. 69/98 - 67/2002). Ker iz listinskih dokazov tudi izhaja, da je toženka izplačala tožnici zaostale plače šele v času od 3.4.2000 do 4.9.2000, je potrebno ugotoviti, da je prišla toženka z izplačilom plač v zamudo, saj ni upoštevala določila 3. odst. 42. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur.l. RS št. 40/97), ki glede izplačevanja plač izrecno določa, da se plače izplačujejo najmanj enkrat mesečno in sicer najkasneje do 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Ker med strankama ni sporno, da je tožena stranka z izplačilom plač tožnici za čas od oktobra 1999 do 6.3.2000 prišla v zamudo, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati za sporno obdobje zakonite zamudne obresti od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov neizplačanih plač dalje do plačila, kot to izhaja iz izreka sodbe.

Pravilna pa je tudi pravna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena še do plačila odpravnine pod pogoji, ki veljajo za presežne delavce, saj kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinskih dokazov, je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki ravno zaradi razveze delovnega razmerja zaradi neizpolnjevanja obveznosti s strani tožene stranke do izplačila plač. V takem primeru pa ima delavec tudi pravico do odpravnine, ki gre presežnim delavcem, saj 19. c člen ZZZPB v 1. odst. izrecno določa, da v primeru prekinitve oz. razveze delovnega razmerja iz 19. a člena tega zakona ima zavarovanec pravico do odpravnine pod pogoji, ki jih določajo predpisi o delovnih razmerjih za presežne delavce. Iz navedenih razlogov je potrebno ugotoviti, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi glede obveznosti tožene stranke, da plača tožnici odpravnino v višini, kot to izhaja iz izreka sodbe, materialnopravno pravilna in zakonita.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.