Jedro

Delavec v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo sam poda, izve, da mu bo prenehalo delovno razmerje šele, ko poteče osemdnevni rok od opozorila delodajalca. Če takoj zatem poda odpoved in mu delovno razmerje preneha, je treba šteti, da letnega dopusta ne more koristiti iz objektivnih razlogov. Za neizkoriščene dni letnega dopusta je tako upravičen do odškodnine oz. nadomestila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v I. in III. točki izreka tako, da se v tem delu glasi: „ I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati znesek 92,22 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (na obračun zneska 922,20 EUR, na odvod predpisanih dajatev in izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 170,78 EUR v 15. dneh od prejema sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zamude dalje do plačila pod izvršbo“.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 99,81 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zamude dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki I izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati 1.014,42 EUR, od navedenega zneska obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 5. 6. 2009 dalje do plačila, v 8 dneh. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je višji zahtevek v znesku 184,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. V III. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper I. točko izreka in zoper III. točko izreka navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika in mu naloži v plačilo pravdne stroške oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe kot pravno podlago za odločitev navedlo Direktivo 2003/88/ES z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva), čeprav Direktive (razen v izjemnih primerih) niso neposredno uporabljive. Cilje, ki jih zasleduje Direktiva, je zakonodajalec vnesel tudi v 166. člen ZDR, pa tudi v 159. člen ZDR (minimalni plačani dopust). Pravna podlaga za odločanje je torej lahko le ZDR. Sodišče prve stopnje je 166. člen ZDR napačno interpretiralo in zato tožniku napačno prisodilo nadomestilo za celotni neizkoriščen letni dopust za leto 2009. 166. člen ZDR ne daje pravne podlage za naložitev obveznosti plačila denarnega nadomestila oziroma odškodnine delodajalcu v primeru, ko delavec ni izkoristil letnega dopusta do prenehanja delovnega razmerja. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2011 zavzelo stališče, da pripada delavcu denarno nadomestilo le, če iz razlogov, za katere ne odgovarja, ni mogel izvršiti pravice do plačanega letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja. V postopku tožnik ni navajal, da iz razlogov na strani tožene stranke ali brez svoje krivde ni mogel koristiti letnega dopusta do prenehanja delovnega razmerja. ZDR ne daje delavcu izrecne pravice do nadomestila za neizkoriščen letni dopust v primeru izredne odpovedi delavca, kot to velja za odpravnino in odškodnino za odpovedni rok. Sodišče prve stopnje je napačno upoštevalo sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v primeru C 350/06 in C 520/06 (Schultz-Hoff in Stringer), saj je ta temeljila na drugačnem dejanskem in pravnem stanju zadeve. V citirani zadevi delavec ni mogel izrabiti letnega dopusta, ker je bil v bolniškem staležu, v tem individualnem delovnem sporu pa tožnik ni bil v bolniškem staležu pred prenehanjem delovnega razmerja. Tožnik bi letni dopust lahko koristil, pa tega ni storil. Iz naše zakonodaje ne izhaja, da bi bil delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, take razlage pa ne zahtevajo niti cilji in namen Direktive. Tožnik ni dokazal (pa bi to moral storiti), da iz razlogov na strani tožene stranke ni mogel izrabiti letnega dopusta za leto 2009, zato je to pravico izgubil. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik po 112. členu ZDR, še ni razlog za priznanje vtoževanega nadomestila. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, zakaj tožnik ni izrabil letnega dopusta do prenehanja delovnega razmerja. Tožnik bi moral najkasneje ob opozorilu vedeti, da mu bo prenehalo delovno razmerje, zato bi vsaj v tem obdobju lahko koristil letni dopust. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnik šele s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvedel za prenehanje delovnega razmerja, je napačna. Tožnik je od 1. 6. 2009 do 4. 6. 2009 koristil letni dopust, kar pomeni, da je vedel, da mu bo delovno razmerje prenehalo. Ker govori Direktiva le o denarnem nadomestilu za minimalni letni dopust (to je 20 dni oziroma 4 tedne) tožniku nadomestilo za ves čas neizrabljenega letnega dopusta ne pripada. Ker je napačna odločitev o tožbenem zahtevku tožnika, je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitev določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb postopka iz 14. točke člena 339/2 ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Izrek sodbe je razumljiv in ne nasprotuje niti samemu sebi niti razlogom sodbe. V sodbi so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa tudi niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal obračun ter izplačilo odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, odškodnino (nadomestilo) za neizrabljen letni dopust za leto 2009 in regres za letni dopust za leto 2009, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je sicer toženi stranki podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) iz razloga po 4. alinei člena 112/1 ZDR. V postopku, ki se je vodil kot vzorčni postopek, je bilo že pravnomočno naloženo toženi stranki (sodba sodišča prve stopnje opr. št. Pd 417/2009 z dne 9. 2. 2010, sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 422/2010 z dne 13. 10. 2010), da je dolžna tožniku izplačati vtoževano odpravnino, odškodnino najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2009 in del regresa za letni dopust za leto 2009, vse v zneskih in z zapadlostjo, kot to izhaja iz izrekov citiranih sodnih odločb. Ta odločitev je temeljila na ugotovitvi, da je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal po postopku, opredeljenem v 112. členu ZDR in da je bil za to izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan tudi utemeljen razlog (naveden v 4. alinei člena 112/1 ZDR). Zoper sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 422/2010 z dne 13. 10. 2010 je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede utemeljenosti odpovednega razloga, glede odprave kršitve delodajalca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in glede upravičenosti do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust. Vrhovno sodišče RS je dopustilo revizijo le glede odločitve o denarnem nadomestilu za neizrabljen letni dopust in nato s sklepom opr. št. VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2011 reviziji tožene stranke ugodilo, sodbi nižjih sodišč razveljavilo glede odločitve o plačilu nadomestila za neizrabljen letni dopust in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovilo že izvedene listinske dokaze, s poudarkom na listinah v prilogah A2, A12 - A14, B4, B7, B8, B18 in B19, prečitalo zapisnik glavne obravnave z dne 19. 2. 2010 o zaslišanju tožnika, tožnika je ponovno zaslišalo, zaslišalo pa je tudi zakonitega zastopnika tožene stranke. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožnik pisni opomin delodajalcu in pisno obvestilo inšpektorju za delo podal 27. 5. 2009, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je podal 4. 6. 2009. Ob ugotovitvi, da je imel tožnik v maju 2009 26 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2009 in da ga je v juniju 2009 izkoristil 4 dni, je zaključilo, da mu pripada nadomestilo za 22 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2009, pri čemer je kot nadomestilo za en dan neizrabljenega letnega dopusta upoštevalo znesek 46,11 EUR, katerega je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi podrobno obrazložilo (stran 6 obrazložitve izpodbijane sodbe). Z ozirom na napotke iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2011 glede tega, kdaj je tožnik izvedel (oziroma bi mogel vedeti), kdaj mu bo prenehalo delovno razmerje, je zaključilo, da je tožnik za prenehanje delovnega razmerja izvedel 4. 6. 2009, ko je podal pisno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Člen 112/1 ZDR med drugim določa, da lahko delavec v 8 dneh potem, ko predhodno pisno opozori delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je podan (vsaj) eden od razlogov, navedenih v sedmih alineah 1. odstavka 112. člena ZDR. Po členu 112/3 ZDR prične teči 30 dnevni rok iz člena 110/2 ZDR, ko poteče 8 dnevni rok iz 1. odstavka člena 112 ZDR in delodajalec ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je po mnenju pritožbenega sodišča potrebno zaključiti, da delavec šele s pričetkom roka iz člena 112/3 ZDR izve, če bo delodajalec izpolnil svojo obveznost oziroma odpravil kršitev, od tega dejstva pa je odvisna (glede na člen 112/3 ZDR) tudi zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To z drugimi besedami pomeni, da ima delavec šele s pričetkom teka roka iz člena 112/3 ZDR ob pogoju neizpolnjene obveznosti (oziroma neodpravljene kršitve) možnost podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR, kar pomeni, da šele s tem dnem izve, kdaj mu bo delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo. Zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 4. 6. 2009 podal tožnik, je bila sicer ugotovljena že v postopku presoje odpravnine in odškodnine po členu 112/2 ZDR (sodba Pd 417/2009 z dne 9. 2. 2010 v zvezi s sodbo Pdp 422/2010 z dne 13. 10. 2010), ki je pravnomočno zaključen.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je v nadaljevanju pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik od dneva, ko je izvedel za prenehanje delovnega razmerja do dejanskega prenehanja delovnega razmerja ni mogel koristiti letnega dopusta zaradi objektivnih okoliščin (tožnik je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti s strani tožene stranke takoj, ko je bilo to mogoče, kar pa se mu ne sme šteti v škodo). To pa pomeni, da mu za pripadajoče neizrabljene dni letnega dopusta pripada ustrezno nadomestilo.

Pri ugotavljanju števila pripadajočih dni letnega dopusta za tožnika pa je potrebno upoštevati tudi 162. člen ZDR, ki v 1. odstavku določa, da ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu tudi v primeru, če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem (ta pogoj je bil izpolnjen tudi pri tožniku). Po členu 162/3 ZDR se pri izračunavanju sorazmernega dela letnega dopusta najmanj polovica dneva zaokroži na cel dan letnega dopusta.

Na podlagi ugotovitev prvostopenjskega sodišča in vpogleda v listinsko dokumentacijo (A14, B18, B19...) je potrebno zaključiti, da je imel tožnik (od 34 dni letnega dopusta za leto 2009 – B18) v maju 2009 neizrabljenih še 22 dni letnega dopusta za leto 2009 (A14, B19), in da ga je v obdobju od februarja 2009 do junija 2009 izrabil 16 dni (B19), od tega 4 dni letnega dopusta iz leta 2008. Glede na že ugotovljenih 34 dni pripadajočega letnega dopusta za leto 2009 in z ozirom na člen 162/1 in člen 162/3 ZDR je tožniku za 5 mesecev dela pri toženi stranki pripadalo 14 dni letnega dopusta. Ker ga je v letu 2009 izrabil 12 dni, je upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust še za 2 dni, torej v višini 92,22 EUR (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust v znesku 46,11 EUR dnevno). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pritožbi tožene stranke delno ugodilo in ugodilni del izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je zavrnilo del tožnikovega tožbenega zahtevka za presojo nadomestila za neizkoriščenih 20 dni letnega dopusta za leto 2009 (5. in 2. alinea 358. člena ZPP), medtem ko je v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe, ki se nanaša na odločitev o glavni stvari, saj glede preostalega dela niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb tožene stranke, ki so odločilnega pomena za presojo utemeljenosti pritožbe (člen 360/1 ZPP). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zares zapisalo, da je kot pravno podlago za ugotavljanje utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka upoštevalo (tudi) Direktivo, vendar pa je iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je svojo odločitev oprlo tudi na 166. člen ZDR. Iz razlage citirane določbe ZDR, ki jo je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS (sklep opr. št. VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2011) izhaja, da je delavec upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Z ozirom na obrazložitev citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS pritožbeno sodišče zaključuje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik, predstavljala okoliščino, ki je ta ni mogel predvideti v zvezi z izrabo letnega dopusta. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da 166. člen ZDR ne more nuditi pravne podlage za izplačilo denarnega nadomestila delavcu v primeru, ko letnega dopusta zaradi nepredvidljivih vzrokov ne more izkoristiti.

Pravilna je sicer pritožbena trditev tožene stranke, da ZDR (112. člen ZDR) ne daje delavcu izrecne pravice do nadomestila za neizkoriščen letni dopust (kot velja to za odpravnino in odškodnino najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka – člen 112/2 ZDR), vendar pa ta njegova pravica izhaja iz 166. člena ZDR ter upoštevaje razlago 7. člena Direktive s strani Sodišča Evropskih skupnosti v sodbi C 350/06 in C 520/06. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni smelo opreti na citirano sodbo Sodišča Evropskih skupnosti, ker naj bi temeljila na drugačnem dejanskem in pravnem stanju zadeve. V tej zadevi je Sodišče Evropskih skupnosti zaključilo, da je delavec upravičen do denarnega nadomestila, ker zaradi objektivnih okoliščin (bolniški stalež v celotnem referenčnem obdobju in obdobju za prenos oziroma bolniški stalež v delu referenčnega obdobja in obdobja za prenos) ni mogel izrabiti pravice do letnega odpusta do prenehanja delovnega razmerja. Delavec v citirani zadevi torej ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Tožena stranka je bila dolžna tožniku na podlagi člena 163/2 ZDR zagotoviti izrabo letnega dopusta za leto 2009 do konca leta 2009 (oziroma najkasneje do 30. 6. 2010), kar pomeni, da si je tožnik lahko planiral izrabo letnega dopusta v različnih obdobjih celotnega tekočega koledarskega leta 2009. Delavcu ni mogoče očitati, da v času, ko še ne ve, da bodo nastopili pogoji oziroma razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR, delodajalca ne zaprosi za izrabo letnega dopusta, zato je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da tožniku nadomestilo ne pripada, ker bi letni dopust lahko izkoristil v času pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi iz zgoraj omenjene sodbe Sodišča Evropskih skupnosti izhaja, da pripada nadomestilo za neizrabo letnega dopusta delavcu, ki je bil le del referenčnega obdobja in obdobja za prenos v bolniškem staležu in mu je nato delovno razmerje prenehalo. Nadalje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da bi bil tožnik upravičen le do denarnega nadomestila za število dni minimalnega letnega dopusta, kar naj bi izhajalo iz Direktive in določb ZDR. Direktiva je v 7. členu določila le minimalni obseg plačanega letnega dopusta in možnost nadomestila izrabe minimalnega letnega dopusta z denarnim nadomestilom v primeru prenehanja delovnega razmerja. Ta določba Direktive, ki je bila prevzeta tudi v ZDR (člen 159. ZDR, člen 166 ZDR), pa po stališču pritožbenega sodišča ne omejuje pravice delavca do izplačila nadomestila za večje število dni neizrabljenega letnega dopusta od minimalno določenega obsega letnega dopusta (ob izpolnjevanju ostalih pogojev), takšna omejitev pa prav tako ne izhaja iz določb ZDR.

Tožnik je v postopku zatrjeval, da letnega dopusta ni mogel izrabiti zato, ker je iz razlogov na strani tožene stranke podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR, tako da ne drži nasprotna trditev tožene stranke, da ni navajal, da dopusta iz razlogov na strani tožene stranke ni mogel izrabiti. Pravilna je sicer pritožbena navedba tožene stranke, da iz naše zakonodaje ne izhaja, da bi bil delavec ob prenehanju delovnega razmerja v vsakem primeru upravičen do izplačila nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Navedenega pa ne ugotavlja niti sodišče prve stopnje, saj zaključuje, da je prišlo do neizrabe letnega dopusta iz razlogov na strani tožene stranke, tožnik pa pravico do izrabe letnega dopusta zaradi prenehanja delovnega razmerja od takrat, ko je izvedel za prenehanje delovnega razmerja, ni mogel izkoristiti.

Odločitev o pravdnih stroških tega postopka temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena ZPP. Ker se je zaradi delne spremembe prvostopenjske sodbe spremenil uspeh strank v tem postopku, je bilo potrebno ponovno odločiti o pravdnih stroških obeh pravdnih strank, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na to, da je bilo o pravdnih stroških obeh strank, nastalih do pravnomočne odločitve v tem individualnem delovnem sporu (sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 422/2010 z dne 13. 10. 2010), že pravnomočno odločeno, ta odločitev pa v revizijskem postopku ni bila razveljavljena, je pritožbeno sodišče odločalo le še o preostalih priglašenih stroških, nastalih v zvezi s ponovno obravnavo tožnikovega tožbenega zahtevka, za obračun in izplačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust. Pritožbeno sodišče je obema strankama od priglašenih stroškov (glede na vrednost spornega predmeta – 1.198,86 EUR) priznalo stroške za narok v višini 1,2 količnika po tar. št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS,. št. 67/2008 in nadalj.) kar znese 67,20 EUR in DDV po tar. št. 6007 v višini 13,44 EUR, skupaj torej 80,64 EUR. Pritožbeno sodišče je poleg tega toženi stranki priznalo še priglašene stroške revizije po tar. št. 3300 v znesku 112,00 EUR. To pomeni, da je tožena stranka upravičeno priglasila stroške pravdnega postopka v znesku 192,64 EUR. Pritožbeno sodišče strankama ni priznalo priglašenih stroškov za postopek (opomba 3/4 tretjega dela tarife), toženi stranki pa niti stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve, saj ni izkazala, da bi ji ti stroški v ponovljenem postopku sploh nastali. Pritožbeno sodišče toženi stranki tudi ni priznalo priglašenih potnih stroškov, saj se stroški potovanja pooblaščenca (ki ima sedež izven kraja sedeža sodišča, pa je na sedežu sodišča na razpolago dovolj odvetnikov, ki bi lahko zastopali stranko kot substituti), ne morejo šteti kot stroški, potrebni za pravdo, ki bi jih morala nositi nasprotna stranka (člen 155/1 ZPP). Glede na uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu (tožnik je uspel do 8 %, tožena stranka pa do 92 %) je tožnik upravičen do povrnitve dela njegovih pravdnih stroškov v višini 6,45 EUR, tožena stranka pa do povrnitve dela njenih pravdnih stroškov v višini 177,23 EUR. Po pobotu teh stroškov je dolžan tožnik toženi stranki povrniti del njenih pravdnih stroškov v znesku 170,78 EUR, v osmih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe (1014,42 EUR) in glede na pritožbeni uspeh tožene stranke (91 %) ji je dolžan dolžnik povrniti tudi sorazmeren del njenih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je toženi stranki skladno z določbami ZOdvT priznalo stroške za sestavo pritožbe po tar. št. 3210 v višini 89,60 EUR, materialne stroške v priglašeni višini 2 % oziroma 1,8 EUR (tar. št. 6002) ter DDV (tar. št. 6007) v znesku 18,28 EUR, kar skupaj znaša 109,68 EUR. Glede na zgoraj ugotovljeni pritožbeni uspeh je dolžan tožnik toženi stranki povrniti za 99,81 EUR njenih pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče preostalih pritožbenih stroškov, ki jih je priglasila tožena stranka, ni priznalo, ker za to ni podlage v določbah ZOdvT.