Jedro

Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji le na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja.

Tožnica s tožbo zahteva ugotovitev motenja posesti, do katerega je prišlo s tem, da je toženec 26. 6. 2018 tožnico potiskal iz kuhinje in hodnika sporne hiše, 10. 9. 2018 pa ji preprečil vstop tako, da je zaklenil vrata. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da takšne tožbene trditve tožbenega zahtevka za izročitev ključa z ničemer ne utemeljujejo.

Predlagana začasna odredba mora biti takšna, da je z njo mogoče doseči namen zavarovanja (s tožbo) uveljavljane nedenarne terjatve, (ne pa kakšne druge terjatve) oziroma konkretneje: mora biti takšna, da je z njo (začasno) urejeno stanje nastalega motenja, ne pa kakšnega drugega (nezatrjevanega) motenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v postopku zaradi motenja posesti zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi tožencu nemudoma naložilo, da tožnici izroči ključe vhodnih vrat stanovanjske hiše na naslovu Z. 2. Zoper tak sklep se pravočasno in iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za začasno odredbo ali pa sklep vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Ugotovitev sodišča, da pritožnica že pred motenjem posesti 26. 6. 2018 naj ne bi več razpolagala s ključi hiše, označuje kot ugibanje. Navaja, da je toženec ključavnico očitno zamenjal med 26. 6. 2018 in 10. 9. 2018, a je za to tožnica zvedela šele 10. 9. 2108. Ker je tožnica dedinja, predstavljajo toženčeva ravnanja vznemirjanje lastninske pravice, tožbeni zahtevek je torej utemeljen tudi na podlagi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S predlagano začasno odredbo želi tožnica zavarovati zatrjevano (s tožbo uveljavljano) posest sporne nepremičnine. Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti (kakršna je brez dvoma obravnavana) se omeji le na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti (426. člen ZPP, 33. člen SPZ). Pritožbeno sklicevanje na dedno in lastninsko pravico, tožnici torej v tem postopku ne more prinesti uspeha.

6. Med sodnim postopkom je mogoče izdati začasno odredbo v zavarovanje (s tožbo uveljavljane) nedenarne terjatve, če upnik najprej izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (267. in 273. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ). Drugače povedano: tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici izročiti ključe vhodnih vrat in ji omogočiti prost vstop vanjo ter prosto uživanje nepremičnine (tako se namreč glasi), bi moral biti vsaj verjetno izkazan. Tožnica s tožbo zahteva ugotovitev motenja posesti, do katerega je prišlo s tem, da je toženec 26. 6. 2018 tožnico potiskal iz kuhinje in hodnika sporne hiše, 10. 9. 2018 pa ji preprečil vstop tako, da je zaklenil vrata. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da takšne tožbene trditve tožbenega zahtevka za izročitev ključa z ničemer ne utemeljujejo. Opisana motilna ravnanja so drugačna. Pritožnica je res že v predlogu navedla, da je bila deležna lažnega obtoževanja kot na primer, da je skvarila ključavnice in jih je zato (toženec) zamenjal1 ter zaklepal pred njo, a tega, da naj tožnica ne bi imela ključa oziroma, da bi bila njena posest motena, ker nima ključa (in kdaj je do tega prišlo), v tožbi in njeni dopolnitvi sploh ni trdila. Trditev, da naj bi prišlo do menjave ključavnice (in ugibanje, da se je to verjetno zgodilo med 26. 7. 2018 in 10. 9. 2018), se prvič pojavi v pritožbi; razlogov, ki bi opravičevali uveljavljanje pritožbenih novot pa pritožnica ne navede. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek za izročitev ključev ni verjetno izkazan, je torej pravilen.

7. Drugače bi sicer lahko bilo (če bi tožnica do stopnje verjetnosti izkazala svojo posest sporne nepremičnine, a je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih v pritožbi ne uspe izpodbiti, ni2) glede zahtevka, naj se tožnici omogoči prost vstop v hišo in prosto uživanje nepremičnine (zahtevek v dopolnitvi tožbe na list. št. 29 v spisu). A začasna odredba, s katero se tožencu naloži izročitev ključev, tega zahtevka ne more zavarovati (glede na naravo zatrjevanega motenja3 - porivanje iz hiše in zaklepanje vrat). Predlagana začasna odredba pa mora biti takšna, da je z njo mogoče doseči namen zavarovanja (s tožbo) uveljavljane nedenarne terjatve4, (ne pa kakšne druge terjatve) oziroma konkretneje: mora biti takšna, da je z njo (začasno) urejeno stanje nastalega motenja, ne pa kakšnega drugega (nezatrjevanega) motenja.

8. Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi ni razlogov, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

1 Pritožbeno sodišče to trditev v tožbi, vloženi 27. 7. 2018, razume enako kot sodišče prve stopnje - torej, da je do tega prišlo pred motenjem, ki je predmet tožbe, zaradi česar je vprašljiv tudi obstoj tožničine nemotene posesti pred obravnavanimi motilnimi ravnanji. 2 Prim. opombo 1. 3 Kot je bilo že pojasnjeno, se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji le na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. 4 Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, 2015, stran 205: Predlagano sredstvo zavarovanja mora biti nujno povezano s terjatvijo iz sodnega postopka v teku (ne pa npr. namenjeno zavarovanju drugih tožnikovih terjatev proti tožencu).