Jedro

Protipravnost toženčevega ravnanja je podana, ker je s povzročitvijo telesnih poškodb ravnal v nasprotju z načelom prepovedi povzročanja škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo, opr. št. Cp 1248/2009 z dne 18. decembra 2014 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.757,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.000,00 EUR od dne 30. 1. 2008 dalje do plačila, od zneska 3.649,46 EUR od dne 31. 12. 2003 dalj do plačila in od zneska 108,00 EUR od 12. 1. 2004 dalje do plačila, vse v roku 15 dni. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je podan temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke, ker je toženec dne 24. 6. 2003 telesno poškodoval tožnika. Do njegove poškodbe je prišlo na dvorišču spodnjega gradu na T.v C. potem, ko je toženec tožnika po medsebojnem verbalnem konfliktu, med prerivanjem suval, ga držal okoli vratu in ga potiskal po oziroma ob ograji odra. Najprej se je med tožnikom in tožencem vnel verbalni prepir zaradi rekvizitov, kar vse pa je nato preraslo v fizično nasilje. To fizično nasilje pa je začel toženec, ko je tožnika med tem fizičnim obračunavanjem tudi poškodoval. Pri tem ni sledilo navedbam tožene stranke, da je prvi z udarci pričel tožnik. Zato tožniku ni mogoče očitati nikakršnega soprispevka k nastanku škodnega dogodka v smislu 171. člena OZ. V skladu z 10. členom OZ se je vsakdo dolžan vzdržati ravnanj, s katerim bi drugemu utegnil povzročiti škodo, zato je vsakršno fizično nasilje, ki ima za posledico telesno poškodbo oškodovanca nedopustno ravnanje. Zato je podana odškodninska odgovornost tožene stranke po prvem odstavku 131. člena OZ. Pri ugotavljanju višine nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje sledilo navedbam tožnika, mnenju izvedenca medicinske stroke ter ostalim dokazom ter je ugotovilo, da je tožnik utrpel udarnino na prsnem košu in odkrušenje 12. rebra levo. Tožnik je trpel bolečine in številne neugodnosti med zdravljenjem, zato mu je sodišče prve stopnje za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem od zahtevanih 5.000,00 EUR prisodilo 3.500,00 EUR. Ugotovilo je tudi, da je tožnik utrpel strah za življenje in da je trpel tudi sekundarni strah, zato je tožniku od zahtevanih 1.500,00 EUR prisodilo 500,00 EUR iz tega naslova. Skupaj je tožnik ob uporabi določbe člena 179 OZ prisodilo pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 4.000,00 EUR. Odločilo je še o premoženjski škodi in je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da mora toženec v skladu s prvim odstavkom 174. člena OZ povrniti tožniku premoženjsko škodo iz naslova izgube na zaslužku v znesku 3.649,46 EUR, saj tožencu ni uspelo dokazati, da tožnik po obravnavanem škodnem dogodku v navedenih predstavah ni deloval tudi kot plesalec in kot koreograf in avtor predstav. Tožniku je prisodilo še potne stroške. Višji premoženjskopravni zahtevek iz obeh naslovov je zavrnilo. O pravnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP in člena 155 ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec po svojih pooblaščencih. Podaja pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodnem spisu ni pooblastila za zastopanje tožnika in s tem tudi ne za vložitev tožbe, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje opustilo tudi dolžnost predhodnega preizkusa tožbe, kot to določa 272. in 275. člen ZPP. Nadalje navaja, da tožnik ni zadostil zahtevam po sklepčnosti tožbe. Tožeča stranka namreč ni določno opredelila, v čem vidi nedopustno ravnanje tožene stranke, s tem je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je sodišče povsem prezrlo, da je predpostavka odškodninske odgovornosti obstoj elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno in katere mora vsaj v obsegu minimalnega standarda navajati tožnik. Nadalje je mnenja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe člena 8 ZPP in ni sprejelo pravilno dokazno oceno. Tožnik je bil tisti, kateri je v škodnem dogodku utrpel škodo. Toženčeva izpovedba je bila očitno prilagojena potrebam tega pravdnega postopka. Sodišče ni pravilno ugotovilo vseh spornih dejstev in je napravilo nepravilno dokazno oceno, ko je verjelo le nekaterim pričam, drugim pa ne. Po mnenju pritožbe je sodišče dokaze obravnavalo nekritično in selektivno, določene dokaze, ki bi jih moralo vrednotiti, ker jih je sprejelo, jih preprosto ni in jih je povsem prezrlo, kar pa je nedopustno. Sodišče prve stopnje je prezrlo zapisnik o sprejemu ustne ovadbe na PP Celje z dne 29. 6. 2003, v katerem je toženec navedel, da je bil tožnik tisti, ki je prvi napadel toženca. Sodišče je dokazno oceno in sploh celotni postopek ugotavljanja dejanskega stanja ugotavljalo površno in nepopolno in kljub navedbi, katere dokaze je izvedlo, pretežni del njih tudi ni ocenilo po kriterijih iz 8. člena ZPP. Sodišče je nepravilno sprejelo zaključek, da je toženec s tem, ko se je zatekel k fizičnemu nasilju v posledici telesno poškodoval tožnika in da gre za nedopustno ravnanje. Nadalje je sodišče po mnenju pritožbe nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je tožnik res utrpel zlom (odkrušek konice 12. rebra levo), zaradi česar se je neutemeljeno odločilo o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo (posledično pa tudi o premoženjski škodi). V vsakem primeru pa je tudi odškodnino dosodilo dosti previsoko in izven okvirjev primerljve sodne prakse. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče ni obrazložilo na način, da bi bilo mogoče sodbo preizkusiti. Zato gre za bistveno kršitev določb ZPP. Sodišče se tudi ni opredelilo do vprašanja, v čem vidi vzročno zvezo med škodnim dejanjem in škodno posledico. Izvedenci so lahko podali mnenje o tem, kako in v kakšnih okoliščinah lahko pride do zloma konca 12. rebra, absolutno pa je njihova domena, da se opredelijo do zdravstvene dokumentacije in podajo ustrezen izvid in mnenje v zvezi z vprašanjem, ali je šlo za zatrjevano poškodbo ali ne ter obrazložiti svoja stališča. Ključno vprašanje je bilo, ali je šlo za zlom rebra ali ne. Tega sodišče ne bi smelo prezreti že zato ne, ker je samo v svojih sklepih od izvedencev zahtevalo odgovor na to ključno vprašanje. Izvedenka K. je jasno zapisala, da je prišlo le do zloma samo vrha enega rebra in je zato potrebna večja sila, da bi pustila tudi izdatne poškodbe kože in podkožja. Dr. S. je glede načina poškodovanja 12. rebra pojasnil, da se 12. rebro zlomi pri delovanju sile, ki lahko deluje na majhni stični podlagi, lahko na veliki in da se taki zlomi najdejo pri prometnih nesrečah, pri padcih na ravno površino in pride do zlomov in se zgodi, da se rebro včasih ne zaraste in dela težave. Tako imamo opravka z dvema strokovnima izvedenskima mnenjema, ki pa sta v diametralnem nasprotju glede vprašanja ali gre za zlom ali ne. Sodišče bi zato moralo zaslišati še dr. P. K. in je sodišče v tej zvezi nepravilno zavrnilo ta dokazni predlog, saj bi naj ta oseba lahko nastopila kot priča, ne pa tudi, kot izvedenec. Graja tudi višino prisojene nepremoženjske škode in navaja, da ker pri tožniku ni šlo za zlom in ker niso posledice škodnega dogodka odraz le-tega, je tudi iz tega razloga prisoja nematerialne in materialne škode neutemeljena. Za materialno škodo pa sodišče ne bi smelo slediti listini z nazivom avtorska pogodba, iz katere pa ne izhaja, da bi tožnik prejel plačilo za ples, za vsako ponovitev predstave. Sodišče je tudi neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti od premoženjske škode. Napačna je tudi odločitev glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Ker ne obstaja odločba o brezplačni pravni pomoči, za tožbo pa ne pravdno pooblastilo, pomeni, da se ti pravdni stroški ne financirajo in proračuna, zaradi česar jih toženec tudi ni dolžan plačati v proračun. Predlaga, da se tej pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje naj se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku je bila po odločbi Bpp dodeljena brezplačna pravna pomoč, nato pa je tožnik po pooblaščenki, po vložitvi tožbe predložil še splošno pooblastilo za zastopanje v tem pravdnem postopku. Po določbi šestega odstavka 98. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas paziti, ali je tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, upravičen za zastopanje. Če ugotovi, da tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, ni upravičen za zastopanje, razveljavi opravljena pravdna dejanja, razen če jih je stranka pozneje odobrila. Po drugem odstavku 98. člena ZPP pa sodišče lahko dovoli, da opravlja pravdna dejanja za stranko začasno oseba, ki ni predložila pooblastila, vendar pa ji hkrati naloži, da v določenem roku predloži pooblastilo ali izkaže odobritev stranke za opravljena pravdna dejanja. Po stališču sodne prakse velja, da je odobritev opravljenih procesnih dejanj lahko tudi konkludentna (npr. tožbo vloži domnevno pooblaščenec brez pooblastila, nato pa na prvi narok pride stranka in izkaže, da želi pravdo nadaljevati).(1) Pravdna dejanja lahko v imenu stranke odobri tudi njen novi pooblaščenec, potem ko predloži veljavno pooblastilo. S predložitvijo pooblastila z dne 9. 6. 2009 sta tako tožeča stranka in pooblaščenec na konkludenten način odobrila prvo pravdno dejanje v tej zadevi in sicer vložitev tožbe.

6. Po mnenju pritožbe je tožba bila nesklepčna in je toženec na to pomanjkljivost tudi opozoril. Opozoril je, da ne obstoji protipravnost in vzročna zveza ter odgovornost za škodne posledice s tem, da je tudi natančno navedel historični dejanski stan samega dogodka in za to tudi ponudil vrsto dokazov. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Že Ustavno sodišče je opozorilo, da je nesklepčnost tožbe podana v primeru, če iz trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu.(2) Popolnost tožbe pa je šele predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je sploh mogoče preizkusiti, ali je tožba sklepčna, torej ali iz tožbenih navedb v materialnem pravu izhaja pravna posledica, ki jo tožnik uveljavlja s tožbenim predlogom.(3) Test sklepčnosti je tako že opravilo sodišče prve stopnje, ko je vsebinsko obravnavalo tožbeni predlog tožnika po plačilu odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo in je glede na izid te pravde tako v tožbenem zahtevku tožeče stranke našlo tako materialnopravno podlago, kakor tudi vse elemente civilnega delikta, ki ga je povzročil toženec. Toženec je zaradi fizičnega obravnavanja s tožnikom prekršil določbo 10. člena OZ, kar pomeni protipravnost njegovega ravnanja. Sodišče je ugotovilo način poškodovanja ter vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem toženca in nastalo posledico, to je nastanek telesne poškodbe in s tem povzročitev nepremoženjske in posledično tudi premoženjske škode.

7. V zvezi z ugotavljanjem toženčeve odškodninske odgovornosti je tožena stranka mnenja, da je sodišče dokaze obravnavalo nekritično in selektivno in je s tem kršilo 8. člen ZPP, saj dokazno ni ocenilo vseh dokazov, posledično pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Tožeča stranka je svoje trditve v zvezi z nastankom škode in škodnega dogodka ter ostalih elementov odškodninske odgovornosti dokazala. Sodišče je glede spornih dejstev izvajalo dokaze in na koncu na podlagi prepričljive in obrazložene dokazne ocene ugotovilo obstoj subjektivne odškodninske odgovornosti toženca po prvem odstavku 131. člena OZ v zvezi s členom 135 OZ. Skladno z načelom proste presoje dokazne ocene veljavna zakonodaja ne pozna dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev, zato je dokaz z zaslišanjem priče enakovreden dokazovanju z listinami in slednjemu ni mogoče pripisati večje dokazne teže.(4) Eno od temeljnih dokaznih pravil je, da je trditveno in dokazno breme za dejstva, ki tožbo naredijo sklepčno, na tožniku. Če tožnik odločilnih dejstev ne dokaže, je treba njegov tožbeni zahtevek zavrniti. V primeru, kot je obravnavani, se je dokazno breme porazdelilo med obe pravdni stranki in zato je sodišče glede obstoja elementov odškodninske odgovornosti toženca le-te ugotovilo ob uporabi dokaznega standarda gotovosti (onkraj razumnega dvoma).(5) Ob reševanju tega dela pritožbe pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni enostranska ali subjektivna, pač pa temelji na logični presoji vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, saj je sodišče ocenilo vsak dokaz posebej, nato pa še vse dokaze skupaj. Sodišče je v obrazložitvi v točkah 17 do 21 ugotovilo vse elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke. Pri tem se je jasno opredelilo do tega, katerim izjavam prič verjame, katerim pa ne. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedi tožeče stranke glede nastanka škodnega dogodka, saj to jasno izhaja iz njegove izpovedi, njegovo izpoved pa so potrdile zaslišane priče in sicer priča A. R. in M. G., na izpoved katerih se je sodišče oprlo, saj sta bili njuni izpovedi prepričljivi, skladni in brez notranjih nasprotij. Da je bil tožnik tega dne zaradi ravnanja toženca tudi dejansko poškodovan, pa izhaja tudi iz skladnih izpoved priče Š. G. in K. Ž., ki sta po dogodku videli, da je bil tožnik poškodovan, prav tako pa poškodbe izhajajo iz izvida S. b. C. Način nastanka poškodbe je potrdil izvedenec medicinske stroke in sicer izvedenca dr. V. S. in dr. V. J. v svojem izvedenskem mnenju, na katerega se je sodišče lahko oprlo. Sodišče ni verjelo tožencu, kar izpostavlja pritožba, da je tožnik pričel s fizičnim napadom, ko naj bi toženca udaril v predel obraza in mu pri tem zbil očala po tleh in ga brcnil v nogo. Sodišče toženčevi izpovedi ni sledilo, saj te njegove izpovedi ni potrdil noben objektivni listinski dokaz ali kakšen drug verodostojni dokaz, kar je v nasprotju z verodostojnimi izpovedbami prič in listinskih dokazov, ki pa potrjuje izpoved toženca. Pri tem je dokazno ocenilo izpoved priče K. R. in A. Č., vse po pravilih o prosti presoji dokazov. Sodišče je verjelo, da je Klemen Remezenko obe pravdni stranki ločil fizično, dokazno pa je ocenilo tudi izpoved priče T. Š., pri čemer je na koncu zaključilo, da objektivna zdravstvena dokumentacija tožnika, izpoved tožnika, izpoved A. R., M. G., Š. G. in K. Ž. ter izvedensko mnenje komisije priča o dejstvu, da je bil tožnik v obravnavanem škodnem dogodku poškodovan. Tožnik je tako uspel dokazati tisto, kar njemu nalaga dokazno breme, glede na določbo člena 131 OZ, dokazal je protipravnost ravnanja toženca, ki ni bilo v skladu z 10. členom OZ, po katerem se je vsakdo dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi drugemu utegnil povzroči škodo, zato je vsako fizično nasilje, ki ima za posledico telesno poškodbo oškodovanca nedopustno ravnanje. Toženec je s svojim nedopustnim fizičnim nasiljem, to je suvanjem in odrivanjem, držanjem okoli vratu in potiskanjem tožnika ob ograjo na odru, tožniku povzročil telesno poškodbo, kot vse to izhaja iz njegove zdravstvene dokumentacije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec bil tisti, ki je dejansko pristopil k odru in k tožniku, ki se je pred tem nahajal na odru. Sicer je povzročil verbalni konflikt, to je prepir glede lastništva rekvizitov in glede podlage na tleh odra. Tožnik pa je v prepiru sodeloval le toliko, da je na očitke toženca samo verbalno odgovoril. Toženčevo ravnanje je bilo po zaključku sodišča prve stopnje povsem neutemeljeno in nedopustno, saj uporaba fizičnega nasilja v tistem trenutku ni bila primerna in ni bila potrebna. Tožniku pa tudi ni mogoče očitati nikakršnega soprispevka k nastalemu škodnemu dogodku v smislu 171. člena OZ. Tako ni podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb ZPP, ki naj bi ga sodišče prve stopnje storilo s tem, da je kršilo določbe člena 8 ZPP. Po prosti in pravilni dokazni oceni je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje, oziroma nastanek vseh elementov odškodninske odgovornosti toženca. Tako pritožba v delu, ko izpodbija zaključke sodišča prve stopnje glede toženčeve odgovornosti, glede nedopustnosti toženčevega ravnanja in glede tega, da sodišče prve stopnje ni verjelo verziji nastanka škodnega dogodka, ki jo je ponudil toženec ni utemeljena in je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje.(6)

8. Sodišče prve stopnje je prav tako na podlagi dokazne ocene vseh dokazov in vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ugotovilo, da je tožnik zadobil poškodbo, ki je nastala na njegovem zdravju in škodo na drugih dobrinah. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vzročno zvezo med škodnim dejanjem in škodno posledico, katero je utrpel tožnik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zaradi posledic nedopustnega ravnanja toženca, tožnik utrpel udarnine na prsnem košu in odkrušenje 12. rebra. Sodišče se je glede na nasprotovanje toženca oprlo na mnenje komisije, nato pa še na izvedenko dr. Kolenčevo, ki je argumente toženca ovrgla. Pri tem je tudi dokazno ocenilo tisti del mnenja izvedenke Kolenčeve, ki je v svojem mnenju ocenila, da sporna tvorba v predelu 12. rebra ni odlomljen del rebra, temveč je bila mnenja, da gre za samostojno apofizo, vendar pa sodišče temu delu njenega mnenja ni moglo slediti in je pojasnilo, da takšna apofiza pri človeku ne povzroča nobenih težav, izvedenka pa ni znala pojasniti, zakaj je imel tožnik ravno po škodnem dogodku težave v predelu reber, ki so glede na vso predloženo zdravstveno dokumentacijo očitno vztrajale dlje časa, kot bi bile prisotne v primeru, če bi utrpel tožnik le udarnine, ne pa tudi zloma oziroma odkrušenja 12. rebra. Tako tudi sodišče druge stopnje ob obravnavanju pritožbe tožene stranke v tem delu nima pomislekov o zanesljivosti ugotovitve nastanka škode na telesu tožnika, ki je nastala v posledici protipravnega ravnanja toženca. Pri svoji odločitvi je v tem delu sodišče prve stopnje tudi upoštevalo izpoved tožnika, pri čemer je tudi ocenilo dokazno moč tega dokaza in je sledilo objektivnemu mnenju izvedencev, katero je bilo opravljeno po pravilih stroke in znanosti. Sodišče je pravilno pojasnilo zakaj ne bo zaslišalo dr. P. K. (14. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje glede zavrnitve tega dokaza).

9. Neutemeljena je tudi pritožba v delu, kjer izpodbija višino prisojene pravične denarne odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utrpel udarnino na prsnem košu in odkrušenje 12. rebra. Trpel je neprestane hude bolečine en teden, občasne hude tri dni, srednje hude 2 dni, neprestane lahke 14 dni, občasne lahke 14 dni. Tako se izkaže, da je utrpel cel spekter telesnih poškodb, od hudih do lahkih, trpel je tudi številne neugodnosti v času, ko je trajalo zdravljenje, to je najmanj 5 mesecev, kolikor je trajal stalež bolnih, pri čemer je večkrat bil pri kirurgu in ortopedu ter 12 krat rentgensko eksponiran, kar je škodljivo za zdravje. Tako je odškodnina iz tega naslova v znesku 3.500,00 EUR pravična denarna odškodnina in ustreza pravnemu standardu iz člena 179 OZ. Primerljiva je tudi z odškodninami, prisojenimi za podobne primere.(7) Tudi odškodnina iz naslova strahu, prisojena v znesku 500,00 EUR ne odstopa od odškodnin, prisojenih za podobne primere. Podana je tudi v subjektivnem smislu, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik nenadnega, bolečega in za njegovo telo agresivnega dogodka moral ustrašiti, saj je to prvinski strah, da bo v dogodku izgubil življenje, in ta strah je trajal nekaj minut, sekundarni strah pa je trajal največ 10 dni, do dokončnega diagnostičnega postopka. Ker je tako tožnik utrpel tako primarni kot sekundarni strah, zato odškodnina v višini 500,00 EUR ni pretirana odškodnina in ustrezna pravnemu standardu iz člena 179 OZ.

10. Neutemeljena je tudi pritožba v delu, kjer izpodbija toženec nastanek premoženjske škode. Sodišče je nastanek premoženjske škode ugotovilo na podlagi izpovedi priče J. Z. L. ter na podlagi listinskih dokazov in kar je vse navedeno v točki 31 obrazložitve. To se nanaša tako na dogodek z dne 24. 6. 2003, kakor tudi na ostale prireditve, katere tožnik no mogel izvesti in se med drugim nanašajo tudi na tri ponovitve predstave v letu 2003 v M. Tako je tožnik po temelju dokazal nastanek premoženjske škode, glede same višine, katero je prisodilo sodišče prve stopnje pa pritožba ni podana. Nadalje pritožba neutemeljeno in povsem pavšalno navaja, da je sodišče neutemeljeno ugodilo delu zahtevka in je prisodilo zakonske zamudne obresti od 31. 12. 2003 dalje. Pritožba ne pove, zakaj ne bi bil toženec upravičen do zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine za nastalo premoženjsko škodo iz naslova izgube na zaslužku in sicer v višini 3.669,46 EUR od dne 31. 12. 2003 dalje. Sodišče prve stopnje je obrazložitev glede teka zakonskih zamudnih obresti sprejelo v točki 35 obrazložitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je premoženjska škoda zaradi izgube zaslužka tožniku nastajala v letu 2003 in je zato pravilno prisodilo v skladu s 165. členom OZ, da se od tega dne dalje šteje odškodninska obveznost za zapadlo, saj je ugotovilo, da bi moral tožnik prejeti izplačilo honorarja do 31. 12. 2003, zato je zahtevek tožnika za plačilo zakonskih zamudnih obresti materialnopravno pravilen.

11. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Toženec podaja pritožbo tudi zoper del pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji in sicer v zvezi s plačilom stroškov, katere mora plačati na račun Bpp. Sodišče druge stopnje je že uvodoma pojasnilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je odločitev sodišča prve stopnje sprejeta v točki III izreka zakonita in pravilno obrazložena v točki 41. Odločitev o ostalih pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji pritožba ne izpodbija, zato se pritožba tudi v tem delu kot neutemeljena zavrne (2. točka 365. člena ZPP).

13. Toženec je priglasil tudi pritožbene stroške, ker pa s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

Op. št. (1): Tako Pravdni postopek; Zakon s komentarjem, prva knjiga avtorjev Lojze Ude in drugi, stran 408. Op. št. (2): Tako odločba US RS Up-1013/05 z dne 6. 7. 2006. Op. št. (3): Podrobneje o tem tudi A. Galič in D. Wedan Lukič; člen 7 ZPP, v delu kot v opombi 1. Op. št. (4): Tako sodba VSL II Cpg 1383/2013 z dne 9. 7. 2013. Op. št. (5): Primerjaj sodbo VSL II Cp 3387/2014 z dne 15. 4. 2015. Op. št. (6): Glej 20. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (7): V zadevi II Ips 840/2009 je moškemu podobne starosti, kateri je utrpel podobno poškodbo za telesne bolečine in neugodnosti prisodilo 3.500,00 EUR. V zadevi II Ips 499/2005 je bilo ženski, sicer z več zlomi reber prisojena odškodnina iz tega naslova v znesku 3,1 povprečne plače, primerljiva odškodnina je bila prisojena oškodovancu v zadevi II Ips 47/2007.