Jedro

Predlagatelja zatrjujeta mejo na podlagi močnejše pravice, to je s priposestvovanjem spornega dela, označenega s številkami 1, 3 in 5, tudi po svojih pravnih prednikih vse od leta 1938 dalje. Zato sta bila dolžna na podlagi vsakokrat veljavnih predpisov, ki so se glede na različna časovna obdobja lahko razlikovali, dokazati pogoje priposestvovanja, to je (i) dobroverno (ii) posest (iii) skozi celotno priposestvovalno dobo.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v izdelavo nove sodne odločbe.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom sodno določilo mejo med parcelo predlagateljev 1580/15, k. o. X, parcelo prvih dveh nasprotnih udeležencev 1580/13, k. o. X, in parcelama tretjega nasprotnega udeleženca 1580/14 in 1522/2, k. o. X (I. točka izreka). Ugotovilo je, da vrednost spornega prostora presega 4.000 EUR (II. točka izreka), da se meja določi po močnejši pravici (III. točka izreka), da je elaborat, izdelan v sodnem postopku, sestavni del sklepa (IV. točka izreka), ter da morata prva dva nasprotna udeleženca povrniti predlagateljema 1.643,30 EUR skupnih stroškov (V. točka izreka sklepa). Odločitev je identična kot v prvem postopku.

2.Prvi nasprotni udeleženec in druga nasprotna udeleženka se zoper sklep v celoti pritožujeta iz vseh razlogov, dopustnih po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Navajata, da je odločitev hibna v dejanskem in pravnem pogledu. Sodišče je svojo odločitev ponovno oprlo na oceno, da sta predlagatelja sporni svet, ob upoštevanju njunih pravnih prednikov, priposestvovala v času od leta 1938 do leta 1958. A je bila parcela 1580/13 takoj po letu 1945 podržavljena in je bila do denacionalizacije v letu 1992 družbena lastnina, državne ali družbene lastnine po takrat veljavni zakonodaji pa ni bilo mogoče priposestvovati. Odločitev sodišča je tudi v izrecnem nasprotju s stališčem pritožbenega sodišča, izražena v prvem pritožbenem postopku v sklepu II Cp 1579/2024 (prvi razveljavitveni sklep). Navajata, da sta že v vlogi z dne 10. 8. 2019 opozorila na nedobrovernost predlagateljev od leta 1997 dalje, ko jima nasprotna udeleženca nista dovolila posegov v njuno parcelo, pa se sodišče do tega tudi v ponovljenem postopku ni izreklo. Posledično je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Vztrajata pri zaslišanju priče A. A., ki zopet živi v Sloveniji in je sodišču dosegljiv. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in mejo določi po podatkih zemljiškega katastra, torej po meji kot jo zatrjujeta, podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek, ter priglašata pritožbene stroške v višini sodne takse za pritožbo.

3.Predlagatelja v odgovoru predlagata zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba je utemeljena.

5.V obravnavani zadevi sta predlagatelja podala predlog za sodno določitev meje. Sodna ureditev meje je določena v 77. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Različni načini ureditve meje po tem določilu niso določeni enakovredno, ampak v podrednem zaporedju. Primarno sodišče mejo uredi na podlagi močnejše pravice. Domneva se močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. Če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti (4.000 EUR), lahko sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice le, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem soglašata. Če močnejša pravica ni dokazana ali če ni podano soglasje, sodišče uredi mejo po zadnji mirni posesti. Če tudi tako ni mogoče urediti meje, sodišče uredi mejo tako, da sporni prostor razdeli po pravični oceni. Postopek v zvezi z ureditvijo meje je določen v 167. členu in naslednjih ZNP-1.

6.Ni sporno, da je sodišče mejo določilo po močnejši pravici. Pri tem ni prišla v poštev domneva močnejše pravice po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku, saj so udeleženci v letih 2016 in 2017 pri geodetskem podjetju naročili meritve katastrske meje, ki zaradi spora med njimi ni bila dokončno urejena in so bili napoteni na obravnavani nepravdni postopek. Ni sporno, da vrednost mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti (4.000 EUR), sodišče pa je za določitev meje na podlagi močnejše pravice pridobilo soglasje vseh udeležencev postopka (list. št. 127).

7.V tem postopku je bil postavljen sodni izvedenec za geodezijo, geodetske meritve, urejanje lastnih mej in geodetske evidence, ki je po ogledu terena ob prisotnosti udeležencev na naroku na kraju samem 29. 6. 2021 izdelal prvo skico, 25. 4. 2022 pa dopolnjeno skico, ki je bila podlaga za odločitev sodišča. Iz navedene skice in elaborata, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, je razvidno, da sta predlagatelja pokazala mejo med njuno parcelo 1580/15 in parcelo prvih dveh nasprotnih udeležencev 1580/13 ter jo je izvedenec označil z modro barvo, nasprotna udeleženca pa sta pokazala mejo, ki je označena z zeleno barvo in po izvedenčevih ugotovitvah dejansko poteka po katastrski meji. Sporni prostor je označil s številkami od 1 do 5, pri čemer gre manjši sporni del, označen s številkama 2 in 4, predlagateljema v korist, zato se sodišče do tega utemeljeno ni izrekalo, sporen pa je prostor, označen s številkami 1, 3 in 5. Pri tem gre ugotoviti, da je bil tretji nasprotni udeleženec pritegnjen v nepravdni postopek iz razloga stičišča njegovih parcel 1580/14 na eni strani in 1522/2 na drugi strani s parcelama predlagateljev in prvih dveh nasprotnih udeležencev, medtem ko meja za njega na teh delih ni bila sporna. Izvedenec je mejo določil tako, kot je bila pokazana s strani predlagateljev (modra črta), pri tem se je oprl na betonske in navadne kamne ter v začetnem delu na drevesa, na katerih so bile vidne označbe, in sicer tri vodoravne rdeče črte, ki so v preteklosti običajno označevale mejo ter na gozdno pot, ki je od nekdaj potekala v naravi (A7).

8.Iz zgodovinskih izpisov zemljiške knjige izhaja, da je pravna prednica predlagateljev B. B. parcelo 1580/15 kupila v letu 1938 (A13). Takšne so tudi trditve predlagateljev, ki zatrjujeta priposestovanje po svojih prednikih od tega leta dalje. Pri parceli nasprotnih udeležencev 1580/13 je bila v letu 1937 na podlagi Zakona o likvidaciji agrarne reforme vpisana lastninska pravica na Občino. 22. 9. 1949 je bila na podlagi 5. člena Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah z dne 3. 6. 1947 vknjižena lastninska pravica kot splošno ljudsko premoženje (A14). Kot izkazujejo podatki sodnega spisa in navedbe udeležencev, je bila ta parcela v vmesnem času, preden je postala splošno ljudsko premoženje, očitno v zasebni lasti, saj je bila predmet denacionalizacije in je bila 8. 5. 1992 skladno z denacionalizacijsko odločbo vknjižena lastninska pravica na C. C. (A15). Iz istega zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da jo je C. C. po kupoprodajni pogodbi z dne 15. 6. 1992 prodala D. D. in E. E., vsakemu do polovice. Navedena pa sta 18. 8. 1997 sklenila delilno pogodbo, po kateri je postal lastnik parcele 1580/13 pravni prednik prvih dveh nasprotnih udeležencev D. D., sedaj pa sta solastnika te parcele prva dva nasprotna udeleženca. Predlagatelja zatrjujeta mejo na podlagi močnejše pravice, to je s priposestvovanjem spornega dela, označenega s številkami 1, 3 in 5, tudi po svojih pravnih prednikih vse od leta 1938 dalje. Zato sta bila dolžna na podlagi vsakokrat veljavnih predpisov, ki so se glede na različna časovna obdobja lahko razlikovali, dokazati pogoje priposestvovanja, to je (i) dobroverno (ii) posest (iii) skozi celotno priposestvovalno dobo.

9.Sodišče prve stopnje je ponovno ugotovilo, da sta bila predlagatelja, ki sta po svojih pravnih prednikih in sama na spornemu delu opravljala posestna dejanja sečnje, spravila lesa s čiščenjem gozda ter grabljenja listja, prepričana, da gre za del njune parcele. S tem je ugotovilo pogoja posesti in dobrovernosti. Nadalje je ugotovilo, da sta predlagatelja po svojih pravnih prednikih in sama sporni del parcele prvih dveh nasprotnih udeležencev priposestvovala od leta 1938 do leta 1958, torej v 20-letni posestni dobi na podlagi določil Občega državljanskega zakonika (ODZ) v zvezi z Načelnim pravnim mnenjem ZVS št. 3/60 z dne 4. 4. 1960, ki je 30-letno priposestvovalno dobo skrajšal na 20 let. Tako je zaključilo, da je do priposestvovanja prišlo najkasneje leta 1958 in jima je močnejšo pravico pri določanju meje priznalo. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je ponovno zmotna v pravnem in dejanskem pogledu.

Status parcele 1580/13

Predlagatelja v odgovoru na pritožbo zatrjujeta, da sporni deli parcele 1580/13 niso bili predmet nacionalizacije. Poleg tega, da gre za prepozno in s tem neupoštevno trditev, je tudi neutemeljena. Pritožbeno sodišče je v prvem razveljavitvenem sklepu pojasnilo, da je bila navedena parcela nacionalizirana ter z denacionalizacijsko odločbo z dne 8. 5. 1992 vrnjena v last C. C. (A15). Ker je parcela 1580/13 je zavedena v zemljiškem katastru, sicer ne dokončno, ker med udeleženci tega postopka poteka spor o meji, je treba kot izhodišče za presojo vzeti katastrske podatke (kot je razvidno iz skic izvedenca z dne 29. 6. 2021 in 25. 4. 2022). Ta cela parcela pa je bila predmet nacionalizacije in denacionalizacije. Morebiti se bo v nadaljevanju postopka res izkazalo, da sporni deli pripadajo parceli predlagateljev 1380/15, ter da morebiti niso bili nacionalizirani, vendar je to bodoče negotovo dejstvo, zato je edini pravilni način, da se v tem postopku upošteva parcela, kot je bila opredeljena v katastru v času vložitve predloga predlagateljev. Nenazadnje je navedeno razvidno že iz predloga predlagateljev, ko na tej (tuji) parceli zatrjujeta močnejšo pravico s priposestvovanjem. Zato je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku po nepotrebnem zasliševalo izvedenca, saj dejstva, da se skice ni dalo natančno prenesti v naravo, ter da je bilo vse zamaknjeno glede na podatke, ki so v katastru zarisani na podlagi koordinat, niso bistvena za odločitev.

Posest

Pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da posest parcele 1580/13 s strani predlagateljev v tem postopku niti ni bila sporna, saj prvi nasprotni udeleženec in druga nasprotna udeleženka v svojih vlogah navajata, da sta predlagatelja po tem, ko sta jima v letu 1997 prepovedala uporabo, posest izvajala na skrivaj. Zato je bistveno vprašanje ali je bila njuna posest dobroverna in to skozi celotno priposestvovalno dobo.

Dobrovernost

Predlagatelja zatrjujeta dobroverno uporabo in posest spornega dela parcele 1580/13 od leta 1938, ko je njuna pravna prednica kupila parcelo 1580/15, vse do leta 2016, ko se je pričel katastrski postopek za določitev meje. Šele takrat sta jima prvi nasprotni udeleženec in druga nasprotna udeleženka prepovedala uporabo in posest parcele 1580/13. Nasprotna udeleženca zatrjujeta, da sta predlagateljema prepovedala posest njune parcele od sklenitve delilne pogodbe1 v letu 1997. Pritožbeno sodišče je v prvem razveljavitvenem sklepu zapisalo, da sta nasprotna udeleženca v pripravljalni vlogi z dne 10. 8. 2019 (list. št. 32) zatrdila, da sta posest in uporabo parcele predlagateljema prepovedala že v letu 1997, ter izpostavila, da zato njuna dobra vera ni obstajala. Ugotovilo je, da so takšne navedbe dokaj pavšalne, glede na to, da nista zatrjevala konkretnih ravnanj, s katerimi naj bi posesti predlagateljev nasprotovala, a zadostne za njun ugovor dobre vere. Sodišču prve stopnje je naložilo, da naj ta ugovor preveri.

V ponovljenem postopku je dokazna ocena v tem delu popolnoma izostala, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek glede sporne okoliščine dobrovernosti. Zaslišalo je oba predlagatelja, vse tri nasprotne udeležence in priče. Na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so bili dokazni predlogi nasprotnih udeležencev v zvezi s tem ugovorom skopi, v pretežnem delu pa nepotrebni oziroma neprimerni. Predlagatelja sta ta ugovor podala pod 4. točko pripravljalne vloge z dne 10. 8. 2019, kot dokaze pa predlagala kupoprodajno pogodbo med C. C., D. D. in E. E., delilno pogodbo med D. D. in E. E., ki sta v sodnem spisu in ju je sodišče vpogledalo, zaslišanje lokalnega revirskega gozdarja F. F. o odkazilu poseka na parceli 1580/13, zaslišanje prvega nasprotnega udeleženca in druge nasprotne udeleženke o morebitnih sečnjah na tej parceli, pod 5. točko pa tudi zaslišanje strank. Predlagatelja zatrjujeta močnejšo pravico na podlagi priposestvovanja, torej morata dokazati posest, dobro vero in potek priposestvovalne dobe. Nasprotna udeleženca pa z navedenimi dokazi po nepotrebnem dokazujeta svojo dobrovernost,2 kar je za odločitev sodišča nebistveno. Sodišču prve stopnje zato ni bilo treba zaslišatiA. A.3 glede posekov na tej parceli s strani nasprotnih predlagateljev ter je pritožbena navedba v tej smeri neutemeljena.

Priposestvovalna doba

Tudi glede teka priposestvovalne dobe sodišče prve stopnje ni upoštevalo materialnopravnih izhodišč v prvem razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča, kjer je obrazloženo, da v času družbene lastnine priposestvovalna doba ni mogla teči. Glede na ugotovljena dejstva v tem postopku je konkretno navedlo, da ni mogla teči od 22. 9. 1949, ko je bila parcela podržavljena, do 8. 5. 1992, ko je bila v denacionalizaciji vrnjena C. C. Sodišče prve stopnje je navedeno popolnoma spregledalo in ponovno zmotno zapisalo, da je 20 letna priposestvovalna doba tekla od leta 1938 do leta 1958. Pritožbene navedbe so v tem delu utemeljene, pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje na materialnopravna izhodišča, kot so bila podana s strani pritožbenega sodišča, ni vezano, je pa dolžno svoja materialnopravna stališča, tudi v luči predhodnih pojasnil s strani pritožbenega sodišča, v odločbi ustrezno obrazložiti.

Navodila (360. člen ZPP)

V obravnavani zadevi je bilo tudi v ponovljenem postopku zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje zadevo vrača v izdelavo nove sodne odločbe. Navedeno pomeni, da sodišče v ponovljenem postopku dokaznega postopka ne izvaja več (ne opravi naroka), ampak na podlagi izvedenega dokaznega postopka že izdelano dokazno oceno dopolni v sklopih, v katerih je v celoti umanjkala.

-Sodišče prve stopnje naj zato v novi sodni odločbi dopolni dokazno oceno: - <u>glede dobrovernosti predlagateljev</u>, tako, da se izreče o ugovoru prvega nasprotnega udeleženca in druge nasprotne udeleženke, da sta že v letu 1997 predlagateljema prepovedala uporabljati sporne dele parcele 1580/13. Za izdelavo dokazne ocene v tem delu ima na razpolago izpovedbe obeh predlagateljev ter vseh treh nasprotnih udeležencev (po potrebi tudi prič), pri čemer je bistveno vprašanje, ali sta prvi nasprotni udeleženec ter druga nasprotna udeleženka s svojima izpovedbama potrdila svoje trditve glede prepovedi v letu 1997, drugih dokaznih predlogov, ki bi bili relevantni, namreč nista podala.⁴ Sodišče prve stopnje naj torej predvsem primerja izpovedbe obeh predlagateljev ter prvega nasprotnega udeleženca in druge nasprotne udeleženke v zvezi s to sporno okoliščino, ki je odločilna za ugotovitev sodišča ali sta bila predlagatelja v dobri veri v celotni dobi priposestvovanja;

-<u>glede teka priposestvovalne dobe,</u> bo moralo, ko bo ugotovilo, ali sta bila predlagatelja dobroverna vse do leta 2016, kot sama zatrjujeta, ali pa le do leta 1997, kot zatrjujeta prvi nasprotni udeleženec in druga nasprotna udeleženka, prav tako dopolniti dokazno oceno, pri čemer je pritožbeno sodišče svoje materialnopravno stališče, da priposestvovanje v času družbene lastnine ni teklo, podalo v prvem razveljavitvenem sklepu. Če ga sodišče prve stopnje ne bo upoštevalo, naj v dokazni oceni ustrezno obrazloži svoje materialnopravno stališče.

Sklepno

V obravnavani zadevi je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ni moglo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, saj bi s tem udeležencem odvzelo pravico do pritožbe. Ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je do priposestvovanja prišlo že leta 1958, so razlogi o priposestvovanju od leta 1992 dalje povsem izostali, na kar pritožba izrecno opozarja. Gre za samostojni sklop dejstev, ki jih pritožbeno sodišče ne more samo nadomeščati. Najprej je sodišče prve stopnje tisto, ki mora razsoditi, šele nato lahko pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje po potrebi dopolnjuje. Drži, da postopek v tej zadevi teče že nekaj let, vendar je vrnitev zadeve sodišču prve stopnje kljub temu ekonomsko upravičena, saj je sodišče zaslišalo udeležence in priče, opravilo narok na kraju samem ter izvedlo dokazni postopek z izvedencem, zato bo dopolnitev postopka lahko opravilo hitreje, kot ga bi pritožbeno sodišče s ponovnim izvajanjem vseh dokazov.

Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v povezavi 42. členom členom ZNP-1 ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v izdelavo nove sodne odločbe. Čeprav nasprotna udeleženca II., III., in IV. točko izreka sklepa izpodbijata zgolj pavšalno, je bilo treba zaradi vsebinske povezanosti izreka v posameznih točkah razveljaviti celotni sklep.

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za konec postopka, saj bo šele takrat mogoče celovito ugotavljati uspeh udeležencev v postopku (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP in 42. členom ZNP-1).