Jedro

Zdravstveno zavarovanje v tujini z asistenco (Coris) je prostovoljno zavarovanje. Zato je z njim lahko krito samo tisto, kar ni zajeto že z obveznim zavarovanjem. Krito je torej nekaj več oziroma nekaj drugega. Zato tožeča stranka ne more proti toženi stranki uveljavljati regresnega zahtevka za nekaj, česar tožena stranka tako ali tako ni bila dolžna svojemu (in hkrati tožničinemu) zavarovancu povrniti iz obveznega zavarovanja.

Drugače bi morda lahko bilo, če bi se prostovoljno zavarovanje (delno) nanašalo tudi na pravice iz obveznega zavarovanja (npr. iz

23. člena ZZVZZ), kar pa glede na zakonsko ureditev niti ni možno.

Nosilec obveznega zavarovanja je namreč samo tožena stranka (3. odst. 12. člena ZZVZZ), zato druge zavarovalnice, torej tudi tožeča stranka, s prostovoljnim zavarovanjem svojim zavarovancem ne morejo zagotavljati pravic, ki jim gredo že iz obveznega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 42.908,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3.11. 2001 do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Izreklo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 32.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2002 do plačila.

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne. Stroškov pritožbenega postopka ne priglaša. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi, ki jih je v izpodbijani sodbi navedlo sodišče prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

Trditev, da je zdravstveno zavarovanje v tujini z asistenco (Coris) zavarovanje, ki je v celoti v skladu s pogoji iz 61. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavaro- vanju (ZZVZZ), tožeči stranki ne more biti v prid. Ker gre za prostovoljno zavarovanje, je namreč z njim lahko krito samo tisto, kar ni zajeto že z obveznim zavarovanjem. Krito je torej nekaj več oziroma nekaj drugega. Zato se samo po sebi razume, da tožeča stranka ne more proti toženi stranki uveljavljati regresnega zahtevka za nekaj, česar tožena stranka tako ali tako ni bila dolžna svojemu (in hkrati tožničinemu) zavarovancu povrniti iz obveznega zavarovanja. Drugače bi morda lahko bilo, če bi se prostovoljno zavarovanje (delno) nanašalo tudi na pravice iz obveznega zavarovanja (npr. iz 23. člena ZZVZZ), kar pa glede na zakonsko ureditev niti ni možno. Nosilec obveznega zavarovanja je namreč samo tožena stranka (3. odst. 12. člena ZZVZZ), zato druge zavarovalnice, torej tudi tožeča stranka, s prostovoljnim zavarovanjem svojim zavarovancem ne morejo zagotavljati pravic, ki jim gredo že iz obveznega zavarovanja.

Glede na takšno razlago relevantne zakonske ureditve sodišče druge stopnje ne vidi potrebe, da bi odgovarjalo še na druge pritožbene navedbe.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni pri tem storilo nobene od postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti pritožbene stroške.