Jedro

Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Pri njej je sodišče vezano na merila iz 179. OZ: stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic, je namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v točki I izreka tako, da se znesek 5.950,00 EUR nadomesti z zneskom 7.950,00 EUR, - v točki II izreka tako, da se znesek 1.299,78 EUR nadomesti z zneskom 1.614,11 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu odločitev sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 149,18 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 5.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2015 do plačila, v presežku nad navedenim zneskom pa se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka). Toženka je tožniku dolžna v istem roku povrniti stroške postopka v višini 1.299,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da prisojeni znesek zviša za 10.050,00 EUR, s stroškovno posledico. Navaja, da prisojena odškodnina odstopa od podobnih primerov iz sodne prakse. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo konkretnih okoliščin tožnika. Meni, da je primerna odškodnina za več kot polletne hude do srednje hude bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju v obliki obsežnega ambulantnega zdravljenja in jemanja analgetikov 7.000,00 EUR. V zvezi s primerno odškodnino iz navedenega naslova se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 586/2016. Meni, da tudi dosojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 2.800,00 EUR ni skladna s sodno prakso in da je upravičen do odškodnine v višini 6.000,00 EUR. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da je okrnjena tožnikova sposobnost izvajanja opravil in zahtev, da je pri tožniku prisotna zmerna oviranost na področju gibanja, da se pri hoji lahko pojavijo bolečine in da ni več sposoben dvigovati bremen nad 5kg. Tožnik potrebuje pomoč pri izvajanju opravil, pri katerih je potrebna nemotena funkcija hrbtenice - ni sposoben izvesti večine opravil doma. Tožnikove prostočasne aktivnosti so pomembno okrnjene. Do nezgode je še hodil, sedaj pa je odvisen od bergel. V zvezi z materialno škodo je sodišče zmotno ocenilo, da je tožniku v času zdravljenja zadoščala 2 urna pomoč v prvih 7 mesecih zdravljenja. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so trditve, da je potreboval 4 ure pomoči dnevno, realne in izkazane. Tožnik ni bil sposoben za hojo, oblačenje, hranjenje, umivanje in prejemanje protibolečinskih tablet, tako podnevi kot ponoči. Tudi ko je stopil na bergle, je potreboval še dodatno mero pomoči. Zato je iz navedenega naslova upravičen do odškodnine v višini 5.700,00 EUR.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik v predmetnem pravdnem postopku, po prejemu nespornega zneska odškodnine v višini 3.700,00 EUR, vtožuje še plačilo odškodnine v višini 16.000,00 EUR iz naslova nematerialne in materialne škode, ki jo je kot voznik osebnega vozila utrpel v prometni nezgodi, zakrivljeni s strani toženkinega zavarovanca. V nezgodi je tožnik utrpel izvin in nateg vratne hrbtenice, prsne hrbtenice in ledvenokrižnega sklepa/vezi. Temelj tožbenega zahtevka med strankama ni sporen.

6. Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 3.000,00 EUR, za strah 1.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2.800,00 EUR, za materialno škodo zaradi potrebe po tuji negi in pomoči pa 2.850,00 EUR, skupaj torej 9.650,00 EUR. Od navedenega zneska je sodišča prve stopnje odštelo že izplačano odškodnino v višini 3.700,00 EUR in toženki naložilo v plačilo znesek 5.950,00 EUR. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o višini odškodnine za telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjski aktivnosti in za materialno škodo.

7. Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Pri njej je sodišče vezano na merila iz 179. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ): stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic, je namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

8. Pritrditi gre pritožbi, da je sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 3.000,00 EUR premalo upoštevalo intenziteto in trajanje bolečin, preveč pa težave, ki jih je tožnik že imel v zadnjih desetih letih s hrbtenico (spinalna stenoza) in nogami1. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno vzelo za podlago pri odmeri odškodnine, je namreč tožnik v posledici v nesreči utrpelih poškodb, ob ostalih nevšečnostih pri zdravljenju2, trpel telesne bolečine več kot pol leta, in sicer od hude do srednje hude intenzitete. Po presoji sodišča druge stopnje je tako sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo. Prisojeno odškodnino je zato pritožbeno sodišče zvišalo za 2.000,00 EUR, to je na znesek 5.000,00 EUR. Ta znesek je po presoji pritožbenega sodišča glede na izpostavljene relevantne okoliščine konkretnega primera tudi ustrezno umeščen med primere, ki so že bili obravnavani v sodni praksi.

9. Pritožba pa zmotno meni, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo tudi odškodnino, do katere je tožnik upravičen zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ob tem gre pojasniti, da sta izvedensko mnenje in posledično izpodbijana sodba, ki je na slednje oprta, zmanjšanje življenjskih aktivnosti obravnavala celostno, glede na okrnjenost na vseh področjih tožnikovega življenja. Tako je bilo ugotovljeno, da je glede okrnjenosti tožnikovega funkcioniranja skupno trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi posledic obravnavanega škodnega dogodka (v katero je vključena tudi ugotovitev glede gibalne okrnjenosti) v stopnji 1 oziroma v odstotku od 5-24 %, to pomeni da gre za majhno problematičnost oziroma lahko, blago okvaro ali prizadetost. Te ugotovitve pa pritožba ne izpodbija. Po presoji pritožbenega sodišča je dosojena odškodnina za zmanjšane življenjske aktivnosti v višini 2.800,00 EUR, ki poleg navedenega neizpodbijanega dejstva upošteva tudi predhodno zdravstveno stanje tožnika, ustrezna. Pritožbene navedbe, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je pri tožniku na področju gibanja prisotna zmerna oviranost, da se pri hoji lahko pojavijo bolečine, da ni več sposoben dvigovati bremen težjih od 5 kg, da potrebuje pomoč pri izvajanju opravil, pri katerih je potrebna nemotena funkcija hrbtenice in da je odvisen od bergel so tako iztrgane iz konteksta skupno ugotovljenih omejitev na obravnavanem področju in kot take ne morejo spremeniti sprejete odločitve.

10. Tudi tožnikovo prikrajšanje na materialnem področju zaradi tuje nege in pomoči, do povračila katerega je tožnik upravičen na podlagi 174. člena OZ, je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ocenilo pravilno. Utemeljena je namreč ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik, glede na vrsto in posledice poškodb ter upoštevaje njegovo siceršnjo kronično obolenje hrbtenice oziroma degenerativne spremembe hrbtenice, za celotno nego, ki jo je zaradi škodnega dogodka prejemal od 2. do 8. meseca zdravljenja3 in je obsegala pomoč pri vseh opravilih, ki jih tožnik izpostavlja tudi v pritožbi (oblačenje, hoja, hranjenje, umivanje in dajanje protibolečinskih tablet), prejemal povprečno 2 uri pomoči dnevno. Tožnikova ocena, da je bil za navedeno pomoč deležen 4 urne nege dnevno je po presoji pritožbenega sodišča pretirana, zato so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene. Glede na ugotovljeno število ur prejete pomoči (2 uri dnevno x 210 dni) in neizpodbijano višino urne postavke zanjo (5,00 EUR) je tako tožnik iz naslova materialne škode v obravnavanem delu upravičen do odškodnine v višini 2.100,00 EUR (ob tem je prejel še 750,00 EUR odškodnine za nego in pomoč v prvem mesecu zdravljenja), kot je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

11. Glede na to da je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev o glavni stvari, je moralo poseči tudi v stroškovno odločitev. Tožnik je namreč upravičen do povračila stroškov sorazmerno uspehu, glede na odločitev v konkretnem primeru pa njegov skupni uspeh znaša 59 %. Pri stroškovni odločitvi je pritožbeno sodišče izhajalo iz s strani sodišča prve stopnje priznanih stroškov (tožnikovi stroški v višini 2.785,67 EUR; toženkini stroški v višini 71,80 EUR), ki jih pritožba ne izpodbija. Tožnik je tako ob upoštevanju spremenjenega uspeha pravdnih strank v postopku upravičen do povračila stroškov v znesku 1.614,11 EUR.

12. V zgoraj obravnavanem obsegu je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo (delno je uspel s pritožbo zoper dosojen znesek iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem), sicer pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (358., 353. člen ZPP).

13. Tožnik je v pritožbenem postopku uspel le delno in sicer v višini 20 %. Upoštevajoč drugi odstavek 154. člena ZPP je zato upravičen do sorazmernega povračila pritožbenih stroškov. Sodišče druge stopnje je tožniku pritožbene stroške odmerilo na podlagi priglašenih stroškov in skladno z Odvetniško tarifo (OT), in sicer mu je glede na vrednost preostalega spornega predmeta v višini 10.050,00 EUR priznalo sorazmeren del nagrade za pritožbeni postopek v višini 57,38 EUR (tar. št. 21/1 OT; 20 % od 625 točk) in plačane sodne takse za pritožbo v višini 91,80 EUR (20% od 459,00 EUR), skupaj 149,18 EUR. Navedene stroške je toženka dolžna tožniku plačati v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

1 Sodišče je navedlo le, da "vseh nevšečnosti in bolečin ni mogoče pripisati zgolj škodnemu dogodku". 2 Ugotovljena je bila večmesečna omejena gibljivost in samostojnost, jemanje analgetikov in večje število zdravniških pregledov - ambulantno zdravljenje pri nevrologu, ortopedu, diabetologu, nevrokirurgu, radiologu ter obiskovanje fizikalne terapije. 3 Tožnik v pritožbi ne izpodbija prisojene odškodnine za materialno škodo iz naslova nege in pomoči, ki jo je prejemal v prvem mesecu zdravljenja.